Arhiv za mesec Marec, 2010

31.03.2010

Prerok

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Kriminalna drama Prerok francoskega cineasta Jacquesa Audiarda je film surovega videza in ostre interpretacije življenja v jetniški družbi. Govori o mladem Arabcu (Tahar Rahim), ki se med služenjem šestletne zaporne kazni znajde pod okriljem zloglasnega kaznjenca in šefa korzijske mafije (Niels Arestrup) ter tekom let postane njegova desna roka. Mladenič je bistre glave in se hitro prilagodi vsaki situaciji, postopno pa na lastno pest osnuje tudi svojo zaporniško mrežo in se naposled iztrže iz represivnega jarma izkoriščevalskega mafijca.

Film je v malho pospravil številne prestižne nagrade in si na ta način izposloval spodobno publiciteto, ki mu glede na visoko kvalitativno vrednost brez dvoma pritiče. Kljub klasični žanrski fabuli Audiard pripoved z obrtno veščostjo požene v napet in razburljiv drnec, ki mu ga s širokim igralskim potencialom talentiranega Rahima, izpiljenim performansom Arestrupa in dobro vodljivim stranskim ansamblom ni težko vzdrževati. A večje navdušenje kot ob gledljivem vsebinskem konstruktu se poraja ob pogledu na fenomenalno socialno upodobitev podtalnega zaporniškega manevriranja in taktiziranja. Raskav realistični slog z brutalno silo frontira neizprosnost jetniškega vsakdana in na oko stvarno naslika podobo pretkanega ščitenja lastnih interesov ter srditega boja za moč in prevlado, ki se često bije tudi onkraj zaporniških zidov.

Tako po tematski kot obrtni plati je film povsem naravno primerjati z Garronejevo grobo adaptacijo romana Gomora, s katero ga poleg seciranja kriminalnih kanalov in ohlapno naravnane simbolike druži še nagib k naturalističnemu retuširanju hollywoodskih romantiziranih klasik, v tem slučaju zaporniških epopej, kot so Sturgesov Veliki pobeg, Rosenbergov Hladnokrvni Luke in Darabontova Kaznilnica odrešitve. Preroka v tem kontekstu ne bi bilo napak podnasloviti kot Kaznilnica streznitve, kar kakopak pravim v šali, povsem zares in brez heca pa trdim, da Audiardov izdelek ob boku z McQueenovo Lakoto, Refnovim Bronsonom in nenazadnje Hierschbieglovim Eksperimentom jasno kaže, da je obravnava zaporniških tem na evropski filmski sceni zadnja leta vsaj tako interesantna in efektna kot tista onkraj luže.

8/10

IMDb

30.03.2010

Bombna misija

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Zna biti, da je ameriška režiserka Kathryn Bigelow najbolj znana po adrenalinski akciji Smrtonosni val iz začetka devetdesetih, medtem ko so si jo kritiki nemara najbolje zapomnili po kultni vampirski srhljivki Blizu teme, posneti nekaj let prej, bo pa bržčas le malokdo ugovarjal, da je vojna drama Bombna misija film, ki se bo v prihodnje brezkompromisno postavljal na mesto obeh. Zgodba se v duhu ameriške intervencije v Iraku odvija sredi Bagdada in frontira delo vojaške enote, specializirane za deaktiviranje nevarnih eksplozivnih teles. Na čelu riskantnih operacij je brezglavi, furijasti in  na pol manični narednik James (Jeremy Renner), ki brezbrižno rokuje z bombami in razstrelivom, kar pri razdraženih tovariših (Anthony Mackie in Brian Geraghty), ki mrzlično odštevata dneve do menjave enot, kakopak vzbuja nemalo jeze, očitkov in nejevolje.

Vsebinska kompozicija je prej kot ne enostavna in nepretenciozna, a naplet napetih peripetij bistroumno razgrinja široko paleto psiholoških travm, čustvenih izbruhov in halucinogenih zablod, ki jih vsakodnevno  doživljajo operativci na bojnem polju. Portret nerazsodnega narednika, obsedenega s tveganjem in hazardom, je izostren in jasen, Bigelowova pa z njim tudi za ceno občasno nerealističnih sekvenc, ki karikirajo protagonistovo tešenje samodestruktivnih nagonov, mesi osnovno premiso o obsesivnosti vojne in boja. A temelj tematske pronicljivosti je v resnici postavljen z izvrstnim scenarijem Marka Boala, čigar kritično percepcijo iraške vojne smo posredno spoznali že v hladni moralki V dolini smrti, ki jo je Paul Haggis skoval na podlagi njegovega raziskovalnega članka, tokrat pa obetavni pisec iz prve vrste žuga ameriškem interveniranju na Bližnjem vzhodu in brezkompromisno frontira pelin pretresenih in zbeganih mož na peklenskih vojaških misijah.

Seveda pa ob utemeljenih tematskih poantah ne gre zanemariti lucidne obrtniške plati filma. Izraznost prizorov surovega vojaškega vsakdana zagotavljata ubrana režija in taktna montaža, ki spaja infiltrirano večperspektivnost dogajanja, v nič manjši meri pa k njej botrujeta tudi robata in neobrušena fotografija ter raskava zvočna podlaga, ki filmu dajeta trpek realistični pečat. Bigelowova suvereno vleče ustrezne cineastične niti in vse te aspekte enkratno koordinira, ob tem pa spretno usklajuje še prepričljiv in izredno homogen igralski ansambel ter se niti za moment ne ukloni pod težo obrabljenih žanrskih postavk vojnega filma. Z njenim izdelkom sedma sfera po patetičnih eskapadah, kot je Domovina junakov, končno dobiva markantno interpretacijo iraške vojne in tako zastavlja vsaj spodoben aktualen analog obče znanim filmom o ameriškem posredovanju v Vietnamu s Coppolovo Apokalipso danes, Kubrickovo Popolno bojno opremo, Ciminovem Lovcem na jelene in Stoneovim Vodom smrti na prvi črti.

8/10

IMDb

8.03.2010

Oskarji 2010

Zapisano pod Pregledi avtor: Jan G.

Dasiravno sem bil lani zavoljo ignorantskega odnosa do podelitve oskarjev ostro grajan, sem ogled tudi letos brezbrižno izpustil, parada me pač ne gane toliko kot filmi sami in posledično mi seznam nagrajencev ob rani uri  povsem zadošča. Potihem sem upal na udejanjenje starega reka, tistega, ki pravi, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, in med globokim spancem trdno stiskal pesti za Tarantinove Neslavne barabe, a ljudska modrost me je tokrat na žalost pustila na cedilu. Zato pa je v bitki Davida in Goljata po črki svete knjige s šestimi oskarji prepričljivo slavila vojna drama Bombna misija režiserke Kathryn Bigelow, medtem ko se je morala ekipa huronskega Avatarja pod taktirko Jamesa Camerona zadovoljiti s tremi kipci za tehnične dosežke. Tudi med kandidati za oskarje, ki jih podeljujejo zavoljo presežnih igralskih dosežkov, se je bil srdit boj, razdelitev nagrad pa se mi zdi od daleč poštena in utemeljena. Toliko na hitro in kratko, podrobneje o zmagovalcih in nominirancih pa danes in v prihodnje tu spodaj.

Najboljši film: Bombna misija, Avatar, Precious: Prirejeno po romanu “Porini”  avtorice Sapphire, Neslavne barabe, Okrožje 9, Slepa stran, Šola za življenje, V višave, V zraku, Zresni se

Najboljši režiser: Kathryn Bigelow (Bombna misija), James Cameron (Avatar), Lee Daniels (Precious: Prirejeno po romanu “Porini” avtorice Sapphire), Jason Reitman (V zraku), Quentin Tarantino (Neslavne barabe)

Glavna moška vloga: Jeff Bridges (Noro srce), George Clooney (V zraku), Colin Firth (Samski moški), Morgan Freeman (Nepremagljiv), Jeremy Renner (Bombna misija)

Glavna ženska vloga: Sandra Bullock (Slepa stran), Helen Mirren (Zadnja postaja), Carey Mulligan (Šola za življenje), Gabourey Sidibe (Precious: Prirejeno po romanu “Porini” avtorice Sapphire), Meryl Streep (Julie & Julia)

Stranska moška vloga: Christoph Waltz (Neslavne barabe), Matt Damon (Nepremagljiv), Woody Harrelson (Glasnik), Christopher Plummer (Zadnja postaja), Stanley Tucci (V mojih nebesih)

Stranska ženska vloga: Mo’Nique (Precious: Prirejeno po romanu “Porini” avtorice Sapphire), Penélope Cruz (Devet), Vera Farmiga (V zraku), Maggie Gyllenhaal (Noro srce), Anna Kendrick (V zraku)

Izvirni scenarij: Bombna misija, Glasnik, Neslavne barabe, V višave, Zresni se

Priredba scenarija: Precious: Prirejeno po romanu “Porini” avtorice Sapphire, Okrožje 9, Šola za življenje, V zanki, V zraku

Montaža: Bombna misija, Avatar, Precious: Prirejeno po romanu “Porini” avtorice Sapphire, Neslavne barabe, Okrožje 9

Tujejezični film: Skrivnost v njegovih očeh, Ajami, Beli trak, Mleko bridkosti, Prerok

Animirani celovečerec: V višave, Coraline, Čudoviti lisjak, Princesa in žabec, Skrivnost iz Kellsa

Celovečerni dokumentarec: Skriti zaliv

Oscar.com


2.03.2010

Zresni se

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Metri celuloida, obdelani v manufakturi bratov Ethana in Joela Coena, so v zadnjih letih zelo verjetno najbolj vroča in polnovredna hollywoodska roba. Potem ko sta si filmarja po bolj kot ne lahkomiselnih štorijah Loči me in zapelji ter Morilci stare gospe nakopala marsikatero žolčno reklamacijo, sta dvomljivcem, ki so zatrjevali, da jima ustvarjalnost pojenja, pred dvema letoma začepila usta s perfektno urezanim rekviemom izumirajočim vrednotam, Ni prostora za starce po imenu. Brž zatem sta nonšalantno odmerila še lunatično farso Preberi in zažgi, sedaj pa z izdelkom Zresni se vnovič resneje in, po črki njunega slogovnega izraza, nedoumljivo in ekstravagantno navijata filmski trak.

Srh vzbujajoča uvertura, vsebinsko nepovezana s preostankom filma, uvaja tresoče anksiozno vzdušje in ko v prvi plan primaha predani profesor fizike Larry Gopnik (Michael Stuhlbarg), ortodoksen in ponižen žid, postavljen v šestdeseta leta v predmestje Minnesote, se vseskozi zdi, da nož prekletstva grozeče visi nad njim. Njegov urejen in miren vsakdan se postopno spreobrača v nočno moro, ko žena (Sari Lennick) brezbrižno zahteva ločitev in se nameni poročiti z družinskim prijateljem (Fred Melamed), ko z adolescentnim sinom (Aaron Wolff) v njegovo hišo udre rock in marihuana, ko se na njegovem kavču udomači neuravnovešeni brat (Richard Kind), ko ga nezadovoljni študent (David Kang) skuša s podkupnino in ko mu, da je mera polna, z nezaupnico pomaha še univerzitetni odbor za podaljšanje profesorskega mandata. V iskanju odgovorov na preizkušnje, ki mu jih, kot sam verjame, zastavlja bog, se obrne na rabine, ki pa mu ne morejo ali nočejo pomagati, in vse kaže, da njegovo življenje nepovratno drvi v globok prepad.

Na dlani je, da brata Coen snov tokrat črpata iz biblije, natančneje, parafrazirata in prikrajata pripoved o premožnem in vdanem verniku Jobu, ki ga bog prepusti v nemilost satanu, da bi pokopal njegove provokacije o trdnosti poštenjakove vere. Ustvarjalca premakneta dogajalni čas v dobo mastodonskih družbenih premikov, čas razkrajanja togih spon in udora svobodnjaške miselnosti ter protagonista najprej postavita na prepih blasfemičnih skušnjav, ki jih prinaša nova era, naposled pa ga kot Schrödingerjevo mačko smelo vpneta še v kompleksno filozofsko polemiko nedeterminiranosti, s tem interpetirata vprašljivost in nedoločnost njegove usode in film v tem kontekstu tudi nepričakovano zaključita. Subtilna tematska mineštra je kot vedno podkrepljena z neoporečno obrtno strukturo in vizualno kompozicijo, zasnovano v temačnih in opresivnih barvnih odtenkih in s karikaturnim poudarkom na stilnih karakteristikah časa, slično groteskne in bizarne, a osupljivo složne in neteatralne pa so tudi upodobitve likov. Za izdelek pravijo, da je eno najbolj osebnih in samosvojih del bratov Coen, in v kolikor se s tem poskuša poudariti unikatnost, slogovno svojeglavost in tematsko neobrzdanost avtorjev pri ustvarjanju filma, lahko črnilo mirno odložim, se avtorjema globoko priklonim in mnenju karseda zavzeto pritegnem.

9/10

IMDb