Arhiv za mesec Februar, 2010

28.02.2010

Možje, ki strmijo v koze

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Zgodba o možeh, ki strmijo v koze, je štorija o bojda resničnem tajnem bataljonu ameriške vojske, ki se  je v sedemdesetih in osemdesetih ukvarjal z alternativnimi metodami vojskovanja ter se uril v miselnih trikih, s katerimi naj bi na bojnem polju brez težke mašinerije ukanil in razorožil nasprotnika. O bizarnem fenomenu nam razklada zaneseni reporter (Ewan McGregor), ki pred razočaranji vsakdanjika pobegne na Bližnji vzhod in se prilepi na podplate upokojenega operativca, zblaznelega, pardon, razsvetljenega jedi viteza (George Clooney), ki na odštekani puščavski odisejadi kani popraviti napake preteklosti, se soočiti s temačnim rivalom (Kevin Spacey) in priskočiti na pomoč otopeli semihipijevski vodji (Jeff Bridges).

Filmu se močno pozna, da je umeten zlepek nepovezanih poglavij konspirološke bukve raziskovalnega novinarja Jona Ronsona, saj ne premore tekočega vsebinskega toka in je bolj kot ne plastičen in nedorečen kolaž grotesknih peripetij, ovitih v meglenost in nedoumljivost. Rekel bi, da tovrstna ohlapnost in nekohezivnost v veliki meri botruje tudi k precejšnji tematski toposti in nedeterminiranosti, saj je edina oprijemljivejša kritika satirično naravnane komedije ustaljen in ne prav dobro utemeljen očitek ekspanzivni ameriški politiki in brezkompromisnemu vojaškemu posredovanju. Zato pa režiser Grant Heslov in scenarist Peter Straughan veliko več pozornosti konformno namenjata ekstenzivnemu karikiranju likov in treba je priznati, da jima z izkušenim in prepričljivim igralskim ansamblom pod palcem sekira pade naravnost v med. Kljub temu se izdelek ne more otresti naziva obešenjaškega črnohumornega šmorna in ne glede na šegavo držo in iskrivo spogledljivost pušča še za odtenek slabši priokus, kot ga je pred časom obetavna Nicholsova vojna farsa Wilsonova vojna.

5/10

IMDb

27.02.2010

Nepremagljiv

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Jubilejni trideseti režijski projekt čislanega in plodovitega hollywoodskega veterana Clinta Eastwooda je pretresljiv biografski izsek iz življenja revolucionarnega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele. Film osvetljuje odpravo rasne segregacije v Južni Afriki pred dobrimi petnajstimi leti in prikazuje Mandelino (Morgan Freeman) prizadevanje po poenotenju paranoičnega belopoltega in maščevanja željnega temnopoltega prebivalstva v enovito narodno skupnost. Za dosego težavnega cilja si voditelj presenetljivo, a modro izbere šport belcev, ragbi, in leto dni pred domačim svetovnim prvenstvom stopi v stik s kapetanom potolčene in nenavdahnjene reprezentance (Matt Damon). Z njegovo pomočjo mu uspe popularizirati šport med temnopoltimi sloji in napraviti odločilen korak proti osvojitvi pokala ter tako v emocionalni navijaški noriji in navalu prešernega nacionalnega patosa na pretkan način poveže nehomogeno ljudstvo.

Dasiravno je pripoved po predlogi Johna Carlina nadvse interesanten in vešče zasnovan preplet politične moralke in športne zgodbe, čigar lucidnost še dodatno podžge resničnost opisovanih dogodkov, se ne Anthonyju Peckhamu s scenarijem ne Clintu Eastwoodu z narativno strukturo ne uspe izogniti predvidljivi vsebinski trajektoriji, kar pa čustveno intenzivni drami nikakor ne odtegne vse prodornosti in pronicljivosti. V prid filmu govori predvsem imeniten portret karizmatičnega mirovnika in filantropa, ki s Freemanovo čutno in izostreno karakterizacijo dobiva nadvse subtilno podobo, s kredibilno interpretacijo smele družbenopolitične vizije v kritičnih in občutljivih razmerah po odpravi apartheida pa je Mandela nedvomno upodobljen v vsej genialnosti in pragmatičnosti, ki mu pritiče. Glede na sloves morebiti odveč in vendar pošteno in na mestu je tudi tokrat izpostaviti Eastwoodovo prepričljivo režijo, pri kateri ob spretno podanih dialogih in navdihujočih govorih v oči posebej bodejo ekstatični prizori srditega športnega boja, ki še enkrat več potrjujejo režiserjevo fleksibilnost in širok žanrski razpon. Nepremagljiv je spoštljiv in ubrano poantiran poklon zagnanosti, humanosti in bistroumnosti državnika in duhovnega voditelja, še bolj kot to pa osupljiva zgodba emocij, evforije in čustev; in če ob tem o čem lahko nepristransko sodimo, potem je to gotovo o Eastwoodovem neoporekljivem mojstrstvu depikcije gorečnosti in triumfa.

7/10

IMDb

12.02.2010

Ledene steze

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Ob pričetku zimskih olimpijskih iger v Vancouvru.

Olimpijske igre vsakič znova frontirajo navdihujoče zgodbe, ki udejanjajo plemenito krilatico o pomembnosti sodelovanja in postranskosti zmagovanja, med obče znane in posebej prepoznavne pa gotovo sodi štorija prvega jamajškega boba, ki se je leta 1988 odvila v Calgaryju. K popularnosti tega enkratnega fenomena je svoje brez dvoma dodala tudi njegova ohlapna filmska upodobitev z naslovom Ledene steze, ki jo je pod Disneyjevim okriljem pet let po olimpijadi v Kanadi posnel Jon Turteltaub. Ta dogodke postavlja v vsebinsko znatno širši fiktivni koncept ter prigode hrabrih jamajških športnikov povzema v komično obarvanem ozračju.

Potem ko se zagnani jamajški šprinter (Leon Robinson) ne uspe kvalificirati na poletne olimpijske igre v Seul, sklene, da bo srečo poizkusil kar na bližajočih zimskih olimpijskih igrah, zato rekrutira ekipo za štirisedi bob, ki jo ob njem sestavljajo še radoživi prijatelj (Doug E. Doug), sprta sotekmovalca s tekaških stez (Rawle D. Lewis in Malik Yoba) ter degradiran ameriški trener (John Candy). Plastična in klišejska deformacija resnične zgodbe mukotrpno spoznavanje z bobom, kaotično privajanje na snežne razmere, privoščljiva polena tekmovalne komisije in žaljiv posmeh ostalih ekip preslika v pričakovan in emocionalno dekoriran triumf homogene skupine, kljub temu pa film s šegavo situacijsko komiko in simpatično karikiranimi liki dobiva sproščeno, iskrivo in priljudno podobo, zaradi katere se je nenazadnje tudi usidral globoko v kolektivni spomin. Tako ni na mestu reči, da dramatizirana in komično predrugačena interpretacija meče slabo luč na stvarne dogodke, prej nasprotno, saj kljub premočrtnosti in šablonstvu vzorno in predano reklamira duh olimpizma, neuklonljivosti in samobitnosti.

IMDb

6.02.2010

Princesa in žabec

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Potem ko je fenomen digitalno skonstruiranih animacij v drugi polovici devetdesetih ostro presekal renesanso risanih celovečernih klasik in je njihova produkcija v tretjem tisočletju pokleknila pred novimi trendi, se, ironično, prav na pobudo Pixarjevega očeta Johna Lasseterja, v Disneyjevih delavnicah ponovno riše in ustvarja. Prvi rezultat je glasbeno obarvana pripoved Princesa in žabec, luštna prikrojenka zimzelene pravljice o žabjem princu, postavljena pred kuliso živahnega New Orleansa po prvi svetovni vojni, v tako zvano dobo džeza, v čas naraščajočega individualizma, plezanja po družbenih lestvicah in popolnega socialnega razvnetja. Tiana (Anika Noni Rose in Zala Đurić Ribič) je temnopolto dekletce, ki odrašča z očetovimi utopičnimi sanjarijami o prestižni restavraciji in se še leta pozneje, ko očeta zgaranost že pospravi pod rušo, udinja, da bi zbrala denar za njuno srčno vizijo. Lepega dne mestno ozračje razburka prihod nonšalantnega in veseljaškega princa Naveena (Bruno Campo in Daniel Bavec), ki ga prebrisani šarlatan (Keith David in Valter Dragan) začara v žabo, po spletu naključij in v bridkem obupu ob novem življenjskem razočaranju, pa Tiana pristane, da ga poljubi in s tem prežene magični urok.

Klimaks je presenetljiv; namesto da bi žabec zrasel v princa, se dekle pomanjša v žabo in jeznoriti regajoči dvoživki jo mahneta iz mesta navzgor po louisianskem zatoku k vudu čarovnici (Jenifer Lewis in Vita Mavrič), da bi jima pomagala pri nevsakdanji zagati. Na poti ju kakopak pričaka cela kopica pomenljivih spoznanj, ob katerih se njuni diametralni mišljenji o delu in hedonizmu postopno pomikata h kompromisni točki. Prekaljena risarska mojstra Ron Clements in John Musaker, ki sta skupaj vihala rokave že nad Malo morsko deklico, Aladinom, Herkulom in Planetom zakladov, vsebinskim sporočilom spretno dodajata vizualno simboliko in z ostrimi kontrasti lucidno ujameta duh časa, predvsem pa kompleksno in večplastno zgodbo, polno stranskih karakterjev, vešče interpretirata in z izraznim obrtnim slogom suvereno krmarita skozi glasbeno široko zasnovan mjuzikl, ki teme išče v tipičnih ameriških zvrsteh, v prvi vrsti džezu, bluesu, zydecu in gospelu. Poseben občutek je na velikem platnu vnovič ugledati “arhaično” risanko, ki že uvodoma gledalca popolnoma očara in ga zanese v nostalgično ekstazo, česar pretirano ne zmoti niti po mojem mnenju zelo spodobna slovenska sinhronizacija, ki vključuje tudi prevod in izvedbo pesmi. Princesa in žabec nedvomno predstavlja posrečen povratek k staremu animacijskemu stilu, žalostno je le, da se je ob ogledu pred in za mano trlo praznih sedežev, med redkimi gledalci pa praktično ni bilo otrok; so pa zato ti v hordah okupirali sosednjo dvorano, žrelo marketinške pogube, če ji smem tako reči, saj so v njej vrteli slaboumni sequel bebave štorije o predirljivem triu zloglasnih veveric. Že tako v današnjem svetu mora biti, si pobito pravim, bralcu pa vseeno predlagam, da korak usmeri proti tistim bolj osamljenim vratom.

8/10

IMDb