Arhiv za mesec Januar, 2010

27.01.2010

Beograjski fantom

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Legenda o tako zvanem beograjskem fantomu, drznem mladem dirkaču, ki je leta 1979 speljal belega porscheja ter se z njim deset večerov podil po beograjskih ulicah in se norčeval iz mestnih oblasti, z izdelkom obetavnega srbskega filmarja Jovona Todorovića dobiva interesantno upodobitev na celuloidnem traku. Film je po rodu križanec med dokumentarcem in trilerjem ter z vidika molčečega voznika in neučinkovitih organov pregona v pretežno igrani obliki prikazuje razvoj dogodkov od mladeničeve kraje in začetnih dirkaških vragolij do resnega in angažiranega posredovanja policije, ki je še pred vrnitvijo predsednika Tita iz politične konference na Kubi primorana zatreti vročično in senzacionalno nočno dogajanje v centru glavnega mesta.

Premočrtna in v depikciji avtomobilskih zasledovanj popolnoma ustaljena akcijska preganjalka je gosto prešpikana z izrazito subjektivnimi in zanesenimi ter bolj ali manj zanimivimi in kredibilnimi pričevanji akterjev, ki so se znašli v bližini mladčevega podviga. Za razliko od njih Todorović vseskozi ostaja na povsem konvencionalni in nekritični distanci do voznikovih dejanj in odziva oblasti nanje, ob ohlapni in površinski definiranosti političnega ozadja pa je tudi epilog, ki se nagiba k naravni sodbi, da je mladenič postal prej slučajna kot načrtovana figura revolta, brez želenega efekta. Kljub temu filma ne gre v celoti diskreditirati, nemarno bi bilo namreč zanemariti prijetno nostalgično atmosfero, ki jo skozi celotno minutažo lično vzdržuje, nemara prav zaradi neobremenjenosti s politično zgodovino pa v končni fazi izzveni kot sproščen in docela gledljiv memento beograjskega fenomena.

6/10

IMDb

23.01.2010

V zraku

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Po istoimenskem romanu Watlerja Kirna posneta drama V zraku je nov film prodornega in samosvojega režiserja Jasona Reitmana, ki se je predlani priljubil z luštno indie pop komedijo Juno, dve leti poprej pa je v lucidni satiri Hvala, ker kadite navdušil s pikrim tuširanjem lobiranja v tobačni industriji. V zraku deli več sličnosti z drugim; kot v Reitmanovem celovečernem prvencu gre namreč za zgodbo prebrisanega in vase zaverovanega retorika, ki ga iz nebesnih višav sklati spoznanje o kronični osebni apatičnosti in popolni družbeni odtujenosti.

Tokrat celo dobesedno, zakaj Ryan Bingham (George Clooney) je popeglan sivolasi šarmer, čigar delo je diskretno odpuščanje delavcev, kar pomeni, da se v maničnem prečesavanju ameriške celine njegovo življenje pretežno odvija na brezosebnih aerodromih in v dolgčasu letalskih naslonjačev. A kot zaprisežen samec neizmerno uživa v svobodnem letanju in večnem potovanju in ko ga šef (Jason Bateman) vpokliče na sedež firme, kjer načitana mladenka (Anna Kendrick) predstavi idejo o stacionarnem videokonferenčnem odpuščanju, se Ryanu zamajajo življenjski temelji. S sprejetjem šefove pobude, da neizkušeno vizionarko na terenu pouči o umetnosti poklica, pograbi zadnjo bilko, ki ga popelje nazaj v avionski raj, kjer pa se spotakne ob odkritosrčno somišljenico (Vera Farmiga), ob kateri se pričnejo načenjati njegovi nazori o lahkotnosti življenja brez bremen, ki jih prinašajo tesni medčloveški odnosi.

Reitman z ironičnim portretom osamljenega vseveda vnovič dostavlja celosten cineastični paket, ki je kot po pravilu ekstravagantno in unikatno aranžiran z omamno melodičnostjo in perfekcionistično vizualno podobo. Dinamičen preplet tope drame in s cinizmom zasoljene komedije čedno odraža brezciljno filozofsko vandranje glavnega protagonista, ki s Clooneyjevo obrabljeno grimasasto mimiko resda ne dobiva posebej presežne karakterizacije, a glumač na srečo fletno sodeluje s soigralkama ter se v vinjetastih izsekih lepo ujame s stranskim ansamblom, ki prepričljivo pooseblja like pobitih odpuščencev. Scenarij, ki ga je Reitman skoval v navezi s Sheldonom Turnerjem, ostro preigrava ustaljene teme čustvene otopelosti in se vidno izogiba klišejskim žanrskim klimaksom, kar pa ga vsaj na trenutke stane oprijemljivejše rdeče niti. Nedoločna razsnova in odprt konec kljub temu ne izzvenita v prazno in gledalca zbadljivo požgečkata po duši ter ga po pretežno flegmatično obarvanem jedru, vljudno ali nevljudno, iz kina pošljeta grobo streznjenega in glavo praskajočega.

7/10

IMDb

6.01.2010

Jelenček Niko

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Prisrčna animirana pustolovščina, ki jo je k nam zaneslo iz finskih logov, ponuja zgodbo nadebudnega jelenčka Nika (Olli Jantunen in Asja Kahrimanović), ki verjame, da je njegov oče član slovite Božičkove flote. V silovitih naprezanjih, da bi se tudi sam odlepil od tal, izda skrivališče svoje črede in ta se sredi zime znajde v nemilosti sestradanega krdela volkov. Ob obtožujočih pogledih se Niko obrne vstran in se z zvesto veverico (Hannu-Pekka Björkman in Matej Recer) in drzno podlasico (Vuokko Hovatta in Vesna Pernarčič) ob boku odpravi proti Božičkovemu grebenu, v isto smer pa jo, kot se izkaže, z zli nameni mahajo tudi krvoločni in neotesani volkovi.

Resnično nimamo prav pogosto priložnosti prisostvovati računalniško animiranemu družinskemu filmu z domače celine, a neizkušenosti navkljub skandinavska animatorja Kari Juusonen in Michael Hegner posredujeta obrtno povsem dostojen in risankam velikih ameriških studiev primerljiv izdelek. Kar malce žalostno je zato spoznanje, da imata za predlogo precej šablonsko, predvidljivo in nerazvito fabulo o junakovem krčevitem oprijemanju in uresničevanju sanj ter složnem skupinskem duhu, ki s karakterno paleto in zimskim ozračjem na več mestih močno spominja na zgodbi popularnih animacij Vesele nogice in Ledena doba. K sreči je povest prijetno in lepo zaokrožena ter se večji del odvija v toplem prazničnem vzdušju, pa vendar še največ zaslug za kratkočasnost in silno priljudnost filma pripisujem simpatičnemu izgledu in igrivi poskočnosti glavnega junaka.

6/10

IMDb

2.01.2010

Avatar

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Modrovanja o tem, kako se kinematografi v zadnjih letih praznijo in prašijo, se zdijo v zadnjih tednih smešna in ridikulozna; razlog je projekt velikopoteznega in vizionarskega cineasta Jamesa Camerona po imenu Avatar. Da bi videli to nebeško čudo, se morate angažirati dan ali dva prej, v dvorano naslade pa si pot dobesedno utreti s komolci, pri čemer je, paradoksalno in oderuško, k plačilu mastno zabeljene karte potrebno dodati še belič, da bi si zagotovili očala, ki načarajo globinsko predstavo. Ni kaj, hud zalogaj za tečnega filmofila z bolestno paranojo o komercialni eksploataciji medija.

Na srečo in kot je po spektaklih Terminator, Osmi potnik in Titanik splošno znano, se James Cameron na svoje fantazijske erekcije odziva znatno bolj preudarno od kolega Michaela Bayja; njegove ideje se tako najprej izlijejo v zgodbo, šele ta pa dobi posebne efekte, kar znatno ublaži zgago, ki se mi poraja ob čezmerni marketinški prostituciji. Vem, marsikdo bo oporekal, da poldrugo stoletje v prihodnost postavljena saga o človeškem rudarjenju na neokrnjeni luni neznanega planetarnega sistema, fokusirana na depriminiranega marinca (Sam Worthington), ki med žilavimi domorodci najde nov začetek, zveni kot boleče predvidljiva sestavljanka znanstveno-fantastičnih epopej in, kaj hočem, temu lahko le ponižno prikimam. Imam pa vseeno dolg jezik – ni vsaka narativna spacanka, ki v filmski meri šteje poltretjo uro, artikulirana in nizko viskozna, ni vsaka paleta stereotipnih likov dobro pripravljena, racionalna in celovito izrabljena in ne, še zdaleč niso vsi napleti klišejskih floskul zaokroženi, poantirani in smiselno posredovani. Pri Avatarju pač; izpoved invalidnega vojaka, ki se, reinkarniran v atletskega modrokožnega humanoida, infiltrira v pleme z naravo spečanih naseljencev, da bi zbral podatke za uničujoč osvajalni napad, je jasna, pronicljiva in sistematična parabola, ki s spretno kompozicijo protagonistov in antagonistov iznajdljivo in skrbno sprega akutno aktualne teme okoljske ozaveščenosti, hipokritske imperialistične politike in brezkompromisne kapitalistične logike.

Druga in v tem slučaju znatno bolj lucidna plat je vizualna podoba filma. Vrabci čivkajo, da je Cameron spektakel zasnoval pred dobro dekado in ga, ker snemalna mašinerija ni bila tehnološko zrela, za nekaj let odložil ter razvijajoče se pripomočke postopno prilagajal lastnim potrebam. Rezultat je impresiven in dih jemajoč; grafično predrugačenje igralcev in digitalna obdelava njihove mimike ter gibanja je okretnejši in priročnejši analog maskirnim in kostumografskim trikom, s katerim smo se v zadnjem obdobju resda že srečali, a nikakor ne v takšni širini. Še osupljivejša je vratolomna globinska avantura po živopisani džungli in slikoviti krajini, za katero se gre zahvaliti prilagojeni stereoskopski kameri, ki postavlja smerokaze za nadaljnji razvoj igranega 3D filma. Če v obzir vzamemo novo eksplozijo te produkcijske atrakcije in zadržano napovemo, da se bo ta na rovaš tržne uspešnosti obdržala vsaj še nekaj let, lahko Avatar brez oklevanja proglasimo za pomemben filmski konfin, ako se izkaže, da gre pri trendu za historičen preskok, pa je pred nami celo pravcati pionirski izdelek, ki bo v filmsko zgodovino na veke vekov vkovan kot prelomen fenomen. Kakorkoli že, čas bo dal odgovor, zato dovolite, da v izogib tovrstnemu sanjarjenju ter morebiti popolnoma prevranjenemu natolcevanju, ki ga je polno in povsod dosti, Cameronov imenitno skreiran konstrukt poskušam pribiti v sedanjost ter ga s tem namenom označim “le in samo” za spektakel, ki se z generiranjem pretresljivo doživete fantazijske bariere suvereno postavlja na čelo konjenice modernih digitalno sintetiziranih filmskih epov, kakršni so Zmeckisov Beowulf, Snyderjev 300 in Gibsonov Apokalipto.

8/10

IMDb