Arhiv za mesec December, 2009

31.12.2009

Inventura 2009

Zapisano pod Pregledi avtor: Jan G.

Prav je, da ozirajoči se po novem oko še zadnjič vržemo na staro filmsko leto. A med brskanjem po filmih, ki sem jih letos našel pri nas, domala bridko zmajujem z glavo; je že tako, da skozi mojo prizmo leto kaj prida žlahtno ni bilo. Kopica solidnih in dobrih do tu pa tam pronicljivih in lucidnih izdelkov, vmes pa cel direndaj nespodobnih in neotesanih ter le peščica vrhunskih in srce poživljajočih. Naj torej le slednjim namenim še nekaj kapljic črnila, pogled proti prihajajočemu letu pa uprem z iskreno vero, da bo prineslo kanček več tovrstnih.

Milk
“Že res, da sta Van Santova ekstravagantna režija in ekscentričen cineastični koncept često predmet polemike, tu in tam celo odkritega odkimavanja in neodobravanja, toda v dotičnem filmu do popolnosti dosegata svoj namen.”

Mož na žici
“Delo Jamesa Marsha je po zvrsti dokumentarec, a režiser ustaljeno formo, sestavljeno iz intervjujev, arhivskih posnetkov in slikovnih gradiv, razširi z vključevanjem žanrskih prvin heista, ki dramatizirajo fantastičen podvig smelega vrvohodca.”

Rachel se poroči
“Lucidno zastavljen in z izjemnim občutkom posnet antipod šablonskim poročnim štorijam, zaznamovan z rezko interpretacijo družinskih razprtij in čutnim prikazom rehabilitacije medčloveških odnosov.”

Neslavne barabe
“Tarantinova mračna in bizarna satira neciviliziranosti in mizantropije človeškega duha je napeta na norčavo širok žanrski okvir in filmu odreja točno to, kar mu pritiče – svojo lastno dimenzijo.”


25.12.2009

Božična pesem

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ni kaj, interesantno je zadnja leta spremljati in opazovati udejstvovanje marsikaterega uveljavljenega režiserja, ki z avtentičnimi sredstvi poskuša pridati svoj kamenček k revolucionarnim novotarijam na področju filma. Robert Zmeckis je že eden takih; ime si je ustvaril s časovno odisejado Vrnitev v prihodnost, zgodovinsko satiro Forrest Gump in moderno robinzonado Brodolom, zadnja leta pa so vsi njegovi avtorski projekti usmerjeni v smer 3D tehnologije in produciranja vizualnih sladil s pomočjo digitalne obdelave mimike in gibanja. Po sladkobni priredbi brezčasne pravljice Chrisa Van Alsburga v Polarnem vlaku pred petimi in pompozni parafrazi srednjeveške junaške pesnitve v Beowulfu pred dvema letoma, je tako v tovrstni ustvarjalni maniri prišla na vrsto še adaptacija znamenite novele Charlesa Dickensa o čemernem in stiskaškem bankirju Scroogeu.

Za atraktivno zunanjostjo filma se, presenetljivo, skriva originalni predlogi zvesta pripoved z relativno zložnim pripovednim lokom, ki izpoveduje zgodbo o oderuhovem časovnem popotovanju ob spremljavi duhov preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zmeckis sicer zamudi priložnost, da bi zgodbo aktualiziral, jo pa zato krasno vpne v opresivno ozračje viktorijanske Anglije in prepričljivo povzema osrednje teme Dickensove novele o kapitalistični apatičnosti visoke družbe in siloviti socialni bedi delavskega razreda. Uvodna slika srhljivo upodobi protagonistovo pohlepnost in prezir, vsebinska poglavja, zaznamovana s tremi duhovi, ki sledijo, pa slikovito orišejo njegovo metamorfozo, ki se začne z nostalgičnim obujanjem mladosti, nadaljuje z bridkim kesanjem in konča s ponižno in grenko pokoro. Avtor učinkovito izrablja globinsko perspektivo pri ustvarjanju morbidnih in klavstrofobičnih prizorov ter nemalokrat šokira z grozljivimi in pretresljivimi podobami, svoje k efektnosti zgodbe pa doda tudi Jim Carrey z domiselnimi, doživetimi in večplastnimi karakterizacijami glavnih likov. Tako je med brezštevilnimi prikrojevanji zgodbe, ki so v filmski, gledališki, mjuzikalni in radijski obliki bolj ali manj eksaktno povzele Dickensove ideje in sporočila, Božična pesem Roberta Zmeckisa nedvomno zelo dostojna vsebinska osvežitev, ki pa nam bo v trajnem spominu bržčas ostala predvsem kot dramatična, inovativna in pestra vizualna prevetritev dosedanjih variacij.

7/10

IMDb

24.12.2009

Čudež na 34. ulici

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Na prijetne praznike in vse želeno v prihajajočem letu!

Med božičnimi klasikami ima Čudež na 34. ulici, ki je leta 1947 prišel izpod rok režiserja Georgea Seatona, brez dvoma odlikovano mesto. Mojo trditev naj podkrepi podatek, da je bil film v slabe pol stoletja kar štirikrat na novo ekraniziran, nazadnje pred petnajstimi leti v režiji Lesa Mayfielda, za kar gre razloge bržčas iskati predvsem v vedno aktualnih temah vere v Božička in tržnega siromašenja božičnega duha, v luči katerih se pripoved odvija. Hecno je, da se je praznična drama v ameriških kinematografih pojavila meseca maja, ironično pa, da so distributerji tak termin izbrali, ker naj bi bil v tem obdobju obisk kina večji kot pozimi, a ne dovolite, da bi vam to skazilo pogled na iskreno vizijo božiča, ki jo film ponuja.

Povest spremlja živahnega starca (Edmund Gwenn), ki zase trdi, da je Božiček, in na zahvalni dan v tradicionalni paradi več kot prepričljivo zamenja opiteža v rdečem kostumu. V želji, da bi se zoperstavil komercialnemu izrabljanju praznika, privoli v sodelovanje pri prihajajoči božični reklamni kampanji uspešne trgovske verige, ob tem pa naveže stik z nezaupljivo koordinatorko (Maureen O’Hara) ter njeno načitano hčerko (Natalie Wood) in pozornim snubcem (John Payne). Starec žanje navdušenje med starim in mladim, a ga ob trmastem vztrajanju o svoji identiteti razglasijo za neuravnovešenega in družbi nevarnega, zaradi česar se znajde na sodnem procesu, ki groteskno obravnava naravo Božička in njegov obstoj.

Spretno utirjena parabola ni navita le okoli idealistično začinjenih puhlic in praznično potresenih sporočil, temveč se pikro obregne tudi ob politično ter gospodarsko motivirane reprezentacije praznika in pripadajoče folklore. Z mesijanskim portretiranjem dobrodušnega starca na več mestih celo zavzema formo bibličnega evangelija in v kontekstu kapitalistične izprijenosti nagajivo parafrazira zgodbo Jezusa Kristusa, medtem ko z druge strani tekom celotne minutaže ostaja sproščena in lahkotna drama z romantično, solidarnostno in družinsko motiviko. Sklepna pentlja pražnje spne iskrivo premiso o prepričanju v dobrega moža in na ta način lično zaključi prisrčno prispodobo prepričanja v filantropske vrednote, ki naj bi jih božič včeraj, danes in jutri brezpogojno promoviral.

IMDb

20.12.2009

Dobrodošli v deželi zombijev

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Noro zajebantska road trip komedija Dobrodošli v deželi zombijev, pod katero so se podpisali zeleni in ušesu tuji avtorji, je nadvse smela in pogumna reciklaža odpadnih klišejev žanra orangutanskih živo-mrtvih človeških nakaz, postavljena v postapokaliptično Severno Ameriko, tako zvano Zombilandijo, v kateri vladajo krvoločni, z neobvladljivim virusom okuženi bolniki. Med peščico neobolelih je naš pripovedovalec, asocialni devičnik (Jesse Eissenberg), ki je, kot sam pravi, preživel zaradi svoje bolestne metodičnosti in upoštevanja dolgega spiska vsakdanjih pravil. Dasiravno mu ni v navadi, partnerski pakt sklene s čudaškim desperadom (Woody Harrelson), na poti v obljubljeno, z virusom neomadeževano deželo pa ju za nos potegneta prevarantski sestri (Emma Stone in Abigail Breslin). Kljub začetni neuigranosti in nehomogenosti se četverica prelevi v povezano grupo, namenjeno v zapuščeni losangeleški zabaviščni park.

Na poti se, kjer je le mogoče, liki teatralno spotikajo ob vsebinske karakteristike zombijevskih filmov in z neobrzdano pikrostjo zaletavajo v novodobne in polpretekle popkulturne konfine, zato film z obrtno svežino in eksperimentalnostjo ter primešano eksplicitnostjo nasilja in izmaličenosti na prvi pogled izgleda kot energičen, bizaren in nekonvencionalen, a narativno na čase nezvezen in ne docela utemeljen videospot. Ko nam je v valovih vendarle predstavljena preteklost nadebudnih protagonistov in postopno ugledamo sliko človeške agonije, pa se na paleto režiserja Rubena Fleischerja ter scenaristov Rhetta Reeseja in Paula Wernicka k pretežni parodičnosti počasi pričnejo vrivati neizbrisne sence trpke satiričnosti. Osnovna premisa o duhovni izpraznjenosti, nesolidarnosti in razcepljenosti moderne družbe, ki se razvija v prikazu kronične odtujenosti in pomanjkanja zaupanja med liki, klimaks dosega v katarzičnem obračunu z zombiji v naelektrenem lunaparku – več kot prikladnem simbolu novodobne požrešnosti, kanibalizma in potrošniške zblaznelosti, ki nepotešeno razkraja sisteme moralnih vrednot. Šele v takem kontekstu lahko film Dobrodošli v deželi zombijev proglasim za pronicljivo in bistroumno komedijo, ki poleg golega obešenjaškega variiranja premore tudi posluh za tematsko parafraziranje kultnih žanrskih klasik ter na ta način nadaljuje kreativno vizijo Wrightove Noči neumnih mrtvecev ter nadgrajuje vizualno atraktivnost Rodriguezovega Planeta terorja.

7/10

IMDb