9.11.2009

Zbogom, Lenin!

Objavljeno v Ob strani avtor Jan G.

Ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu.

Trenutek odprave politično-ideološke separacije sveta na vzhodni in zahodni blok, formirane po drugi svetovni vojni, je, podobno kot čas dokončne pomiritve akutnih trenj med eno in drugo stranjo, nedorekljiv predmet zgodovinske razprave, a padec Berlinskega zidu leta 1989 je nedvomno simbolni in obče priznani mejnik tega dogodka. Kakopak medij gibljivih slik ni dolgo ostal imun na takšen historični prelom; tako smo lahko že v začetku devetdesetih dogajanje podoživeli v dokumentarcih in kompilacijah arhivskih posnetkov, med katerimi posebno mesto nosita Leipzig jeseni in Zid, v zadnjih letih pa na površje vse pogosteje prihajajo tudi fiktivne zgodbe na dotično temo – naj ob bok leta 2003 posnetemu naslovnemu izdelku postavim le lucidno, z oskarjem nagrajeno moralko Življenje drugih.

Zbogom, Lenin! je s komičnimi barvami prepleskana drama z za lase privlečeno fabulo, ki imenitno in šegavo interpretira življenje na vzhodni strani Nemčije v obdobju rušenja pregrade ter vdora zahodnjaških manir in kapitalistične miselnosti. Tik pred družbeno kataklizmo se mladi vzhodni Berlinčan Alex (Daniel Brühl) znajde sredi protivladnega shoda, kar ne uide očem njegove pokroviteljske matere Christiane (Katrin Sass), zagnane in goreče socialistke, ki od vsega hudega utrpi srčni infarkt. Ko po večmesečni komi ponovno pride k zavesti, je socialistični red odplaknjena preteklost, kar pa ji sin ob svarilu zdravnika, da je že najmanjše vznemirjenje zanjo lahko usodno, spretno prikrije in zamolči. S Christianinim postopnim okrevanjem in vse bolj pozornim zavedanjem okolice se Alex vse težje spopada z nalogo potvarjanja stvarnosti, a mu s predanostjo in ljubeznijo do matere uspe ustvariti pravcati nostalgični mikrokozmus sredi naglo se spreminjajočega sveta.

Nemški režiser Wolfgang Becker se hudomušno poigrava z ritmom in tonom pripovedi, pri čemer mu je v nezanemarljivo pomoč ekstravagantna glasba francoskega skladatelja Yanna Tiersena, znanega predvsem po zvočni dekoraciji Jeunetovega bonbončka Amelie. V prešernem navalu satiričnosti avtor lucidno karikira duh časa, ki ga zaznamuje priliv novih izdelkov in evforično prevzemanje vsesortnih zahodnih razvad na eni strani ter metodično zavračanje in srborito odklanjanje vsega socialističnega na drugi. S tem pomenljivo podčrtuje ljudsko nezadovoljstvo in utesnjenost, ki ga je predstavljal opresivni politični jarem v vzhodnem bloku, še odločneje pa brani tezo prenagljenega miselnega zasuka in naivnega posvajanja zahodnjaške razuzdanosti, ki naj bi zniževala raven družbene integritete in občutka za sočloveka iz poprejšnjega socialnega ustroja. S simbolističnimi metaforami začinjena študija se v zaključnem delu otrese komičnega podtona in se prevesi v emocionalno intenzivno dramo, ki večplastno sklene štorijo družine na prepihu ideoloških skrajnosti ter na ta način ujame širši portret vzhodnoberlinske družbe v času ponovne nemške združitve.

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

6 komentarjev

  1. filmoljub pravi:

    Simpatičen in neke sorte nostalgijo vzbujajoč filmček. Mogoče zato, ker se tistega obdobja celo še spomnim, in ker so bili družbeno-psihološki simptomi prehoda iz socializma v (najbolj vulgarni in izprijeni) turbo-kapitalizem tudi pri nas pravzaprav dokaj slični.

    10.11.2009 ob 07:18

  2. paucstadt paucstadt pravi:

    No jaz se tistih časov ne morem nostalgično spominjati, a mi je filmčič v isti meri simpatičen.

    14.11.2009 ob 13:38

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Stari moj, a si ti čisto opustil pisanje? Sem mislil, da je kriv LIFFe in da boš po koncu filme pokal kot za stavo, zdaj pa vidim, da te še vedno ni.

    Te je vzela Čarovnica iz Blaira ali si oglušel in oslepel ob bedariji 2012?

    6.12.2009 ob 17:59

  4. Jan G. Jan G. pravi:

    Ob 2012 sem spoznal, da sem videl dovolj, zato filmov ne gledam več.

    Šalo na rob, nisem ga še videl, še ne vem, če ga bom. Za brezbrižno zanemarjanje bloga pa nisem kriv jaz, ampak čas, ki se mi izmika. Gledam še, na Liffe sem pokukal, pisati pa ne uhitim. Se bom poboljšal, če se bo čas. :P

    7.12.2009 ob 15:30

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    No, samo da si živ :)

    7.12.2009 ob 16:45

  6. mrXfilm » Ropar pravi:

    [...] filma, s katerim pa ne označujemo renesanse nemškega mainstreama na krilih filmov, kot so Zbogom, Lenin, Propad in Življenje drugih, kakor bi sprva neuko pomislili; v resnici pod tem imenom pojmujemo [...]

    20.11.2010 ob 18:50

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !