Arhiv za mesec November, 2009

9.11.2009

Zbogom, Lenin!

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu.

Trenutek odprave politično-ideološke separacije sveta na vzhodni in zahodni blok, formirane po drugi svetovni vojni, je, podobno kot čas dokončne pomiritve akutnih trenj med eno in drugo stranjo, nedorekljiv predmet zgodovinske razprave, a padec Berlinskega zidu leta 1989 je nedvomno simbolni in obče priznani mejnik tega dogodka. Kakopak medij gibljivih slik ni dolgo ostal imun na takšen historični prelom; tako smo lahko že v začetku devetdesetih dogajanje podoživeli v dokumentarcih in kompilacijah arhivskih posnetkov, med katerimi posebno mesto nosita Leipzig jeseni in Zid, v zadnjih letih pa na površje vse pogosteje prihajajo tudi fiktivne zgodbe na dotično temo – naj ob bok leta 2003 posnetemu naslovnemu izdelku postavim le lucidno, z oskarjem nagrajeno moralko Življenje drugih.

Zbogom, Lenin! je s komičnimi barvami prepleskana drama z za lase privlečeno fabulo, ki imenitno in šegavo interpretira življenje na vzhodni strani Nemčije v obdobju rušenja pregrade ter vdora zahodnjaških manir in kapitalistične miselnosti. Tik pred družbeno kataklizmo se mladi vzhodni Berlinčan Alex (Daniel Brühl) znajde sredi protivladnega shoda, kar ne uide očem njegove pokroviteljske matere Christiane (Katrin Sass), zagnane in goreče socialistke, ki od vsega hudega utrpi srčni infarkt. Ko po večmesečni komi ponovno pride k zavesti, je socialistični red odplaknjena preteklost, kar pa ji sin ob svarilu zdravnika, da je že najmanjše vznemirjenje zanjo lahko usodno, spretno prikrije in zamolči. S Christianinim postopnim okrevanjem in vse bolj pozornim zavedanjem okolice se Alex vse težje spopada z nalogo potvarjanja stvarnosti, a mu s predanostjo in ljubeznijo do matere uspe ustvariti pravcati nostalgični mikrokozmus sredi naglo se spreminjajočega sveta.

Nemški režiser Wolfgang Becker se hudomušno poigrava z ritmom in tonom pripovedi, pri čemer mu je v nezanemarljivo pomoč ekstravagantna glasba francoskega skladatelja Yanna Tiersena, znanega predvsem po zvočni dekoraciji Jeunetovega bonbončka Amelie. V prešernem navalu satiričnosti avtor lucidno karikira duh časa, ki ga zaznamuje priliv novih izdelkov in evforično prevzemanje vsesortnih zahodnih razvad na eni strani ter metodično zavračanje in srborito odklanjanje vsega socialističnega na drugi. S tem pomenljivo podčrtuje ljudsko nezadovoljstvo in utesnjenost, ki ga je predstavljal opresivni politični jarem v vzhodnem bloku, še odločneje pa brani tezo prenagljenega miselnega zasuka in naivnega posvajanja zahodnjaške razuzdanosti, ki naj bi zniževala raven družbene integritete in občutka za sočloveka iz poprejšnjega socialnega ustroja. S simbolističnimi metaforami začinjena študija se v zaključnem delu otrese komičnega podtona in se prevesi v emocionalno intenzivno dramo, ki večplastno sklene štorijo družine na prepihu ideoloških skrajnosti ter na ta način ujame širši portret vzhodnoberlinske družbe v času ponovne nemške združitve.

IMDb

5.11.2009

Počitnice za odrasle

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Pod pri nas nerazumljivo pretirano oglaševanim filmskim naslovom Počitnice za odrasle se skriva plastična komedija, za katero se zdi, da je bolj kot resno zastavljen projekt nastala kot izcedek neposrečenega štosa prijateljske naveze, oblikovane tekom snemanj zajebantskih romanc sorte Greva narazen ali Božič na kvadrat. Zgodba se vrti okoli štirih tako ali drugače načetih ljubezenskih parov, ki se odpravijo na medene počitnice v rajsko letovišče, kjer jih namesto obilice udobja in razuzdane zabave pričaka strogo začrtana zakonska terapija.

Režiser Peter Billingsley v vlogi režiserja počne to, kar najbolje zna kot igralec – statira, a na srečo sta njegova kolega Jon Favreau in Vince Vaughn, ki sta prispevala scenarij, izkušenejša in bolje prekaljena hollywoodska mačkona. Tako lahko, če ne drugega, prepoznamo vsaj dobro zamišljeno kompozicijo glavnih likov, ki, poparjeni, zastopajo različne paradigme novodobnih ljubezenskih zvez in skozi dogodivščine aktualno frontirajo zamolčane in nerazčiščene tegobe skupnega življenja. Tudi ta razvedritev pa je na žalost kratkotrajna, saj je ideja realizirana v okvirih patetične stereotipnosti ter do neprepoznavnosti prepleskana z burkaško in obsceno komiko, kar ima, če v obzir vzamete še neuravnovešen slog in razpuščeno naracijo, docela klavrn izid. Ironično, najpozitivnejši atribut filma tako postane idilična riviera Francoske Polinezije, ki v prijetni družbi predstavlja fino vizualno naslado v trajanju slabih dveh ur.

3/10

IMDb

2.11.2009

Nadomestki

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Jonathan Mostow se je v režiji znanstveno-fantastične akcije odmevno preizkusil že pred šestimi leti, ko je ukrivljal jeklo in čas v povprečnem tretjem delu Terminatorja, tokrat pa se je s filmom Nadomestki vrgel na adaptacijo istoimenske stripovske štorije Roberta Vendittija in Bretta Weldelea, ki je, razrezana v pet tridesetstranskih zvezkov, izšla v letih 2005 in 2006. Na platnu se piše leto 2017 in ljudje na dan pokukajo le še z visokotehnološkimi, po njihovi podobi ustvarjenimi lutkami, ki jih upravljajo iz udobnih naslanjačev in jim poleg čednega izgleda zagotavljajo tudi  visoko stopnjo varnosti. Agent tajne službe Tom Greer (Bruce Willis) pa je nekega večera poklican na kraj uničenja neznanega robota, čigar degeneracija je skrivnostno pokončala tudi njegovega vodnika. Ko se izkaže, da gre za razvajenega sina premožnega iznajditelja nadomestkov (James Cromwell), se Greer znajde sredi napete zarote, v kateri mora potlačiti strah pred stvarnostjo in se v imenu človeštva boriti za svetlo bodočnost.

Stripovski zanesenjaki bodo Mostowu bržčas prizadeto žugali, ker je gibljivi sliki odtegnil surov, raskav in neobdelan videz grafične predloge, scenarista Ferrisa in Brancata pa srborito grajali, ker sta boleč in tragičen epilog preoblekla v srečen in idealističen konec. Sam bom raje zapisal, da Mostow zgodbo brez hujših distrakcij krmari skozi apokaliptično atmosfero in pridno skrbi za oster kontrast med ličnimi kulisami in morbidno realnostjo, medtem ko scenarista v svojem izdelku dobro razpihujeta duh cyberpunka in precej solidno razpečujeta pomenljivo premiso socialne odtujenosti in apatičnosti. Interesanten vsebinski moment predstavlja tudi protagonistova dilema ob ponujeni izbiri o prihodnosti človeške rase, ki implicira polemično tolmačenje mesijanstva, a tovrstna tematika resnici na ljubo presega okvire dotičnega filma in se nemara napihuje le v glavah strastnih privržencev žanra. Kljub temu – in kot se že pretežni del zapisa poskušam izjasniti – Nadomestki niso slab slogovni prispevek, ki pa v premetavanju karakteristik in postavk fikcijske distopije bolj kot impresionira kratkočasi in koketira.

5/10

IMDb