Arhiv za mesec Oktober, 2009

18.10.2009

Državni sovražniki

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Novi film ameriškega cineasta Michaela Manna je gangsterska drama o Johnu Dillingerju (Johnny Depp), karizmatičnem in okrutnem zločincu, ki je z zloglasnimi kriminalnimi podvigi v času velike gospodarske krize ob koncu dvajsetih in v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja prerasel v urbano legendo ali, povedano z več patosa, v glas obubožanega ljudstva, ki je simpatiziralo z njegovimi brezkompromisnimi napadi na finančne inštitucije. Zgodba pospremi zadnje leto Dillingerjevega življenja in se bolj kot točnemu zgodovinskemu tolmačenju posveča romantizaciji lika in poustvarjanju duha časa. Ob osebnostnem portretu bančnega roparja, ki v ospredje peha njegovo vročično romantično zvezo z revno hosteso (Marion Cotillard), grobo sestoji še iz dveh komponent; opisa tolpe Dillingerjevih pajdašev, med katerimi izstopajo Baby Face Nelson (Stephen Graham), Tommy Carroll (Spencer Garrett) in Homer Van Meter (Stephen Dorff), ter upodobitve formiranja ameriške zvezne obveščevalne službe, znane kot FBI, pod taktirko odločnega uradnika Johna Edgarja Hooverja (Billy Crudup) in njegovega ambicioznega varovanca Melvina Purvisa (Christian Bale), ki se sistematično in pretkano loteva lova na smele zločince.

Kljub neoporekljivi širini in dokudramatični adaptaciji pronicljive študije tako zvane dobe državnih sovražnikov izpod peresa Bryana Burrougha se zdi osnovna parabola filma precej zagozdena in utirjena. Morebiti velja na to pogledati širše; Mann si je spoštljiv status v režiserski srenji prislužil v devetdesetih s trojčkom vsebinsko mnogostranih in večdimenzionalnih filmov, ki ga sestavljajo Poslednji Mohikanec, Vročina in Prebujena vest, z novo dekado pa je v precejšnji meri prevetril svoj filmski pristop in mestoma na škodo pripovedne kompleksnosti več pozornosti namenil trendu digitalne kinematografije. Deloma se je tovrstnega ustvarjanja posluževal že v biografski drami Ali, v izrazito ekstenzivnejši formi pa v oblikovno pretencioznih trilerjih Stranski učinki in Miami Vice. Državni sovražniki so nadaljnji korak v začrtano smer, nemara bolj kot vizionarski projekt pa jih gre obravnavati kot prefinjen in poučen zgled rokovanja z digitalno kamero, saj Mann nadvse izurjeno izkorišča prednosti snemanja z okretnejšo opremo, kar prihaja do izraza predvsem v prizorih akcije in pregona, ter se na drugi strani spretno ogiba njegovim slabostim, ki jih v prvi vrsti predstavlja manjši dinamični razpon slike. Ob solidni dramaturgiji, prepričljivem ansamblu, razgibani zvočni podlagi ter izpiljeni kostumografiji in scenografiji, ki pridajata nezanemarljiv delež k interpretaciji ere, je izdelek vsekakor interesanten cineastični dosežek, čigar poglavitno vrednost pa vidim predvsem v inovativnem vizualnem predrugačenju gangsterskega filma.

7/10

IMDb

15.10.2009

G.I. Joe: Vzpon Kobre

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Zdi se, da linije otroških igrač ameriške družbe Hasbro postajajo pravcati afrodiziak požrešnih hollywoodskih producentov; po bombastičnem spektaklu Transformerji in njegovem ultrabombastičnem nadaljevanju je namreč tu še nepretenciozna štorija o elitni vojaški enoti G.I. Joe, zasnovana na akcijskih figuricah, ki so znane predvsem po prekomernem poudarjanju ameriškega patosa in pretežnem impliciranju militaristične ideologije. Že bežen in površen vsebinski prelet da vedeti, da od tega kaj prida ne odstopa niti film. Fatalna Baronica (Sienna Miller) v službi preračunljivega poslovneža (Christopher Eccleston) in iznakaženega znanstvenika (Joseph Gordon-Levitt) ameriški vojski pri transportu izmakne revolucionarne raketne konice, s katerimi zlonamerna banda kani zasejati paniko med ljudsko rajo. Na drugi strani poveljnik G.I. Joe (Dennis Quaid) po ponesrečeni reakciji v svoje vrste rekrutira smela vojaka (Channing Tatum in Marlon Wayans), ki ob podpori molčečega mojstra borilnih veščin (Ray Park) in rdečelase operativke (Rachel Nichols) prevzameta glavni vlogi pri preprečevanju izprijenega načrta tatov uničujočega orožja.

Režiser Stephen Sommers, čigar dozdajšnje filmsko udejstvovanje zaznamuje predvsem sodelovanje pri slaboumnem blockbusterskem obujanju svoje čase zlovešče mumije, v tokratni eskapadi napravi vse, da bi producentu Lorenzu di Bonaventuri udejanil mokre sanje o akcijskem spektaklu z vizionarsko high-tech mašinerijo v ospredju. Rezultat je kakopak instantni razčefuk z bobnečim premetavanjem in prevračanjem, ki enega izmed vrhuncev denimo doseže ob veličastnem kolapsu Eifflovega stolpa. Zanimivo, pariški monument je pred petimi leti padel tudi v lutkovni satiri ameriškega imperializma in borbe zoper globalnemu terorizmu z naslovom Ekipa Amerika: Svetovni policaji, ki tudi sicer izgleda kot ustvarjalna skica Sommersove nebuloze. Seveda v tej primerjavi obstaja nezanemarljiva razlika, G.I. Joe: Vzpon Kobre ni namreč niti malo sarkastična in nabrita obravnava teme ter se ravno nasprotno jemlje povsem zares, kar pa ji elementa komičnosti pravzaprav ne odvzema; nič kaj skopo in zadržano sončenje supremacije superlativnih ameriških sil ter oaze limonadaste dramatičnosti, ki obvezno sledijo sekvencam adrenalinskega rompompoma, že v svojem konceptu, kaj šele s šablonsko dramaturgijo in retardirano igro, delujejo tako hilarično in groteskno, da jim iskren krohot – kaj zato če ciničen in posmehljiv? – pač ne more uiti. No, morebiti pa se v svoji ozkogledosti in metodičnem provociranju nerodno motim, zato naj se pred zaključno piko raztogotenemu bralcu, ki je kot gledalec doumel meni nerazpoznavno bistvo tega akcijskega vrtiljaka, za vsak slučaj opravičim za nevedno kracanje in sadomasohistični užitek, ki si ga ob torturi spremljanja tovrstnih izdelkov po mili volji jemljem.

2/10

IMDb

4.10.2009

Katin

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Opus poljskega filmskega veterana Andrzeja Wajde zaznamujejo politično in socialno angažirane drame, ki se bavijo z občutljivo tematiko poljske zgodovine med in po drugi svetovni vojni. Med njimi izstopa v petdesetih letih posneta trilogija, sestavljena iz filmov Generacija, Kanal ter Pepel in diamant, ki jo uvrščamo v zapuščino poljske filmske šole – to je na usmeritvah italijanskega neorealizma osnovanega umetniškega gibanja, za katerega je značilno poudarjanje individuuma kot način upora zoper socialno realistični motiviki složnega kolektivizma. V sličen tematski okvir kot poprejšnji Wajdovi filmi se uvršča tudi novejši Katin, ki mu je občinstvo na lanskem Liffu namenilo nagrado za najboljši film.

Pronicljiva drama pospremi življenja poljskih častnikov ter njihovih žena in hčera, ki se dotikajo zloglasnega sovjetskega pokola v Katinskem gozdu. Uvod ošvrkne nemško-sovjetsko razdelitev Poljske ob pričetku vojne, sledi mu upodobitev deportacij poljskih vojakov in profesorjev v sovjetska in nemška taborišča, nakar preskočimo v povojno obdobje, ko se dežela šibi pod okriljem Sovjetske zveze, ter se šele v epilogu v polni meri soočimo z obsegom grozodejstev, storjenih v bližini vasice Katin.

Kljub nedostojno povezani in z liki prenasičeni zgodbi, osnovani na romanu Andrzeja Mularczyka, Wajda jasno in artikulirano interpretira dogodke in razmere, pri čemer se zdaj poslužuje dokumentarnih manir, spet drugič pa se zateka k dramatičnosti ali poetičnosti. Z izjemo zvečine negativnih upodobitev nemških in sovjetskih vojakov iz predstavitve protagonistov in njihovih nazorov veje kompleksna večstranost, ki je povezana v polemično dilemo poljskega ljudstva, ali se zunanjemu jarmu velja za vsako ceno upirati ali pa se mu je razumneje navidezno podrejati in vstajo graditi zlagoma in postopoma. Vprašanje nacionalne identitete je radikalizirano z obravnavo sprevračanja resnice o krivdi za katinski masaker, v kateri avtor ostro obsoja sovjetsko povojno politiko metodičnega obtoževanja Nemcev in zanikanja lastne odgovornosti za okrutni incident. Katin tako odzvanja kot srhljiv memento mračne plati zgodovine dvajsetega stoletja, kot argumentirana kritika političnega mešetarjenja in sprenevedanja, predvsem pa kot verodostojen prikaz zgodovinskih dejstev in kredibilno študijo poljskih družbenih in nacionalnih vprašanj.

7/10

IMDb

1.10.2009

Razred

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Razred, francoski film Laurenta Canteta, posnet po semi-avtobiografskem romanu srednješolskega učitelja Françoisa Bégaudeaua, je refleksiven izsek iz šolskih klopi. Tiho vtihotapljeni v učilnico pariške srednje šole pospremimo leto v izobraževanju glasne, energične in srborite mladine, ki jo spodbuja, koordinira in usmerja profesor Marin (François Bégaudeau). Kljub silni potrpežljivosti in razumevajočemu odnosu do dijakov se nemalokrat znajde v kočljivih situacijah, v katerih je vedno znova primoran pretehtati svoje didaktične koncepte, načine ocenjevanja, sisteme kaznovanja in nagrajevanja ter metode za vzpostavljanje redu in discipline v razredu.

Spretno zastavljena fabula učitelja in učence postavlja v različne vloge in razmerja ter na ta način frontira akutna vprašanja izobraževalnega sistema in poučevalnih tehnik. Ob tem detajlno in kritično obravnava življenja mladih dijakov, njihove poskuse osmišljanja in rasti ter komplekse, ki so večji del pogojeni z družbeno, rasno in kulturno pripadnostjo, deloma pa se posveča tudi ostalim profesorjem in njihovemu naprezanju po zdravem šolskem okolju, živčnim izbruhom in napetostim, ki jim botruje vsakdanji kaos, ter v končni fazi spregledanim napakam in vesti, ki se jim pri svojem delu ne morejo izogniti. Cantet večji del posega po dokumentarnem narativnem postopku ter verodostojno in večstransko odkriva značilnosti in probleme svojevrstnega mikrokozmusa, pri čemer se mirno zanaša na naravno, pristno in neprisiljeno igro mladega ansambla ter Bégaudeaujev iskren in spontan učiteljev portret. Da gre za interesantno filmsko doživetje in izredno pronicljivo študijo, nenazadnje dokazuje tudi bogata bera prestižnih priznanj, v kateri najdete zlato palmo, cezarja in nominacijo za oskarja, nezanemarljivo pozornost pa je film lani s projekcijami na Liffu pritegnil tudi pri nas.

8/10

IMDb