28.09.2009

V višave

Objavljeno v Kritike T-Ž avtor Jan G.

Jubilejna deseta Pixarjeva digitalna celovečerna animiranka V višave je obenem tudi prva, ki je posneta v 3D tehnologiji. Kakor smo vajeni, je izdelku pripet še kratek film; tokrat je to interesantna alegorija zvestobe in vdanosti Petra Sohna, poimenovana Partly Cloudy, ki prisrčno uvede zgodbo o čemernem starcu Carlu Fredricksenu (Edward Asner in Drago K. Razboršek), čigar otroške sanje o pustolovščini v Južno Ameriko se po ženini smrti zdijo vse bolj odmaknjene. Toda ko njegovo pravljično stesano hiško obkrožijo buldožerji in ga možje v črnih suknjičih poskušajo stlačiti v dom za ostarele, osamljeni vdovec na svoj dom priveže kopico s helijem napolnjenih balonov ter ga kratkomalo dvigne v nebo in požene proti jugu. Izkaže se, da ima s seboj tudi nezaželenega gosta, zvedavega in zavzetega tabornika Russela (Jordan Nagai in Matic Blagonič), s katerim se po pristanku v divjini spopade s krdelom govorečih psov ter njihovim preračunljivim lastnikom, pustolovcem Charlesom Muntzom (Christopher Plummer in Iztok Jereb), ki poskuša ugonobiti redkega in izmuzljivega noju sličnega ptiča.

Očarljiva pripoved, za katero sta poskrbela Pete Docter in Bob Peterson, v prvi plan postavlja za risanko precej nenavadnega protagonista, ki pa je z artikulirano začetno predstavitvijo, v kateri ga pospremimo od mladih nog do sprehajalne palice, na moč dopadljivo približan svojemu najzvestejšemu občinstvu. Neustaljena karakterna zasnova se v nadaljevanju pozitivno obrestuje s svežo emocionalno motiviko, ki zadeva večplastno razmerje med godrnjavim starcem in samosvojim otročajem. S tehnikami magičnega realizma očrtan generacijski most je razpet med dvema skrajnostma – Carlovim naveličano pokroviteljskim odnosom na eni in iskrenim ponosom do Russela na drugi strani -, vmes pa smo priča starčevi kontemplaciji o otroštvu, ljubezni in tragični izgubi ter otrokovemu tihemu in sramežljivemu izpovedovanju o zapostavljenosti in pomanjkanju starševske topline. Posebno draž zgodbi daje tudi iskriva komika, pa naj gre za poplavo situacijskega humorja pri premikanju lebdeče hiše ali pa za karakterno burlesko, ki do izraza prihaja predvsem v peripetijah okrogloličnega tabornika in barvno kičastega fičfiriča.

Toliko kot je V višave iskriva vsebinska avantura, pa je tudi atraktivno vizualno doživetje. Zdi se, da so pri Pixarju animacijo že pred leti izmojstrili do potankosti, a vedno znova najdejo nove obrtne izzive, kakršnega pri tokratni kreaciji nedvomno predstavlja dinamika tisočerih balonov. Kot privlačen se izkaže tudi koncept človeških podob, pri katerem se animatorji raje kot k fotorealizmu obračajo h karikiranim potezam ter s tem ohranjajo zdravo distinkcijo med igranim filmom in digitalnim produktom ter like bogatijo z dovršeno simboliko, ki pomenljivo izraža njihov značaj. Pomembno vlogo pri animaciji igra tudi zadnje čase trendovska globinska perspektiva, ki za razliko od večine dosedanjih izdelkov te sorte ne prihaja do izraza le v akcijskih sekvencah ter pri poudarjanju majhnosti ali oddaljenosti, temveč z občasno ekstremno rabo doprinaša tudi nezanemarljiv delež k efektni naraciji. Na žalost ste pri nas za tovrstno doživetje primorani pristati k sinhronizirani projekciji, a je ta na srečo večji del in z izjemo nekaterih stranskih likov kar se da spodobna. Ob ugotovljenih kvalitetah filma je tako rekoč samoumevno, da delavnico vnovič pohvalimo za opravljeno delo, še enkrat več ugotovimo, da smo priča ustvarjanju zaporedja animiranih presežkov, ki so najboljši analog nekdanjim Disneyjevim risanim klasikam, ter izpostavimo silno vizionarstvo ekipe ustvarjalcev, ki z vsakim novim izdelkom utre bodočo žanrsko pot.

8/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

6 komentarjev

  1. filmoljub pravi:

    Odličen in skomine po ogledu zbujajoč zapis.

    Zlasti me veseli, da še nekdo logično in zdravorazumsko razmišlja o tem, da sinhronizacija ni nujno slaba, če je seveda vsebinsko in tehnično vsaj spodobno opravljena. Ker dilema, ki se pri tem zastavlja, je pravzaprav dokaj preprosta: ali so tovrstne animacije namenjene (tudi) mlajšemu občinstvu ali ne? Jasno, da so, saj sicer v njih ni (skoraj) nobenega smisla — zato je prav, da so ciljni publiki ustrezno opremljene. Nobenega dvoma ni, da je jezikovna lokalizacija v zadnjih letih pri nas zelo napredovala; kdor trdi drugače, povsem očitno ne pozna teh trendov in razmer in se trmasto oklepa nekaterih docela nerazumnih infantilnih predstav. Drži sicer, da je korektno, ako se v kinematografih pojavita obe različici, ampak zanima me tole: kakšno je razmerje pri številu gledalcev med izvirno in lokalizirano verzijo? Rekel bi, da močno v prid slednje. Lahko pa, da se motim.

    29.09.2009 ob 07:29

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    Ne bom rekel, da nujna (čeprav jo, kakor vem, določa zakon), ampak povsem umestna in primerna se mi zdi sinhronizacija otrokom namenjenih animacij in do neke mere tudi družinskih filmov. So pa animacije v digitalni dobi (no, pa seveda tudi že prej) močno razširile svoje ciljno občinstvo in iz tega razloga menim, da je naravno, da se v kinematografih vrtita obe glasovni različici. To, da se v 3D varianti da ogledati le sinhronizirano kopijo, je bržčas res posledica dejstva, da je delež ogledov sinhronizirane verzije večji in glede na to, da ni na voljo prav dosti dvoran, opremljenih za predvajanje 3D filmov, tako potezo distributerja lahko razumem in sem se z njo pač tudi sprijaznil. Če pa me spomin ne vara, je prav Cenex lani Wall-E-ja ponudil le v sinhronizirani verziji, letos pa je Up pohvalno zagotovil v obeh različicah.

    Kar zadeva kvaliteto sinhronizacije, se popolnoma strinjam s tabo. Sem kar pogost obiskovalec sinhroniziranih projekcij in svoje čase mi je bilo prav nevzdržno, sedaj pa se je druščina na čelu z Jernejem Kuntnerjem že dodobra izmojstrila. Všeč mi je tudi, da se v vlogah sinhronizatorjev zadnje čase često ponavljajo tudi novi igralci, enih in istih glasov se človek pač naveliča. Morebiti v Sloveniji pogrešam le še kak drug, konkurenčen studio, ki bi se bavil s to dejavnostjo, a se je treba zavedati, da je povpraševanje v tem trenutku bržčas še premajhno.

    29.09.2009 ob 09:55

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Joj, joj, zagovorniki sinhronizacije in hkrati veliki ljubitelji filma. Nezdružljivo za moje pojme.
    Pa brez zamere.

    13.10.2009 ob 17:30

  4. Jan G. Jan G. pravi:

    Iztok, zakaj? Sinhronizacijo podpiram izključno v risanih ali mladinskih filmih, pa še to le, če sta v ogled dani obe glasovni različici. Tako ima vsakdo možnost izbire in se odloči za tisto, ki mu najbolj ustreza, pri čemer mora pretehtati med prednostmi in slabostmi ene in druge.

    Med sinhroniziranimi in originalnimi projekcijami opažam še eno zanimivo reč v prid prve; vzdušje v dvorani je namreč povsem drugačno. Ob ogledu nesinhronizirane različice se dostikrat zgodi, da ti družbo dela horda razgretih najstnikov, ki ti z glasnim in neumestnim komentiranjem ter motečim in nevljudnim prežvekovanjem (da se ne spuščam v podrobnejše in bolj vulgarne opise njihovega početja, s katerim si bebavo odmerjajo prostor pod soncem) dodobra skali filmsko doživetje. Nasprotno je med glasovno prirejenimi projekcijami ponavadi dosti bolj mirno, saj se jih povečini udeležujejo starši z mlajšimi otroki in tako se le tu in tam oglasi kak navdušen nadebudnež, čigar simpatični komentar pa se predvajanemu ponavadi povsem prida.

    14.10.2009 ob 10:41

  5. paucstadt paucstadt pravi:

    Pogledal, seveda sem do določene mere navdušen. Moram pa vseeno priznati, da je pixar poprej naredil vsebinsko vsaj dva boljša dela. Up se mi je zdel vseeno nekoliko prazen, medtem ko me sama animacija navduši do skrajnih meja.

    30.10.2009 ob 18:49

  6. mrXfilm » Oskarji 2010 pravi:

    Najboljši film, nominacija
    Izvirni scenarij, nominacija
    Animirani celovečerec, oskar

    Poleg tega:
    oskar za glasbo ter nominacija za montažo zvoka.

    8.03.2010 ob 17:34

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !