Arhiv za mesec September, 2009

29.09.2009

Transformerji 2: Maščevanje padlih

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Naj vas spomnim, Transformerji, na slovitih japonskih robotskih igračah zasnovan ameriški spektakel, je bil kataklizmičen filmski dogodek; to je bil film, ki je v oglušujočem ropotu in kontinuiteti eksplozij prekašal vse ostale, to je bil film, ob katerem se je krivilo platno, to je bil film, ki je pozabil na zgodbo, film, ki se je požvižgal na pravila dramaturgije, film, ki ni rabil igralcev in ki več kot očitno ni imel režiserja – preprosto film, ki je zadoščal sam sebi. Michael Bay, norček, ki je trdil, da je ta film posnel, in ki ga je, kot se bo še izkazalo, film ugrabil, je bil le kamuflaža, svet pač ne bi sprejel, da so filmi prevzeli nadzor in da se po novem snemajo sami.

Če mi ne verjamete in vas v to ne prepriča ogled tega revolucionarnega filma, potem morate videti njegovo nadaljevanje, Transformerji 2: Maščevanje padlih. Ta blasfemični perverznež se poltretjo uro predaja akcijski erekciji, zgodbe pa ima kvečjemu za pet minut. Gigantski roboti iz plemen Avtobotov in Deseptikonov namreč še vedno bijejo nesmiselno vojno iz prvega dela, med njihovimi nogami pa se tudi tokrat nerodno pretika patetični pubertetniški parček (Shia LaBeouf in Megan Fox), ki slepo verjame, da rešuje človeštvo pred strahotnim uničenjem. Vse ostalo so nenaravno zastavljeni klimaksi in ponesrečeno vnešeni motivi, ki sestavljajo ogrodje kolosalnega ringelšpila, čigar namen je en sam – ustvariti nepojmljivi, še nikoli poprej videni pirotehnični orgazem. In tako smo priča bombastičnemu prevračanju železja, razbijanju, drobljenju in mečkanju vsega, kar stoji, leze ali gre, pa neštevim rafalom krogel in raket, oglašujočemu škripanju gum, spektakularnim trčenjem, zamolklim detonacijam, rušilnim valovom in v nebo segajočim oblakom dima, od prvega treska do zadnjega buma pospremljeno z vsebinskimi paradoksi, naracijo brez repa in glave, tematsko stereotipnostjo in nemoralnostjo ter igro bebavih grimas junaškega sija in samovšečnega seksapila. Ni sence dvoma, da je drugi del Transformerjev več kot film – je ultimativna eksploatacija filma in luciden monument boleče izprijenemu prepričanju o absolutno zabavljaškem značaju medija. Je izdelek, ki potrebuje zgolj sebe, natančneje, le svoj naziv.

2/10

IMDb

28.09.2009

V višave

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Jubilejna deseta Pixarjeva digitalna celovečerna animiranka V višave je obenem tudi prva, ki je posneta v 3D tehnologiji. Kakor smo vajeni, je izdelku pripet še kratek film; tokrat je to interesantna alegorija zvestobe in vdanosti Petra Sohna, poimenovana Partly Cloudy, ki prisrčno uvede zgodbo o čemernem starcu Carlu Fredricksenu (Edward Asner in Drago K. Razboršek), čigar otroške sanje o pustolovščini v Južno Ameriko se po ženini smrti zdijo vse bolj odmaknjene. Toda ko njegovo pravljično stesano hiško obkrožijo buldožerji in ga možje v črnih suknjičih poskušajo stlačiti v dom za ostarele, osamljeni vdovec na svoj dom priveže kopico s helijem napolnjenih balonov ter ga kratkomalo dvigne v nebo in požene proti jugu. Izkaže se, da ima s seboj tudi nezaželenega gosta, zvedavega in zavzetega tabornika Russela (Jordan Nagai in Matic Blagonič), s katerim se po pristanku v divjini spopade s krdelom govorečih psov ter njihovim preračunljivim lastnikom, pustolovcem Charlesom Muntzom (Christopher Plummer in Iztok Jereb), ki poskuša ugonobiti redkega in izmuzljivega noju sličnega ptiča.

Očarljiva pripoved, za katero sta poskrbela Pete Docter in Bob Peterson, v prvi plan postavlja za risanko precej nenavadnega protagonista, ki pa je z artikulirano začetno predstavitvijo, v kateri ga pospremimo od mladih nog do sprehajalne palice, na moč dopadljivo približan svojemu najzvestejšemu občinstvu. Neustaljena karakterna zasnova se v nadaljevanju pozitivno obrestuje s svežo emocionalno motiviko, ki zadeva večplastno razmerje med godrnjavim starcem in samosvojim otročajem. S tehnikami magičnega realizma očrtan generacijski most je razpet med dvema skrajnostma – Carlovim naveličano pokroviteljskim odnosom na eni in iskrenim ponosom do Russela na drugi strani -, vmes pa smo priča starčevi kontemplaciji o otroštvu, ljubezni in tragični izgubi ter otrokovemu tihemu in sramežljivemu izpovedovanju o zapostavljenosti in pomanjkanju starševske topline. Posebno draž zgodbi daje tudi iskriva komika, pa naj gre za poplavo situacijskega humorja pri premikanju lebdeče hiše ali pa za karakterno burlesko, ki do izraza prihaja predvsem v peripetijah okrogloličnega tabornika in barvno kičastega fičfiriča.

Toliko kot je V višave iskriva vsebinska avantura, pa je tudi atraktivno vizualno doživetje. Zdi se, da so pri Pixarju animacijo že pred leti izmojstrili do potankosti, a vedno znova najdejo nove obrtne izzive, kakršnega pri tokratni kreaciji nedvomno predstavlja dinamika tisočerih balonov. Kot privlačen se izkaže tudi koncept človeških podob, pri katerem se animatorji raje kot k fotorealizmu obračajo h karikiranim potezam ter s tem ohranjajo zdravo distinkcijo med igranim filmom in digitalnim produktom ter like bogatijo z dovršeno simboliko, ki pomenljivo izraža njihov značaj. Pomembno vlogo pri animaciji igra tudi zadnje čase trendovska globinska perspektiva, ki za razliko od večine dosedanjih izdelkov te sorte ne prihaja do izraza le v akcijskih sekvencah ter pri poudarjanju majhnosti ali oddaljenosti, temveč z občasno ekstremno rabo doprinaša tudi nezanemarljiv delež k efektni naraciji. Na žalost ste pri nas za tovrstno doživetje primorani pristati k sinhronizirani projekciji, a je ta na srečo večji del in z izjemo nekaterih stranskih likov kar se da spodobna. Ob ugotovljenih kvalitetah filma je tako rekoč samoumevno, da delavnico vnovič pohvalimo za opravljeno delo, še enkrat več ugotovimo, da smo priča ustvarjanju zaporedja animiranih presežkov, ki so najboljši analog nekdanjim Disneyjevim risanim klasikam, ter izpostavimo silno vizionarstvo ekipe ustvarjalcev, ki z vsakim novim izdelkom utre bodočo žanrsko pot.

8/10

IMDb

26.09.2009

Povračilo

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Drama avstrijskega cineasta Götza Spielmanna, ki je letos prejela nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film, je večrazsežna študija maščevanja in odpuščanja s sicer rahlo za lase privlečeno fabulo. Alex (Johannes Krisch) je zaposlen v obskurnem dunajskem bordelu in na skrivaj ljubkuje z ukrajinsko prostitutko Tamaro (Irina Potapenko). Sit je svojega mizernega, ničvrednega vsakdana in v želji, da bi si kupil novo, perspektivnejše življenje, se nameni oropat banko, a mu pri begu pot prekriža policaj (Andreas Lust), ki ob nespretnem posredovanju ubije Tamaro. Alex se zateče na deželo k svojemu oslabelemu dedku (Johannes Thanheiser) in po naključju naveže stik s policistovo ženo (Ursula Strauss), s čimer mu maščevanje za bolečo izgubo naenkrat pride na doseg roke.

Spielmannovi precej nenaravno začrtani zgodbi ne moremo očitati nezanimivosti in dolgočasnosti, pa tudi za distrakcije, ki jim botrujejo maloverjetni zapleti, je tematska intenzivnost več kot dostojno opravičilo. Avtor namreč glavnega protagonista skozi naplet spretno zastavljenih klimaksov karakterno pospremi od srditega in zaletavega mizantropa do umirjenega in empatičnega človeka, s premišljenim vnašanjem stranskih likov pa osrednji obravnavi revanšizma pridaja še motiviko izgube, krivde, ljubezni, vere in hrepenenja. S prepričljivim in dobro podkovanim ansamblom, umirjeno režijo, ki je osredotočena na dolge in spokojne prizore, ter milo zvočnostjo, za katero so pogosto izrabljeni kar glasovi narave, Povračilo uklene zainteresiranega gledalca in je po lanskih Ponarejevalcih, ki so se okitili z nagrado ameriške akademije, še en dokaz, kako zavidljivo dobre izdelke snemajo onkraj naše severne meje.

7/10

IMDb

24.09.2009

Zamenjan

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Trpka drama v režiji Clinta Eastwooda je postavljena v pozna dvajseta leta prejšnjega stoletja in pripoveduje zgodbo Christine Collins (Angelina Jolie), matere samohranilke, ki ji ugrabijo devetletnega sina (Gattlin Griffith). Losangeleški možje postave ji otroka pripeljejo nazaj, toda na njeno veliko začudenje privedeni deček ni njen sin. V strahu pred medijskim linčem policijska uprava noče priznati napake in poskuša obupano mater utišati, a ta vztraja pri svojem in se ob podpori lokalnega župnika (John Malkovich) odločno postavi zase ter se loti iskanja sina na lastno pest. Organi oblasti ji to preprečijo tako, da jo proglasijo za noro in jo vtaknejo v psihiatrično bolnišnico.

Natančno začrtani prizori, presežek z bližine posnetih kadrov, pikolovsko odmerjena mizanscena, bogato zasnovana in času primerna, a na pogled izrazito plastična in pretirano zloščena scenografija, retuširana in barvno petična fotografija, suspenzna zvočna podlaga ter poudarjeno teatralna igra dajejo izdelku ekstravaganten, delikaten in atipično estetiziran pečat, ki pa vzbuja občutek pristne utesnjenosti, ujetosti, anksioznosti in paranoje ter je zato več kot upravičen in utemeljen. Scenarij, ki ga je na osnovi srh vzbujajočih resničnih dejstev spisal J. Michael Straczynski, spretno frontira teme zatiranja ženske neodvisnosti, moškega šovinizma, skorumpiranosti državnih služb ter etično nedopustne izrabe politične moči pri sprevračanju resnice, te pa so nadalje podčrtane in podkrepljene še s postopnim vrivanjem vzporedne zgodbe o tragični usodi Christininega sina. Kljub temu bi interpretacijo srhljivega incidenta v malem kalifornijskem mestecu Wineville označil kot izrazito antiklimaktično plat pripovedi, saj film po eni strani vsebinsko prenasiči, po drugi pa je slogovno povsem neskladno vključena v dotedanjo kompozicijo. Zamenjan tako v končni fazi izpade kar malce konfuzno in neuokvirjeno, a ne gre dovoliti, da bi to v celoti zabrisalo pogled na unikatno aranžirano socialno študijo, ki ostro in brez zadržkov zagrize v številne akutne in še dandanes aktualne družbeno-moralne tabuje.

7/10

IMDb

22.09.2009

Brata Bloom

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Nabrita komična drama Brata Bloom je razgibana pripoved o iznajdljivih sleparjih, bratih Stephenu (Mark Ruffalo) in Bloomu (Adrien Brody), ki se že vse od otroštva mojstrita v najrazličnejših dobičkonosnih potegavščinah. Rahločutni Bloom je pri petintridesetih naveličan odvisnosti od starejšega brata in želi pobegniti njegovim pokroviteljskim maniram, a ob prigovarjanju vseeno privoli v še zadnjo veliko avanturo. Stephenov plan je opehariti asocialno bogatašinjo Penelope (Rachel Weisz), dekle premnogih hobijev in talentov, v katero pa se Bloom, kot mu je tudi sicer v navadi, nesrečno in povsem naivno zatrapa.

Ameriški filmar Rian Johnson je že pred štirimi leti na festivalu neodvisnega filma Sundance opozoril nase z modernistično predelavo prvin filma noir v detektivki Zidak in zdi se, da si je parafraziranje kriminalnega žanra izbral za svoje poslanstvo, saj z Bratoma Bloom več kot očitno prirezuje karakteristične poteze sleparskih klasik, denimo Bogdanovichevega Papirnatega meseca, Hillovega Žela in Mametove Hiše iger. Z izpiljeno vizualno podobo, ki jo zaznamuje črno-bela kostumografija z dodatki živo rdeče, rumene in zelene barve, si avtor zastavlja silno pretenciozen format, a za všečno lupino se na žalost skriva precej povprečna vsebina. Resda iz filma veje simpatični ekscentrizem protagonistov, ki naplete mrežo atipičnih odnosov, slično ekstravagantnim emocionalnim mozaikom Wesa Andersona, vendar pa je ta zapackana z dramaturškimi nelogičnostmi, pretirano klimaktičnostjo, maloverjetnimi zapleti, moteče labilnim značajem likov, predvsem pa z okornim stopnjevanjem dramatičnih motivov bratskega razkola in čustvene impotence v spočetka burkaško zastavljenih okvirjih. Brata Bloom zato ocenjujem kot domiselno in ambiciozno začrtan avtorski projekt, ki pa me iz svojih nedri spušča bolj kot ne hladnega in neimpresioniranega, ob čemer le stežka zaključim, da Johnson upravičuje svoje velikopotezno mešetarjenje po skrinji lucidnih žanrskih izdelkov.

6/10

IMDb