Arhiv za mesec Avgust, 2009

8.08.2009

Strel smrti

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Strel smrti, posnet po kriminalki Elmorea Leonarda, je nelagodno predvidljiv triler, čigar produkcijski zapleti so bržčas bolj intrigantni in napeti kot film sam. Gre za sila šablonsko ekranizacijo zgodbe o hladnokrvnem mafijskem plačancu in morilcu (Mickey Rourke), ki usta odpre le, kadar recitira pravila svoje profesionalne prakse, na obrazu pa se mu vse od začetka izrisujejo gube emocionalne depriviranosti in obupa. Ko se speča z mladim in zaletavim delikventom (Joseph Gordon-Levitt), ki ga spominja na pokojnega brata, je v resnici že truplo, ki s poskusom eksekucije odtujenega zakonskega para (Diane Lane in Thomas Jane) napravi ravno obratno delo. Režiser John Madden, znan predvsem po zgodovinskih romancah Zaljubljeni Shakespeare in Corellijeva mandolina, ne stori ničesar, kar bi požlahtilo povprečen scenarij, Rourke ne prikaže več od utrujenih grimas in stoične poze z rokami, zataknjenimi v telovnik, igra Gordona-Levitta pa je tako pretirano teatralna in antipatična, da motiv morilčeve afekcije do vročekrvnega mladeniča nima nikakršnega smisla. Film je na zahodu romal direktno na DVD, zapis pa bom sklenil, še preden dodam, da bi bilo bolje, da bi se tako zgodilo tudi pri nas. Vsaj poskušal sem.

3/10

IMDb

6.08.2009

Brüno

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Poudariti moram, da sem precej zmeren privrženec spotakljivega humorja Sache Barona Cohena. Do neke mere mi je všeč pogumnost in drznost pri izvajanju komičnih potegavščin, gane me mestna lucidnost in prodornost v tuširanju perspektiv moderne družbe, ne ugaja pa mi način izrabe mocumentarnega sloga, ki smo mu bili priča v Boratu in smo mu sedaj še v Brünu; iritira me količina zbadljivih intervjujev, v katerih so sogovornikom zahrbtno nataknjene zanke, ne da bi jim bila dana priložnost, da izrazijo svoje mnenje, ni mi po godu manipulativna montaža in izjave, vzete iz konteksta, predvsem pa sem zadržan do bizarnih skečev, v katerih Cohen brez vsakršne samocenzure niza družbene in seksualne provokacije, ne glede na to, ali te spodbudijo akterje bodisi k nepremišljenemu dejanju bodisi neprimerni izjavi ali pa so preprosto in vulgarno same sebi namen.

Slikovit in nazoren primer slednjega je bolj kot Borat v resnici Brüno. Pripoved o mladem in ambicioznem avstrijskem homoseksualcu (Sacha Baron Cohen), ki se odpravi čez lužo, da bi postal zvezda svetovnega formata, je kompilacija obešenjaških posnetkov, med katerimi rezko odzvanjajo le tisti, v katerih ima Cohen opravka s homofobi in ekstremisti, medtem ko so njegovi poskusi posmehljivega upodabljanja instantega zvezdništva, kot je to najočitneje v soočenju palestinskega politika in bivšega agenta Mosada ter segmentih o posvojenem temnopoltem otroku, jalovi in klavrni, saj ob sramotni samoironiji ni občutiti drugega, kot je moč uzreti na obrazih prisostvujočih, se pravi nejevere, šoka in popolnoma umestnega prezira. Kakor prej z vsebinskimi paralelami tako ob tem spoznanju tudi s površno satiro in ekscesnim poudarkom na spolnosti Brüno liči na Duganovo komično farso Zohan je zakon – kar je, mimogrede, ob nadejanju bistroumne in pronicljive karikature ekscentričnega geja silno mizerna primerjava -, pri čemer se ob presoji Cohenovega filma v režiji Larryja Charlesa poraja vprašanje o upravičenosti smele eksploatacije nekonvencionalnega ustvarjanja, saj se izdelek večji del jasno ozira po malovrednem in imbecilnem entertainmentu. Naj stud sperem s podatkom, znanim vsem, namreč da z Brünom Cohen dopolnjuje venček filmov, s katerim like svoje pikre televizijske serije Da Ali G Show prenaša na veliko platno; med videnim me je na momente pritegnila konspirativna groteska političnega mešetarjenja Ali G Indahouse, potešila čislana degradacija ameriškega sna Borat, medtem ko se ob komercialno napihnjenem Brünu smejim že tako kislo, da bo še najbolje, če zapis sklenem z oznanilom, da do Cohenovega ustvarjanja ostajam zadržan in previden, dasiravno me to v očeh bralca markira kot starokopitnega in nazadnjaškega.

5/10

IMDb

4.08.2009

Rachel se poroči

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Rachel se poroči je subtilna in izostrena parabola režiserja Jonathana Demmea o problematični mladenki Kym (Anne Hathaway), ki se po mesecih, preživetih na kliniki za zdravljenje odvisnosti, vrne domov na poroko starejše sestre Rachel (Rosemarie DeWitt). Do pičice začrtan ceremonial se sprevrže v pravo družinsko šok terapijo, ko Kym ne dovoli, da bi mučno preteklost potiho pometli pod preprogo; v iskanju utehe in blažila za staro krivdo, ki jo mrcvari in razjeda, ter zavoljo občutkov odrinjenosti in odtujenosti ob vrnitvi v domače gnezdo poskuša na vsak način pritegniti pozornost, kar na drugi strani naleti na odkrito nevoščljivost njene odločne sestre, ki sta ji po sredi očetov (Bill Irwin) pokroviteljski odnos in materina (Debra Winger) prikrita zamera do mlajše hčere.

To nevrotično, vreščeče, s čustvi prenasičeno kólo, ki se vrti ob spremljavi žive glasbe, je posneto iz roke in se v veliki meri poslužuje cine-veritejskih tehnik, zato film izgleda kot kompilacija graciozno stesanih in prefinjeno spojenih amaterskih video posnetkov. Zanimivo, pravzaprav osupljivo je, da tak pripovedni koncept ne zabriše pretenciozne vsebinske kompozicije, ki sintetično razodeva dramatični potek poroke, analitično pa razkriva družinsko tragedijo izpred nekaj let, medtem ko se sunkovito obračanje, poudarjeno zoomiranje in nestandardno fokusiranje kamere po pričakovanjih več kot imenitno prilega pronicljivi karakterni študiji, ki jo posreduje zgodba Jenny Lumet. V tem smislu se razodeva tudi izjemen potencial igralskega ansambla, ki naplete kompleksno podobo ranjene in stravmatizirane družine, ob čemer je potrebno izpostaviti predvsem navdušujočo predstavo Anne Hathaway v vlogi nečimrne in srborite upornice. Če torej strnjeno povzamem, je drama Rachel se poroči nadvse lucidno zastavljen in z izjemnim občutkom posnet antipod šablonskim poročnim štorijam, zaznamovan z rezko interpretacijo družinskih razprtij in čutnim prikazom rehabilitacije medčloveških odnosov, za kar si po mojem prepričanju prisluži odlikovano mesto med lanskimi izcedki sedme umetnosti.

9/10

IMDb

3.08.2009

Prekrokana noč

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Ni vrag, da ne bi v sobi kakega odraslega adolescenta našli zaprašenega oltarja, posvečenega režiserju Toddu Phillipsu; bržčas jih ni malo, ki so jim prvi mozolji zrasli ob spremljanju Road Tripa, prve kocine pa pognale ob ogledu Modelov stare šole, da o pomenu samooklicane najstniške biblije, ultimativnem priročniku o zapeljevanju deklet, ki ga je Phillips posredoval s Šolo za barabe, niti ne izgubljam besed. In dasiravno se je ob ogledu teh čaščenja vrednih podobic sem ter tja zganila tudi obrazna mišica zadrtega pisca branega besedila, je Prekrokana noč, nedavni umotvor mesijanskega ustvarjalca, vse prej kot pričakovana komedija, ob kateri sem se v kinu kratkočasil in od srca zabaval, kot se to že lep čas ni zgodilo.

Štorija je kliše; Doug (Justin Bartha), ki je na tem, da skoči v zakon, s tremi prijatelji odrine na fantovščino v Las Vegas, a jutro v hotelski sobi pozdravi le zapetega zobozdravnika (Ed Helms), avanturističnega učitelja (Bradley Cooper) in hudo labilnega čudaka (Zach Galifianakis), medtem ko Douga ni prav nikjer na spregled. Heh, Strah in groza v Las Vegasu! Trojica se ne spomni ničesar, zato se v renovaciji Leinerjevega skrpucala Stari, kje je moj avto? po bizarnih smerokazih poda na pot nočne odisejade, ki odkrije groteskne razsežnosti njihovega lasvegaškega razvrata.

Obešenjaška komedija z interesantno pripovedno strukturo je precej raznotera mineštra komičnih vložkov, med katerimi mrgoli trapastih in stupidnih gagov, a so ti na srečo dobro vmešani v povezano kompozicijo situacijske in karakterne komike, katere srž je satirična obdelava moškega travmatičnega slovesa od mladostne vihravosti in mukotrpnega soočanja z družinskimi odgovornostmi. Ob posrečenem zbiru karikiranih obrazov moških v poznih dvajsetih letih duha poživi predvsem pogled na iskrene, neprisiljene in nizko viskozne skeče, ki so polni drobnih perverznosti, vulgarnosti in nekonvencionalnosti, se često parodično ozirajo po ikonah popkulture ter se na čase simpatično oklepajo hilarične pretiranosti slapstick komedij. In ni kaj, priznati moram, da mi bo prav po zaslugi lahkotnosti in sproščenosti premetavanja neizmerno težkih stereotipov in čez vse meje napihnjenih klišejev Prekrokana noč ostala v spominu kot bržčas najbolj komično in osvežujoče filmsko blažilo letošnje poletne pripeke.

7/10

IMDb