22.08.2009

Gran Torino

Objavljeno v Kritike E-I avtor Jan G.

Potem ko se je Clint Eastwood štiri leta in tri filme – to je vse od lucidne, z oskarjem nagrajene drame Punčka za milijon dolarjev – držal izključno za kamerami, se s filmom Gran Torino ob vlogi režiserja podpisuje tudi med igralska imena. Zgodba sledi ovdovelemu vojnemu veteranu Waltu Kowalskemu (Clint Eastwood), ki ga družina poskuša stlačiti v dom za ostarele, sam pa s pivom v roki neomajno zre z verande predmestne hiše, v okolico katere se množično naseljuje hmonški priseljenci. Ko mu sosedov fante (Bee Vang) na pobudo zloglasne tolpe iz garaže poskuša odpeljati zloščenega gran torina, le nekaj dni zatem pa s sosedovega dvorišča prežene še nadute mladeniče, ki nadlegujejo malega falota zaradi neuspele kraje, se zoprni starec naenkrat znajde sredi srditega uličnega obračuna, ob katerem na dan privre njegova tlačena preteklost in grozljive podobe iz korejske vojne.

Za upodobitev ostarelega samotarja ne najdem zadostne hvale; nedvomno čemerna mimika razdrapanega obraza, srep pogled in hreščeč glas odločilno zaznamujejo čutno podobo lika, a v mislih imam predvsem Eastwoodovo krmarjenje s široko odmerjenim karakternim ozadjem, ki frontira kompleksne osebnostne teme, vezane na različne vidike in perspektive ameriškega sna. Na žalost film v ostalih aspektih ni niti približno kos tako pretencioznemu formatu – enodimenzionalnost stranskih likov, šablonska fabula s predvidljivimi klimaksi, pretirana vsebinska idealizacija in plitva socialna študija suburbie s klišejsko in nepronicljivo reprezentacijo problemov kriminalitete in priseljencev so le nekatere opazke, ki nakazujejo, da gre za bolj kot ne površinsko dramo, vendarle pa se s tem ne gre obremenjevati do te mere, da bi v liku tečnega, a načelnega antijunaka spregledali iskriv memento Eastwoodovi vlogi v kultnem filmskem serialu Umazani Harry. Za razliko od hladnokrvnega kavboja iz Leonejevih špagetov, ki ga je Eastwood retuširal pred slabima dvema dekadama v naturalističnem vesternu Neoproščeno, je parafraza brezkompromisnega inšpektorja Callahana umeščena v znatno ožji in v cineastičnem smislu neprimerljivo slabše iztesani okvir, zato se boste bržčas strinjali, da si bomo film Gran Torino bolj kot po gibljivi sliki zapomnili po navdušujoči prefiguraciji karizmatične vloge, ki zaznamuje igralski opus obče znane in spoštovane legende ameriškega filma.

7/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

5 komentarjev

  1. w33d w33d pravi:

    Bi se kar strinjal. Eastwood je igralsko dober, a režija v tem filmu precej zaostaja, tako kot tudi scenarij. Zgodba je že kar daleč pred koncem popolnoma predvidljiva. Clint je tule igral predvsem na simpatije neizbirčnih gledalcev, ki iščejo film, ob katerem bodo jokali in častili glavnega heroja. Skratka nič novega. Morda le za “die-hard” Clintove fane, zame, ki pa Clinta niti približno ne kujem med največje režiserje, pa ni bil film nič posebnega.

    22.08.2009 ob 22:18

  2. martek pravi:

    Po mojem je vse kar je hotel pokazati to, da smo vsi ljudje enaki, ne glede na raso, spol, versko prepričanje… Treba je pač sprejemati drugačno kulturo in drugačne ljudi. Ko človeka enkrat spoznaš vidiš, da prav vsak človek hrepeni po sreči, ljubezni, zdravju..

    V tej nameri mislim da mu je popolnoma uspelo. Film mi je neznansko všeč in ga štejem za enega izmed najboljših filmov kar sem jih kdajkoli gledal.

    Lp, martek

    22.08.2009 ob 22:38

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    w33d, meni se zdi predvsem problematičen scenarij – le v zasnovi glavnega lika vidim velik potenical, vprašanje pa je, v kolikšni meri je to scenaristovo in v kolikšni Eastwoodovo “maslo” -, medtem ko me režija ni razočarala. Resda Eastwood ni tako luciden kot v nekaterih preteklih – po mojem mnenju – režijskih mojstrovinah (Unforgiven, Mystic River, Million Dollar Baby, The Bridges of Madison County), a prepoznavno preudaren in v mnogočem starokopiten slog je opaziti. Naravo njegove režije lepo opisuje Zoran Smiljanić v Ekranu:

    “[Eastwood] se ni niti za las in niti v sanjah podredil sodobnim filmskim trendom, ki narekujejo bliskovito montažo, nenehne vizualne senzacije, tobogansko akcijo, računalniško čarovništvo, razbijaški soundtrack in rokohitrsko pripovedovanje, ki od gledalca pričakujejo, da je na spidu, kokainu in ekstaziju hkrati. Ne, Eastwood ves ta novodobni šoder superiorno ignorira, včasih se le sarkastično obregne obenj. Njegov filmski korak je počasen, zadržan, samozavesten in odločen, vendar z rušilno notranjo močjo, redko videno intenzivnostjo, ki lahko vsak čas eksplodira v uničujočem besu.”

    martek, se strinjam, da je enakost in enakopravnost pomemben tematski moment, bolj kot skozi idealizirano parabolo pa se mi zdi dobro nakazan preko starčeve perspektive, ki, podobno kot je to veljalo za Umazanega Harryja, navkljub cinizmu in pikrosti nima nikakršnih rasističnih predsodkov in ljudi presoja z izključno karakternega vidika.

    Lp obema.

    23.08.2009 ob 02:05

  4. t-h-o-r pravi:

    w33d, s tvojim komentarjem se ne strinjam

    bistvo filma ni to, da se je tip žrtvoval, ampak nam želi pokazati, da se vsakdo lahko spremeni, ne glede na leta

    walt je v svojem življenju storil marsikaj slabega (pobijal otroke) in na stara leta ga preteklost preganja, zato se tudi žrtvuje in ne zato, ker bi želel, da ga častijo

    čez režijo pri clintu pa že od high plains drifterja nimam pripomb, mogoče se je malo še lovil v play misty for me

    28.08.2009 ob 21:54

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Prenizka ocena. Brez dvoma eden najboljših filmov zadnjih let in sramota, da Clinta niso nominirali za igralskega oskarja.

    1.09.2009 ob 09:54

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !