13.08.2009

Odhodi

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

Z oskarjem za najboljši tujejezični film nagrajena drama Odhodi je melodična kontemplacija o življenju in smrti izpod rok japonskega mojstra Yōjira Takita, ki se je, zanimivo, v filmski obrti izvežbal v osemdesetih letih z mehko pornografskimi filmi, nato pa tekom naslednjih dekad občinstvo osvajal s čutnimi in spevnimi dramami, katerih vrhunec, kot za zdaj kaže, predstavlja prav njegova zadnja kreacija. Pripoved teče o mladem, povprečno nadarjenem čelistu Daigu (Masahiro Motoki), ki se po razpustitvi orkestra z ženo Miko (Ryoko Hirosue) preseli v skromen podeželski kraj, v katerem je preživljal svoje otroštvo. Po spletu naključij pristane v vajeništvu lokalnega balzamerja in pogrebnika (Tsutomu Yamazaki), kar ženi dolgo časa prikriva. Ko ta naposled vendarle izve za njegovo zaposlitev, mu postavi grozeč ultimat, s katerim terja, da si poišče novo službo, a Daigo, prepričan, da je deležen izziva usode, s pomočjo katerega se bo pobotal s potlačeno preteklostjo, trmasto vztraja pri svojem novem poklicu.

Za razliko od Takita, ki to napravi previdno, postopno in z osupljivo gracioznostjo, pripovedno kompozicijo grobo razčesnimo, in sicer na začetni, blago komično obarvani segment in nadaljnji, emocionalno intenzivnejši del. Razdvojitev v resnici dobro odraža protagonistov preporod in zamenjavo življenjske perspektive; če je Daigo uvodoma tragikomično ujet v temnih sencah preteklosti, propadlih ambicijah sedanjosti in nedoločnih obrisih prihodnosti, potem v drugi polovici z duhovno introspekcijo in ponovnim premislekom svojega bivanja postopoma zavzema odločnejšo in zrelejšo pozo. Sličen precep bi lahko iskali tudi v motivu čela; inštrument, ki ga Daigo poseduje v začetku, je, kot pravi sam, zanj pretežak v številnih pogledih, ne dopušča mu zaživeti, medtem ko mu otroška različica glasbila iz domačega podstrešja nasprotno pomaga izživeti travmatično preteklost.

Tematski okvir zgodbe je po drugi strani še dosti širši od protagonistove metamorfoze in poglobljeno secira družbeno zadržanost in strah pred dejstvi človeške minljivosti in neogibnosti smrti. Takito Daiga v tem smislu oriše z obrisi mesije, ki z dostojanstvenim in spokojnim obredom pokojnika približa bližnjim ter jim na ta način smrt predstavlja kot naravni moment življenjskega ciklusa. Z vizualno milino in subtilnim, na čase melanholičnim glasbenim ozadjem ob strani so Odhodi izvrstno, polnovredno filmsko doživetje, ki s cineastičnim pristopom, pa nenazadnje tudi z ideologijo in vizijami, ki jih posredujejo, močno spominjajo na filme Takeshija Kitana, predvsem na omamni minimalistični presežek Ognjemet iz leta 1997, kar bržčas že pove dovolj, da nadaljnja promocija Takitovega izdelka na tem mestu ni potrebna; dovolite le, da ob koncu namignem še na ohlapno paralelo s filmom Jana Cvitkoviča Odgrobadogroba, ako je kak bralec pri volji za razmislek o taki primerjavi.

8/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

4 komentarjev

  1. mrXfilm » Oskarji 2009 pravi:

    Tujejezični film, oskar

    13.08.2009 ob 21:29

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Moj doprinos:

    http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/05/19/recenzija-okuribito/

    13.08.2009 ob 21:51

  3. w33d w33d pravi:

    Zelo lepo napisano (kot vedno). Vsaj po mojem mnenju si je film vsekakor upravičeno prislužil oskarja, a Bashirja si nisem ogledal. Sama podoba me nekako odbija od ogleda.

    14.08.2009 ob 13:34

  4. Jan G. Jan G. pravi:

    Hvala, Valček ti pa vsekakor priporočam.

    14.08.2009 ob 15:58

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !