12.08.2009

Praznovanje

Objavljeno v Ob strani avtor Jan G.

Ob strani filmu Rachel se poroči.

Praznovanje je lucidna drama danskega režiserja Thomasa Vinterberga, ki datira v leto 1998 in je podnaslovljena kot prvi film odmevnega manifesta Dogma 95. Smernice filmskega izražanja, ki jih je Vinterberg leta 1995 zastavil s kolegom Larsom von Trierjem, narekujejo strog verističen koncept, antipoden hollywoodskemu maničnemu, dostikrat nepremišljenemu zatekanju k posebnim učinkom in pregrešno dragim postprodukcijskim modifikacijam, in v tem smislu predstavljajo vizijo samobitnega filma, s katero so se poenotili predvsem neznani filmarji in entuziasti, medtem ko je v kritiški srenji nemalokrat naletela na osoren, na čase tudi posmehljiv odziv.

Sam tak neotesan in poniževalen odnos odločno grajam in preziram, saj je že prva kreacija po regelcih umetniške deklaracije zadostna priča o interesantnosti priporočene filmske manire. Praznovanje, navdahnjeno po radijski potegavščini, ki ji je prisostvoval Vinterberg, se odvije na danskem podeželju, kjer se v družinskem hotelu ob očetovi šestdesetletnici zbere velika odtujena familija. Ko tihi, zadržani Christian (Ulrich Thomsen) v slovesni zdravici javno in brez zadržkov očeta (Henning Moritzen) obtoži spolne zlorabe in mu naprti odgovornost za samomor svoje sestre dvojčice, se poštirkana proslava spremeni v kaotično in prepirljivo burko, v kateri na dan izbruhne grozljivo zakulisje premožne patriarhalne družine.

Zapriseženo asketsko ustvarjanje, v okviru katerega se avtor odpoveduje vsakršni kasnejši obdelavi posnetega materiala, tudi dodajanju glasbene podlage, je delikatno in resnici na ljubo silno težko predstavljivo, a Vinterberg je s poudarjanjem vloge igralskega performansa in premišljeno zasnovano mizansceno izzivu dobro kos. Drama tako v številnih aspektih spominja na gledališko igro, kar nenazadnje potrjujejo številne odrske instalacije – eno izmed njih smo lahko v izvedbi SNG Drame pred leti videli pri nas -, a smo ob tem spoznanju dolžni prepoznati tudi avtorjevo zavzeto posvečanje gibanju in poziciji kamere ter se s tega vidika zavedati očitne in bistvene razlike med prvinami odrske umetnosti in filmskega izražanja, ki ga promovira danski manifest.

Obrtniškim zakonitostim ob strani bi lahko v Praznovanju iskali tudi idejno shemo Vinterbergove in Trierjeve izjave, ki se kaže predvsem v metaforiki fabule. Na eni strani gre očetovo pražnjo slovesnost v razkošnem ruralnem dvorcu razumeti kot ostro prispodobo nališpane fasade stiliziranega filmskega koncepta, odločen nastop zlorabljenega in z ustrahovanjem utišanega sina pa kot figuro samozadostnega cineastičnega postopanja, ki ga omadežuje senca drage obrtne štukature. Srdit obračun diametralnih umetniških perspektiv ima bolj kot ne pričakovan zaključek – v katarzičnem triumfu zatiranih otrok, njihovem obrednem plesu in neusmiljenem zaničevanju staršev se zrcali veliko zmagoslavje prirodnega in arhetipskega filmskega pristopa. Kakor je to bistroumna in pronicljiva alegorija, je z druge strani tudi brezpogojna kritika, brezkompromisna agitacija ter absolutna in ozkogleda predstava sedme umetnosti, ob kateri se mi kot relativistu in cinefilu porajajo pripombe o do zdaj izključno hvaljeni ideologiji te avantgardni smeri. Dovolite zato, da zapis izzveni kot memento, da ima kot vsaka reč tudi filmski artizem vedno dve nasprotni si plati.

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

3 komentarjev

  1. Jan G. Jan G. pravi:

    Objava je odziv na dobrodošel in umesten komentar kolega Filmoljuba o paraleli med filmoma Rachel se poroči in Praznovanje. Četudi ne gre za direktno primerjavo, upam, da so nakazane sličnosti in razlike med tema sijajnima cineastičnima izdelkoma.

    12.08.2009 ob 19:26

  2. filmoljub pravi:

    Kaj naj rečem? :D Sijajen zapis, eden tvojih boljših. (Which is saying enough.)

    12.08.2009 ob 21:03

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    Uf, hvala lepa. :oops: :)

    12.08.2009 ob 21:09

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !