10.08.2009

Rock’n'Roll pirati

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

Na Novi Zelandiji rojeni angleški cineast Richard Curtis je bržčas najbolj znan po čednem božičnem venčku Pravzaprav ljubezen, v katerem je pred šestimi leti lucidno in spretno povezal smetano otoške igralske srenje, tako ali drugače pa je sodeloval tudi pri prodornih filmskih romancah Štiri poroke in pogreb, Dnevnik Bridget Jones in Notting Hill ter kultnih humorističnih serijah Črni gad, Gospod Bean in Vikarka iz Dibleyja. Tokrat v lastni režiji predstavlja fiktivno pripoved o hordi entuziastičnih DJ-jev, zapakirano v barvito glasbeno komedijo in grobo osnovano na resničnih razmerah v letu 1966, ko je britanski nacionalni program BBC le malo prostora posvečal priljubljenemu, prelomnemu in urno razvijajočemu popu in rock’n'rollu.

Tik ob meji z britanskimi teritorialnimi vodami si piratska ladja, ki ji poveljuje ekscentrični veseljak Quentin (Bill Nighy), prisvaja radijsko frekvenco, na kateri oddaja popularen glasbeni program, ki ga posluša več kot polovica Otočanov. Vsakdan pretežno moške posadke vetrijo obiski oboževalk, prihod problematičnega mladeniča (Tom Sturridge), rivalstvo med glavnima spikerjema (Philip Seymour Hoffman in Rhys Ifans), mastne štorije  nepoboljšljivega cinika (Nick Frost), pa nesrečne ljubezenske izkušnje simpatičnega voditelja (Chris O’Dowd), komični nonsensi ne prav brihtnega priveska (Tom Brooke) in nenazadnje tudi očetovsko prebujanje odmaknjenega džankija (Ralph Brown). Te raznotere in številčne prigode ohlapno povezuje fanatično naprezanje obskurnega politika (Kenneth Branagh), da bi delovanje svobodnjaške radijske postaje zatrl in zakonsko prepovedal.

Ob ogledu Curtisovega filma zabavajo predvsem izdatno karikirani liki, ki so ob kvalitetnem igralskem kadru deležni bolj ali manj interesantnih upodobitev, precejšnjo slabost pa predstavlja pomanjkljiva povezanost šegavih peripetij o življenjskih spoznanjih in duhu časa, ki se proti koncu prevešajo v kaotično grotesko s številnimi distrakcijami. Neizrazita pripovedna struktura je strup za pohlepno odmerjen časovni okvir, ob tem pa Curtis nima akumulirane dovolj snovi za dobri dve uri materiala in se zavoljo tendence k hudomušni interpretaciji dogajanja ne posveča daljši in podrobnejši razdelavi navrženih tem. Ne glede na to kreaciji ne morem odreči silne iskrenosti, kratkočasnosti in iskrivosti, kakor tudi ne umestno začrtane glasbene kompozicije s prepoznavnimi singli legendarnih izvajalcev, kar mi je v očarljivem ambientu na dvorišču Ljubljanskega gradu navrglo nadvse luštno in prijetno doživetje.

6/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

10 komentarjev

  1. paucstadt paucstadt pravi:

    A veš, tole si pa res želim videti, predvsem zaradi Hoffmana. Čeprav ti delo precej nizko ceniš….

    10.08.2009 ob 22:59

  2. Racman pravi:

    Fleten film, poln odlične muzike šestdesetih let. Zgodba res ni baš globoka, je pa zabavna. Priporočam sploh vsem ubrisancem na stari rock.

    11.08.2009 ob 11:16

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    Bo držalo. Pauc, naj te moje pripombe ne odvrnejo od ogleda.

    Morebiti še beseda ali dve o kinu pod milim nebom, ki je letos, se mi zdi, deležen še posebej velike publicitete. Ambient na Ljubljanskem gradu je odličen, moram pa v številnih aspektih pritegniti Nergačevi kritiki prireditve. Cene vstopnic so nizke, kar močno pozdravljam, so pa plastični stoli kljub temu malce izpod nivoja. Veseli me tudi dejstvo, da se na grad vsak večer trumoma valijo množice, saj je ob kvalitetni filmski ponudbi to sijajna promocija za film, na žalost pa ugotavljam, da je kultura spremljanja filmov pri nas precej na psu. Glasni, neumestni komentarji, brezbrižno in ropotajoče premikanje stolov po dvorišču gradu tekom projekcije, goltanje kokic, pa verižno kajenje in nonšalantno puhanje pod nos sosedu ter zavzeto srkanje žganih pijač iz prinesenih steklenic po mojem mnenju pač ne sodi v prostor pred velikim platnom, pa četudi je to postavljeno na prostem. Nimam se za zapetega filmoljuba in odločno ugovarjam mnenju, da bi morale biti tovrstne prireditve organizirane kot gala večeri za izbrano občinstvo, pa vendar verjamem, da tudi ob sproščenem spremljanju filma obstajajo normativi obnašanja, ki bi se jih udeleženec Filma pod zvezdami moral zavedati in se jih bil dolžan držati.

    11.08.2009 ob 12:40

  4. w33d w33d pravi:

    Film si bom v prihajajočih dneh nedvomno ogledal, a moram reči, da sem pričakoval, da bo ta film vendar bolje sprejet med kritiki. Sam vseeno upam, da je film vreden ogleda.

    Glede na to kar si napisal o samem filmu pa bi dejal, da se je Curtis verjetno lotil napačnega projekta. Po vsebini in temah, ki si jih naštel sodeč, bi dejal, da bi takšna tematika verjetno lepo sedla Paulu Thomasu Andersonu, saj me vse skupaj nekako spominja na Boogie Nights, prosim popravi me če se motim, saj filma še nisem videl. Kako bi pa komentiral igro Hoffmana in Nighyja, je kaj materiala za nagrade?

    11.08.2009 ob 18:19

  5. filmoljub pravi:

    Sem podobnih občutkov kot Pauc, sem že slišal, da film ni hud presežek, pa vendar mi je doslej Curtis ostal v lepem spominu (hvala za link) in glede na igralsko zasedbo se nadejam lahkotne in sproščene nostalgične zabave. Da sem (star) rocker (vsaj po duši, če že ne po otrdeli prostati), sem pa menda že kdaj namignil.

    11.08.2009 ob 18:53

  6. Jan G. Jan G. pravi:

    w33d, paralela z Boogie Nights je dobra, predvsem pa se mi zdi izredno zanimiva; Rock’n'Roll pirati bi v maniri Paula Thomasa Andersona bržčas izpadli bolj dramatično ter tematsko bolj študiozno. Oba, Curtisa in Andersona, bi označil za mojstra karakternih mozaikov, razliko pa vidim predvsem v Curtisovem bolj kratkočasnem in zabavljaškem pristopu ter na drugi strani Andersonovem pretencioznejšemu in pronicljivejšemu konceptu, a za moje pojme Curtisovemu izdelku tokrat primanjkuje kohezivnosti. Testa za nagrade pa menim, da tu ni, čeprav so karakterizacije dobre, Hoffman in Nighy tako ali tako redko razočarata.

    11.08.2009 ob 19:59

  7. filmoljub pravi:

    Osebno si pod Andersonom predvsem ne predstavljam, da bi bila stvar sploh še komedija (čeprav Boogie Nights občasno ne primanjkuje tudi humornih muzanj), se mi zdi, da tovrstni vsebini kar pritiče lahkotnejši podton — mogoče pa bi bil pravšnji kandidat oni drugi Anderson, namreč Wes, in bi naredil tako bizarno zmes komedije in drame (čeprav priznam, da mi njegovi projekti razen Tenenbaumov pravzaprav ne sedejo tako zelo, dasiravno jim priznavam izjemno žanrsko izvirnost).

    11.08.2009 ob 20:13

  8. Jan G. Jan G. pravi:

    filmoljub, se strinjam, tudi Wes Anderson se nenazadnje odlično znajde v karakternih paletah, je pa njegov ekscentričen slog precej delikaten in ne pristoji vsakršnemu scenariju. So pa vsi trije cineasti auteurji, sem prepričan, da bi bilo grozno interesantno, če bi imeli pred sabo vse tri variacije na tole filmsko temo.

    11.08.2009 ob 20:25

  9. w33d w33d pravi:

    Žal lahko o takšnem razpletu le sanjamo. :D

    11.08.2009 ob 20:48

  10. » The Boat That Rocked Film pravi:

    [...] Dodajam še link do recenzije Jana G., če sam seveda nima nič proti   … klik [...]

    13.08.2009 ob 13:47

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !