4.08.2009

Rachel se poroči

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

Rachel se poroči je subtilna in izostrena parabola režiserja Jonathana Demmea o problematični mladenki Kym (Anne Hathaway), ki se po mesecih, preživetih na kliniki za zdravljenje odvisnosti, vrne domov na poroko starejše sestre Rachel (Rosemarie DeWitt). Do pičice začrtan ceremonial se sprevrže v pravo družinsko šok terapijo, ko Kym ne dovoli, da bi mučno preteklost potiho pometli pod preprogo; v iskanju utehe in blažila za staro krivdo, ki jo mrcvari in razjeda, ter zavoljo občutkov odrinjenosti in odtujenosti ob vrnitvi v domače gnezdo poskuša na vsak način pritegniti pozornost, kar na drugi strani naleti na odkrito nevoščljivost njene odločne sestre, ki sta ji po sredi očetov (Bill Irwin) pokroviteljski odnos in materina (Debra Winger) prikrita zamera do mlajše hčere.

To nevrotično, vreščeče, s čustvi prenasičeno kólo, ki se vrti ob spremljavi žive glasbe, je posneto iz roke in se v veliki meri poslužuje cine-veritejskih tehnik, zato film izgleda kot kompilacija graciozno stesanih in prefinjeno spojenih amaterskih video posnetkov. Zanimivo, pravzaprav osupljivo je, da tak pripovedni koncept ne zabriše pretenciozne vsebinske kompozicije, ki sintetično razodeva dramatični potek poroke, analitično pa razkriva družinsko tragedijo izpred nekaj let, medtem ko se sunkovito obračanje, poudarjeno zoomiranje in nestandardno fokusiranje kamere po pričakovanjih več kot imenitno prilega pronicljivi karakterni študiji, ki jo posreduje zgodba Jenny Lumet. V tem smislu se razodeva tudi izjemen potencial igralskega ansambla, ki naplete kompleksno podobo ranjene in stravmatizirane družine, ob čemer je potrebno izpostaviti predvsem navdušujočo predstavo Anne Hathaway v vlogi nečimrne in srborite upornice. Če torej strnjeno povzamem, je drama Rachel se poroči nadvse lucidno zastavljen in z izjemnim občutkom posnet antipod šablonskim poročnim štorijam, zaznamovan z rezko interpretacijo družinskih razprtij in čutnim prikazom rehabilitacije medčloveških odnosov, za kar si po mojem prepričanju prisluži odlikovano mesto med lanskimi izcedki sedme umetnosti.

9/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

8 komentarjev

  1. mrXfilm » Oskarji 2009 pravi:

    Glavna ženska vloga – Anne Hathaway, nominacija

    4.08.2009 ob 20:51

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Uf, zamujaš z ocenami, a vseeno lahko povem, da je tale film tudi meni hudičevo dober.

    4.08.2009 ob 21:36

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    Predvsem poskušam nadoknaditi, česar v zadnjih mesecih nisem videl, po drugi strani pa sem dotični film pričakoval v kinematografih, pa je pri nas dočakal le izid na DVD-ju.

    4.08.2009 ob 21:56

  4. paucstadt paucstadt pravi:

    Ah Iztok, zakaj bi zamujal z ocenami, je kje uradna dirka kdo ga prej oceni? Sam ga še nisem videl, sem ga želel, sedaj sem pa, priznam, kar nekoliko pozabil nanj. Visoka ocena, to kar kliče po tem, da ga preverim tudi sam.

    4.08.2009 ob 23:45

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Moj doprinos:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/02/27/recenzija-rachel-getting-married/

    5.08.2009 ob 00:31

  6. filmoljub pravi:

    Ta film me še čaka (in glede na tvojo recenzijo si ga bom zagotovo ogledal), me pa opisana zgodba, koncept, liki, verizem in arhetipski motivi slavja nezgrešljivo asocirajo na odlični Vinterbergov Festen iz leta 1998 (oz. Dogma manifest št. 1) in sem kar čakal, da bo padla kakšna paralela. Ali pač ni primerljiv s tem danskim filmom?

    5.08.2009 ob 07:35

  7. Jan G. Jan G. pravi:

    Bo držalo, sem pozabil, a paralela s filmom Festen je povsem na mestu, le da je Rachel Getting Married bolj stilizirana in polikana, kar je pravzaprav pričakovano. V resnici bi lahko rekli tudi širše, namreč da se Demmeov film v številnih aspektih ozira po dogmatskem manifestu.

    5.08.2009 ob 09:52

  8. mrXfilm pravi:

    Praznovanje
    Festen (1998)

    12.08.2009 ob 19:23

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !