Arhiv za mesec Avgust, 2009

22.08.2009

Gran Torino

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Potem ko se je Clint Eastwood štiri leta in tri filme – to je vse od lucidne, z oskarjem nagrajene drame Punčka za milijon dolarjev – držal izključno za kamerami, se s filmom Gran Torino ob vlogi režiserja podpisuje tudi med igralska imena. Zgodba sledi ovdovelemu vojnemu veteranu Waltu Kowalskemu (Clint Eastwood), ki ga družina poskuša stlačiti v dom za ostarele, sam pa s pivom v roki neomajno zre z verande predmestne hiše, v okolico katere se množično naseljuje hmonški priseljenci. Ko mu sosedov fante (Bee Vang) na pobudo zloglasne tolpe iz garaže poskuša odpeljati zloščenega gran torina, le nekaj dni zatem pa s sosedovega dvorišča prežene še nadute mladeniče, ki nadlegujejo malega falota zaradi neuspele kraje, se zoprni starec naenkrat znajde sredi srditega uličnega obračuna, ob katerem na dan privre njegova tlačena preteklost in grozljive podobe iz korejske vojne.

Za upodobitev ostarelega samotarja ne najdem zadostne hvale; nedvomno čemerna mimika razdrapanega obraza, srep pogled in hreščeč glas odločilno zaznamujejo čutno podobo lika, a v mislih imam predvsem Eastwoodovo krmarjenje s široko odmerjenim karakternim ozadjem, ki frontira kompleksne osebnostne teme, vezane na različne vidike in perspektive ameriškega sna. Na žalost film v ostalih aspektih ni niti približno kos tako pretencioznemu formatu – enodimenzionalnost stranskih likov, šablonska fabula s predvidljivimi klimaksi, pretirana vsebinska idealizacija in plitva socialna študija suburbie s klišejsko in nepronicljivo reprezentacijo problemov kriminalitete in priseljencev so le nekatere opazke, ki nakazujejo, da gre za bolj kot ne površinsko dramo, vendarle pa se s tem ne gre obremenjevati do te mere, da bi v liku tečnega, a načelnega antijunaka spregledali iskriv memento Eastwoodovi vlogi v kultnem filmskem serialu Umazani Harry. Za razliko od hladnokrvnega kavboja iz Leonejevih špagetov, ki ga je Eastwood retuširal pred slabima dvema dekadama v naturalističnem vesternu Neoproščeno, je parafraza brezkompromisnega inšpektorja Callahana umeščena v znatno ožji in v cineastičnem smislu neprimerljivo slabše iztesani okvir, zato se boste bržčas strinjali, da si bomo film Gran Torino bolj kot po gibljivi sliki zapomnili po navdušujoči prefiguraciji karizmatične vloge, ki zaznamuje igralski opus obče znane in spoštovane legende ameriškega filma.

7/10

IMDb

18.08.2009

Sinekdoha, New York

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Filmi po scenariju Charlieja Kaufmana so svoje sorte doživetje. Njegov smisel za surrealistično satiro moderne družbe in pronicljivo tuširanje disfunkcionalnih človeških odnosov smo lahko spoznavali in raziskovali v dveh izdelkih Spikea Joneza, možganski centrifugi Biti John Malkovich in pisateljski nočni mori Prilagajanje, pa v dveh kreacijah Michaela Gondryja, civilizacijski burleski Človeška narava in romantični samorefleksiji Večno sonce brezmadežnega uma, ter nenazadnje v nabriti in neuravnovešeni špijonaži ameriškega šov biznisa Izpovedi nevarnega uma, ki predstavlja režijski prvenec Georga Clooneyja.

Ker je Spike Jonze odklonil vnovično sodelovanje, se Kaufman v vihtenju režiserske paličice tokrat preizkuša sam. Sinekdoha, New York je pripoved metafikcijske narave; paranoičnega in zafrustriranega gledališkega režiserja Cadna Cotarda (Philip Seymour Hoffman) razjeda nedorekljiva bolezen živčevja, zasebno življenje pa se mu sesuje na prafaktorje, ko žena (Catherine Keener) s hčerko (Sadie Goldstein) pobegne v Berlin. Kmalu zatem dobi visoko finančno podporo za umetniški projekt, s katero v zapuščenem manhattanskem skladišču prične snovati naturalistično teatrsko repliko New Yorka, ki se sprevrže v absurdno igro in trpko osebnostno dramo.

Cadnova bizarna zabloda je prepletena s simbolizmom, metaforiko in alegoričnostjo, zaradi česar je dobra platforma za širok in kompleksen filozofsko-psihološki diskurz. Kljub temu je  rdeča nit bolj ali manj jasna in razberljiva; gre za groteskno parabolo o poskusu osmišljevanja bivanja in mukotrpnem naprezanju za dosego samokontrole, ki pa se za protagonista, ujetega v lastnem konstruktu, v resnici ne more končati drugače kot tragično. Kaufman v svojem prvencu na režijskem stolčku nima opaznih porodnih krčev, v trdno oporo pa mu je nedvomno suverena Hoffmanova igra, ki z upehano in preznojeno podobo sijajno pooseblja junakovo disorientacijo, bojazljivost, nelagodje, skepso, anksioznost in nervozo. Drama Sinekdoha, New York, katere naslov je prikrojenka zemljepisnega imena in dogajalnega prostora, je lucidna karikatura travmatične neizogibnosti svobode, kroničnega strahu pred smrtjo in življenjske brezpomenskosti, kar je seveda le sinekdoha umetniškega eksistencializma in absurda, osnovanega na literarnem izročilu Sartra, Camusa, Kafke in Becketta.

8/10

IMDb

13.08.2009

Odhodi

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Z oskarjem za najboljši tujejezični film nagrajena drama Odhodi je melodična kontemplacija o življenju in smrti izpod rok japonskega mojstra Yōjira Takita, ki se je, zanimivo, v filmski obrti izvežbal v osemdesetih letih z mehko pornografskimi filmi, nato pa tekom naslednjih dekad občinstvo osvajal s čutnimi in spevnimi dramami, katerih vrhunec, kot za zdaj kaže, predstavlja prav njegova zadnja kreacija. Pripoved teče o mladem, povprečno nadarjenem čelistu Daigu (Masahiro Motoki), ki se po razpustitvi orkestra z ženo Miko (Ryoko Hirosue) preseli v skromen podeželski kraj, v katerem je preživljal svoje otroštvo. Po spletu naključij pristane v vajeništvu lokalnega balzamerja in pogrebnika (Tsutomu Yamazaki), kar ženi dolgo časa prikriva. Ko ta naposled vendarle izve za njegovo zaposlitev, mu postavi grozeč ultimat, s katerim terja, da si poišče novo službo, a Daigo, prepričan, da je deležen izziva usode, s pomočjo katerega se bo pobotal s potlačeno preteklostjo, trmasto vztraja pri svojem novem poklicu.

Za razliko od Takita, ki to napravi previdno, postopno in z osupljivo gracioznostjo, pripovedno kompozicijo grobo razčesnimo, in sicer na začetni, blago komično obarvani segment in nadaljnji, emocionalno intenzivnejši del. Razdvojitev v resnici dobro odraža protagonistov preporod in zamenjavo življenjske perspektive; če je Daigo uvodoma tragikomično ujet v temnih sencah preteklosti, propadlih ambicijah sedanjosti in nedoločnih obrisih prihodnosti, potem v drugi polovici z duhovno introspekcijo in ponovnim premislekom svojega bivanja postopoma zavzema odločnejšo in zrelejšo pozo. Sličen precep bi lahko iskali tudi v motivu čela; inštrument, ki ga Daigo poseduje v začetku, je, kot pravi sam, zanj pretežak v številnih pogledih, ne dopušča mu zaživeti, medtem ko mu otroška različica glasbila iz domačega podstrešja nasprotno pomaga izživeti travmatično preteklost.

Tematski okvir zgodbe je po drugi strani še dosti širši od protagonistove metamorfoze in poglobljeno secira družbeno zadržanost in strah pred dejstvi človeške minljivosti in neogibnosti smrti. Takito Daiga v tem smislu oriše z obrisi mesije, ki z dostojanstvenim in spokojnim obredom pokojnika približa bližnjim ter jim na ta način smrt predstavlja kot naravni moment življenjskega ciklusa. Z vizualno milino in subtilnim, na čase melanholičnim glasbenim ozadjem ob strani so Odhodi izvrstno, polnovredno filmsko doživetje, ki s cineastičnim pristopom, pa nenazadnje tudi z ideologijo in vizijami, ki jih posredujejo, močno spominjajo na filme Takeshija Kitana, predvsem na omamni minimalistični presežek Ognjemet iz leta 1997, kar bržčas že pove dovolj, da nadaljnja promocija Takitovega izdelka na tem mestu ni potrebna; dovolite le, da ob koncu namignem še na ohlapno paralelo s filmom Jana Cvitkoviča Odgrobadogroba, ako je kak bralec pri volji za razmislek o taki primerjavi.

8/10

IMDb

12.08.2009

Praznovanje

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Ob strani filmu Rachel se poroči.

Praznovanje je lucidna drama danskega režiserja Thomasa Vinterberga, ki datira v leto 1998 in je podnaslovljena kot prvi film odmevnega manifesta Dogma 95. Smernice filmskega izražanja, ki jih je Vinterberg leta 1995 zastavil s kolegom Larsom von Trierjem, narekujejo strog verističen koncept, antipoden hollywoodskemu maničnemu, dostikrat nepremišljenemu zatekanju k posebnim učinkom in pregrešno dragim postprodukcijskim modifikacijam, in v tem smislu predstavljajo vizijo samobitnega filma, s katero so se poenotili predvsem neznani filmarji in entuziasti, medtem ko je v kritiški srenji nemalokrat naletela na osoren, na čase tudi posmehljiv odziv.

Sam tak neotesan in poniževalen odnos odločno grajam in preziram, saj je že prva kreacija po regelcih umetniške deklaracije zadostna priča o interesantnosti priporočene filmske manire. Praznovanje, navdahnjeno po radijski potegavščini, ki ji je prisostvoval Vinterberg, se odvije na danskem podeželju, kjer se v družinskem hotelu ob očetovi šestdesetletnici zbere velika odtujena familija. Ko tihi, zadržani Christian (Ulrich Thomsen) v slovesni zdravici javno in brez zadržkov očeta (Henning Moritzen) obtoži spolne zlorabe in mu naprti odgovornost za samomor svoje sestre dvojčice, se poštirkana proslava spremeni v kaotično in prepirljivo burko, v kateri na dan izbruhne grozljivo zakulisje premožne patriarhalne družine.

Zapriseženo asketsko ustvarjanje, v okviru katerega se avtor odpoveduje vsakršni kasnejši obdelavi posnetega materiala, tudi dodajanju glasbene podlage, je delikatno in resnici na ljubo silno težko predstavljivo, a Vinterberg je s poudarjanjem vloge igralskega performansa in premišljeno zasnovano mizansceno izzivu dobro kos. Drama tako v številnih aspektih spominja na gledališko igro, kar nenazadnje potrjujejo številne odrske instalacije – eno izmed njih smo lahko v izvedbi SNG Drame pred leti videli pri nas -, a smo ob tem spoznanju dolžni prepoznati tudi avtorjevo zavzeto posvečanje gibanju in poziciji kamere ter se s tega vidika zavedati očitne in bistvene razlike med prvinami odrske umetnosti in filmskega izražanja, ki ga promovira danski manifest.

Obrtniškim zakonitostim ob strani bi lahko v Praznovanju iskali tudi idejno shemo Vinterbergove in Trierjeve izjave, ki se kaže predvsem v metaforiki fabule. Na eni strani gre očetovo pražnjo slovesnost v razkošnem ruralnem dvorcu razumeti kot ostro prispodobo nališpane fasade stiliziranega filmskega koncepta, odločen nastop zlorabljenega in z ustrahovanjem utišanega sina pa kot figuro samozadostnega cineastičnega postopanja, ki ga omadežuje senca drage obrtne štukature. Srdit obračun diametralnih umetniških perspektiv ima bolj kot ne pričakovan zaključek – v katarzičnem triumfu zatiranih otrok, njihovem obrednem plesu in neusmiljenem zaničevanju staršev se zrcali veliko zmagoslavje prirodnega in arhetipskega filmskega pristopa. Kakor je to bistroumna in pronicljiva alegorija, je z druge strani tudi brezpogojna kritika, brezkompromisna agitacija ter absolutna in ozkogleda predstava sedme umetnosti, ob kateri se mi kot relativistu in cinefilu porajajo pripombe o do zdaj izključno hvaljeni ideologiji te avantgardni smeri. Dovolite zato, da zapis izzveni kot memento, da ima kot vsaka reč tudi filmski artizem vedno dve nasprotni si plati.

IMDb

10.08.2009

Rock’n'Roll pirati

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Na Novi Zelandiji rojeni angleški cineast Richard Curtis je bržčas najbolj znan po čednem božičnem venčku Pravzaprav ljubezen, v katerem je pred šestimi leti lucidno in spretno povezal smetano otoške igralske srenje, tako ali drugače pa je sodeloval tudi pri prodornih filmskih romancah Štiri poroke in pogreb, Dnevnik Bridget Jones in Notting Hill ter kultnih humorističnih serijah Črni gad, Gospod Bean in Vikarka iz Dibleyja. Tokrat v lastni režiji predstavlja fiktivno pripoved o hordi entuziastičnih DJ-jev, zapakirano v barvito glasbeno komedijo in grobo osnovano na resničnih razmerah v letu 1966, ko je britanski nacionalni program BBC le malo prostora posvečal priljubljenemu, prelomnemu in urno razvijajočemu popu in rock’n'rollu.

Tik ob meji z britanskimi teritorialnimi vodami si piratska ladja, ki ji poveljuje ekscentrični veseljak Quentin (Bill Nighy), prisvaja radijsko frekvenco, na kateri oddaja popularen glasbeni program, ki ga posluša več kot polovica Otočanov. Vsakdan pretežno moške posadke vetrijo obiski oboževalk, prihod problematičnega mladeniča (Tom Sturridge), rivalstvo med glavnima spikerjema (Philip Seymour Hoffman in Rhys Ifans), mastne štorije  nepoboljšljivega cinika (Nick Frost), pa nesrečne ljubezenske izkušnje simpatičnega voditelja (Chris O’Dowd), komični nonsensi ne prav brihtnega priveska (Tom Brooke) in nenazadnje tudi očetovsko prebujanje odmaknjenega džankija (Ralph Brown). Te raznotere in številčne prigode ohlapno povezuje fanatično naprezanje obskurnega politika (Kenneth Branagh), da bi delovanje svobodnjaške radijske postaje zatrl in zakonsko prepovedal.

Ob ogledu Curtisovega filma zabavajo predvsem izdatno karikirani liki, ki so ob kvalitetnem igralskem kadru deležni bolj ali manj interesantnih upodobitev, precejšnjo slabost pa predstavlja pomanjkljiva povezanost šegavih peripetij o življenjskih spoznanjih in duhu časa, ki se proti koncu prevešajo v kaotično grotesko s številnimi distrakcijami. Neizrazita pripovedna struktura je strup za pohlepno odmerjen časovni okvir, ob tem pa Curtis nima akumulirane dovolj snovi za dobri dve uri materiala in se zavoljo tendence k hudomušni interpretaciji dogajanja ne posveča daljši in podrobnejši razdelavi navrženih tem. Ne glede na to kreaciji ne morem odreči silne iskrenosti, kratkočasnosti in iskrivosti, kakor tudi ne umestno začrtane glasbene kompozicije s prepoznavnimi singli legendarnih izvajalcev, kar mi je v očarljivem ambientu na dvorišču Ljubljanskega gradu navrglo nadvse luštno in prijetno doživetje.

6/10

IMDb