20.07.2009

2001: Odiseja v vesolju

Objavljeno v Ob strani avtor Jan G.

Ob 40. obletnici pristanka na Luni.

“To je majhen korak za človeka, toda velik skok za človeštvo,” se glasijo znamenite besede ameriškega astronavta Neila Armstronga, izrečene ob prvem pristanku človeške posadke na Luni leta 1969, s katerimi pa bi nenazadnje lahko povzeli tudi idejo leto poprej posnetega znanstveno-fantastičnega filma 2001: Odiseja v vesolju, v katerem v nizu kratkih, ne v celoti doumljivih dogodkov opazujemo prelomne točke in velike skoke v človeški evoluciji. Projekt cineastičnega genija Stanleyja Kubricka, ki je nastal z večletnim sodelovanjem s futuristom Arthurjem C. Clarkeom, velja za enega najboljših izdelkov kinematografije, sam pa ga smatram kar za najširše in najbolj kompleksno delo v zgodovini filma.

Detajlna vsebinska rekonstrukcija je na rovaš enigmatičnosti in misterioznosti, pa tudi občasne visoke abstraktnosti filma tako rekoč nemogoča, a osnovna fabula je jasna – človeški razvoj od opice do človeka, ki je razvil tehnologijo za prosto potovanje po vesolju, in njegov prehod v novo, višjestopenjsko obliko bivanja. V grobem lahko zgodbo torej razbijemo na tri dele. Uvodoma smo priča spopadu dveh plemen opic, v katerem prevlada tisto, ki je prenočilo v kraterju, kjer se je pojavil črn monolit – opice so se z dotikom tega skrivnostnega objekta dokopale do spoznanja o uporabi kosti v namene orodja in orožja. Pomen dogodka ponazarja znameniti filmski match cut, ki padanje kosti, odvržene v zmagoslavju opice, spremeni v lebdenje vesoljske ladje, s čimer v času poskočimo za več milijonov let in se znajdemo v zori tretjega tisočletja. Odkrit je nov monolit na Luni, ki oddaja signale proti Jupitru, kamor ljudje pošljejo posadko z visoko razvitim računalnikom na čelu. Teme osrednjega dela pripovedi so človeški tehnološki dosežki, ki se kažejo v osvajanju in naseljevanju vesolja ter razvoju umetne inteligence, s čimer pa se, kot nakazuje dogodek v odpravi na Jupiter, človek skorajda ujame v zanko svojega napredka. V orbito Jupitra tako dospe le en član posadke in naleti na nov monolit, ki ga teleportira v neoklasicistično sobano. V zadnjem delu pripovedi spremljamo astronavtovo momentno staranje in pojav zadnjega monolita, ki človeka transformira v planetno formo, tako zvanega zvezdnega otroka.

Kubrick je nejasnosti v zgodbi, ki se porajajo ob pojavih nenavadnih monolitov ter dogodkih v zaključnem delu filma, pustil nalašč, da bi spodbodel različne in večstranske interpretacije svojega dela. Nedvomno je ta veličastna vesoljska epopeja nadvse impresivna parafraza Homerjeve Odiseje, številni pa v njej vidijo tudi uprizoritev Nietzschejeve filozofije, v kateri moderni človek predstavlja most med opico in nadčlovekom, ter obrise Freudove psihološke teorije. Posebej zanimiva, nemara malce bizarna, pa vendar povsem umestna in ne popolnoma za lase privlečena je teza, da je Kubrick človeško evolucijo simboliziral s potovanjem semenčic in oploditvijo jajčeca – od množice opic in peščice ljudi se do zadnjega monolita, jajčeca, prebije le en človek, spermij, ki zaplodi zvezdnega otroka. Preden me obtožite patološke perverznosti, naj pojasnim, da naklonjenost tovrstni interpretaciji izkazujem, ker z upodobitvijo staranja v zadnjem delu filma dobimo interesantno tridimenzionalno perspektivo na razvoj človeka, to je razvoj človeka kot embria, kot predstavnika vrste in kot vrste same.

Da vas obvarujem pred napadom lastnega globokoumja, ki se ob razmišljanju in razglabljanju o Kubrickovem intrigantem tematskem blodnjaku često in jadrno pojavi, pozornost preusmerimo na do sedaj v tem zapisu zapostavljeno umetniško in tehnično pretencioznost izdelka. 2001: Odiseja v vesolju je film z malo dialoga, v katerem pomembno vlogo v pripovedni strukturi igra glasba. Kubrick je zavrgel za film pripravljeno glasbeno podlago in namesto nje uporabil dela klasičnih skladateljev, med katerimi sta najprepoznavnejši Tako je govoril Zarathustra Richarda Straussa in Na lepi modri Donavi Johanna Straussa. Rezultat je naravnost osupljiv – Kubrick je razkošne orkestralne skladbe izkoristil za uverture v poglavja filma in stopnjevanje tempa, medtem ko se je ustvarjanja tesnobne, srhljive in anksiozne atmosfere bodisi lotil z glasbo bodisi z mučno tišino, kar je še en v vrsti netipičnih, mojstrsko uporabljenih filmskih prijemov. Tudi vizualno je film prava poslastica, predvsem izstopajo dolgi kadri, ekscesni close-upi in skrbno začrtana mizanscena, med najbolj nepozabne efekte pa nedvomno sodi približevanje astronavta predzadnjemu monolitu in nedoumljiva halucinogena izkušnja, ki ji je podvržen pri prehodu skozi zvezdna vrata.

Povedati se spodobi tudi, da delo še danes velja za enega najbolj točnih in realističnih prikazov vesolja in fizikalnih lastnosti, ki mu pritičejo. 2001: Odiseja v vesolju denimo nazorno izkaže dejstvo, da se zvok onstran zemeljske atmosfere ne prevaja, veliko pozornosti pa je Kubrick namenil tudi gravitaciji oziroma odsotnosti le-te ter njenemu umetnemu ustvarjanju na vesoljskem plovilu. Poleg tega je, zanimivo, v filmu moč uzreti številne tehnološke pripomočke, ki so bili v času snemanja del fantazije in so jih izumili šele kasneje, česar pa ne gre na vrat na nos vzeti za potrditev avtorjeve sposobnosti prerokovanja, saj je bilo večino izumov mogoče predvideti, temveč za svojevrstno vizionarstvo glede vprašanj, s katerimi se bo človek v prihodnje srečaval; lep primer je incident s počlovečenim računalnikom na poti na Jupiter, ki ga gre razumeti kot kritično in danes zelo aktualno polemiko o tem, do kakšne mere je človeška opravila mogoče zanesljivo in učinkovito prelagati na ramena strojev.

Zapuščina Kubrickovega destmilijonskega projekta je torej nadvse obširna in zato težko ubesedljiva. Na rovaš nekonvencionalnih in v mnogočem revolucionarnih pripovednih tehnik izdelek velja za eno temeljnih del novega Hollywooda, to je postklasičnega vzpona ameriškega filma po letu 1967, poleg tega pa je z avtorjevim perfekcionističnim in na pol znanstvenim pristopom drastično prenovil oziroma, zaradi popolne neprimerljivosti žanrskih prednikov, na novo definiral znanstveno-fantastični film. V resnici je Kubrick postavil standarde, ki jih stežka dosegajo celo današnji filmarji, ter v obrtniškem smislu opravil pionirsko delo na področju modernega filmskega spektakla, ki je z zamikom vzniknil šele koncem sedemdesetih let. Ker pa gre za pravi cineastični fenomen, se čutim dolžnega, da ga v zaključni misli izvzamem iz časovnih okvirov – 2001: Odiseja v vesolju je megalomansko filmsko zrcalo človekove preteklosti, sedanjosti in prihodnosti in iz tega stališča markanten multidisciplinaren projekt, ki genialno povezuje znanstveno, filozofsko, psihološko, socialno, versko in umetniško perspektivo človekovega dojemanja tega skrivnostnega in nedorekljivega sveta.

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

13 komentarjev

  1. Jan Kralj pravi:

    Kaj še nisi slišal? Kubrick ni režiral samo te odiseje, ampak je režiral tudi tisto, katere obletnico danes praznujemo! :P

    http://www.orwelltoday.com/moonhoaxdoc.shtml

    In čeravno globoko spoštujem Kubrickovo delo, mislim da se bova strinjala, če rečem, da je to verjetno le en projekt, ki ga niti on ne bi zmogel.

    20.07.2009 ob 22:29

  2. majki pravi:

    meh kaj si se razpisu, k kak treki:P sam pač ker je odiseja pa ker je kubrick je umetnost, če je star trek je pa šund…bah

    20.07.2009 ob 22:54

  3. Paucstadt pravi:

    No, to je film, ki me ne pusti, da ga prebijem. Enostavno rabim podnapise za vsak kader, ne vem, zame je previsok.

    Ampak me je tale recenzija pripravila do tega, da ga še enkrat vzamem v roke.

    20.07.2009 ob 23:16

  4. moon pravi:

    http://www.wntube.net/play.php?vid=1636

    21.07.2009 ob 00:27

  5. krneki pravi:

    http://www.kubrick2001.com/

    21.07.2009 ob 03:06

  6. sajhtam pravi:

    Film se lahko še dandanes gleda, brez da bi se moral posmehovati takratnim specialnim efektom. In prikazal kaj res vlada v vesolju: smrtna tišina.

    21.07.2009 ob 07:32

  7. filmoljub pravi:

    Odlično, da si se ob tej obletnici spomnil tega kinematografskega monolita, dejansko enega najbolj prelomnih, kontroverznih in vizionarskih filmskih projektov, kakršen dandanes recimo nikakor ne bi bil mogoč. Poklon tvoji recenziji in mojstru Kubricku, čigar fanatičen privrženec sicer nisem (kvečjemu navdušen ljubitelj in iskren oboževalec), a se je s filmi kot Odiseja zapisal med cineastične legende v veliko večji meri, kot se je bil za časa življenja sam nadejal – o tem sem prepričan.

    21.07.2009 ob 07:46

  8. Jan G. Jan G. pravi:

    Bližje mi je Kraljev cinizem kot namigovanja moona, čudim se majkijevemu živčnemu izbruhu, saj niti ne pozna mojega stališča do Star Treka, pritrjujem Paucstadtu, da gre za težak in zahteven film, zahvaljujem se krnekiju za prispevek lepe in interesantne rekonstrukcije filma, a opozarjam na mali tisk pred začetkom videa, prikimavam sajhtamu in filmoljubu ter se slednjemu zahvaljujem za pohvale.

    21.07.2009 ob 08:19

  9. mrXfilm pravi:

    Wall-E
    Wall-E (2008)

    13.09.2009 ob 17:00

  10. ttt pravi:

    glup film do amena

    30.01.2011 ob 23:00

  11. mrXfilm » Izvorna koda pravi:

    [...] pojme — dostojno poklonil vesoljskim znanstveno-fantastičnim klasikam na čelu z Kubrickovo 2001: Odisejo v vesolju, Tarkovskiyjevim Solarisom in Scottovim Iztrebljevalcem. Svoje udejstvovanje sedaj nadaljuje s [...]

    5.08.2011 ob 16:49

  12. Star Wars IV: A New Hope (1977) pravi:

    [...] efektov ima korenine prav tu. Seveda pa je že slabih deset let prej ledino orala Kubrickova Odiseja, pa verjetno še kateri film, ki sem ga sedaj nenamenoma [...]

    12.08.2011 ob 16:43

  13. Drevo življenja pravi:

    [...] Me je začaral? Hipnotiziral? Recenzije še ne morem spisati, jo bom sploh kdaj lahko? Kubrick je z 2001: Odiseja v vesolju naredil filozofijo v vesolju in mnoge pustil odprtih ust, tudi mene, pogledal sem jo dvakrat, [...]

    23.08.2011 ob 00:11

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !