Arhiv za mesec Julij, 2009

30.07.2009

Pošasti proti Nezemljanom

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Gromka invazija za lase privlečenih hollywoodskih šokerjev, v katerih so zlonamerni vesoljci stegovali lovke proti nič hudega slutečim Zemljanom, je v petdesetih letih odražala ameriško paranojo pred navalom komunistične ideologije, dobre pol stoletja zatem pa DreamWorksova animacijska delavnica predstavlja prvo digitalno risanko, posneto v 3D formatu, ki na svojstven način premleva dediščino starih, danes na pogled še toliko bolj grotesknih znanstveno-fantastičnih ekscesov. Pošasti proti Nezemljanom pripovedujejo zgodbo naivne lepotičke Susan (Reese Witherspoon in Nina Ivanič), ki se na poročni dan ob stiku s skrivnostno vesoljsko snovjo prelevi v velikanko in tako ubeži zakonskemu jarmu z narcisoidnim televizijcem (Paul Rudd in Jure Godler). Namesto tega jo vtaknejo v zlovešč zapor za pošasti in čudaške kreature, a s svojimi novimi ekscentričnimi prijatelji se ob napadu diaboličnega vesoljskega tirana Galaksarja (Rainn Wilson in Niko Goršič) kot edino upanje človeštva kaj kmalu ponovno znajde na prostosti.

Vratolomna štorija je domiselna in dobro zastavljena skovanka zgodb, ki so jih v petdesetih in šestdesetih posredovale grozljivke, iz katerih izvirajo glavni liki filma. Posrečen kolaž tako sesotji iz aluzij in parafraz Napada 50 čevljev visoke ženske, Mosure, Kepice, Muhe in Pošasti iz črne lagune, v maniri DreamWorksovega tuširanja popularne kulture pa je v animaciji moč najti še številne druge homage kultnim znanstveno-fantastičnim filmom. Tematski poudarek je na sporočilu o drugačnosti in enakopravnosti, razvit s prebojem diskriminiranih protagonistov v spoštovane heroje, nezanemarljivo vlogo pa igra tudi feministični vidik, ki ga simbolizira Susanina transformacija iz bodoče pohlevne gospodinje v veliko ambiciozno žensko, kar je ob prevladi moških junakov dobrodošla poteza tudi v svetu animiranih družinskih filmov. Poleg filmskega poklona in didaktične note velja omeniti še interesanten animacijski pristop, ki mestoma liči na slog iz Pixarjevih Neverjetnih in ga zaznamujejo duhovite velikostne perspektive in temačnejši panoramski odtenki, razbiti z živahnejšo obarvanostjo likov. Kot taka je risanka Pošasti proti Nezemljanom silno zanimiva izkušnja, ki za razliko od nekaterih prejšnjih DreamWorksovih del veliko bolje upravičuje zatekanje k popkulturnim referencam, pa vendar se je treba zavedati, da je izmed posredovanega na vsebinski in tematski ravni bore malo zraslo na zelniku kreatorjev filma, zato ne zamerite, da pozitiven zapis nedolžno skalim s ponižno željo, da bi v prihodnje rad ugledal tudi kak inovativnejši in idejno samostojnejši produkt tega v obrtniškem smislu odlično izmojstrenega studia.

6/10

IMDb

29.07.2009

Slepota

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Slepota, filmska adaptacija odmevnega istoimenskega romana portugalskega pisatelja Joséja Saramage, je dramatična pripoved o nenadni in skrivnostni epidemiji slepote, ki zajame človeštvo in povzroči strahovit kolaps družbenih norm. Osrednja zgodba se osredotoča na skupinico, zbrano okoli očesnega zdravnika (Mark Ruffalo) in njegove ljubeče žene (Julianne Moore), ki vida ne izgubi, a moža vseeno spremlja v karanteno, kamor oblasti zaprejo obolele. Ko pod težo ekstremne situacije popusti moralni sistem, se pod poveljstvom nasilneža in kolerika (Gael García Bernal) oblikuje primitivna horda, ki vnese nemir v poprej dobro in pravično urejeno skupnost, in zdravnikova žena je zaradi svoje nepojasnjene odpornosti na bolezen edina, ki lahko žrtve terorja popelje v svobodo.

Brazilski režiser Fernando Meirelles je na rovaš barvne raznolikosti in intenzivnosti socialne drame Božje mesto in konspirativnega trilerja Zvesti vrtnar znan kot domiseln aranžer in v tej maniri ne razočara niti s Svetlobo, v kateri z različnimi vizualnimi triki in stalno prisotnostjo blede palete všečno in avtentično upodoblja svet, ki ga je zajela bela kuga. Več pomislekov se poraja ob pripovednem konceptu; kamen spotike številnih očes je Meirellesovo zatekanje k izrazito počasnemu tempu, česar pa sam ne bi slepo grajal, raje bi opomnil na poudarjeno subtilnost ter pretenciozne aluzije in alegorije, ki se spontano in zlagoma odkrivajo, a zdolgočasenemu in nepotrpežljivemu gledalcu v večji meri ostajajo skrite, pa vendar je, roko na srce, Meirelles mestoma premalo udaren, impulziven in nenazadnje realističen, saj od svoje perfekcionistične stiliziranosti ne odstopa niti v najbolj dramatičnih momentih zgodbe. Ne glede na to mi je všeč tematska interpretacija dogajanja v karanteni ter upodobitev mračne plati človeškega značaja, ki je sorodna študiji iz Hirschbieglovega Eksperimenta, kakor tudi depikcija pogorišč civilizacije, ki jih ujetniki ugledajo onkraj mrež in ograj, spominjajoč na sicer boljšo in lucidnejšo Cuarónovo panoramo iz filma Otroci človeštva, predvsem pa bi rad opozoril na spregledano parabolo o mesijanstvu zdravnikove žene ter odgovornosti, ki jo je zaradi svoje imunosti primorana prevzemati. Ob tem bi nemara lahko zaključil, da je Slepota prevranjeno in docela pretirano grajan izdelek, kar je po Shyamalanovem Dogodku in Darabontovi Skrivnosti megle nov poskus pretresa žanra, ki pa vnovič bolj ali manj neupravičeno roma na smetišče apokaliptičnih trilerjev.

7/10

IMDb

26.07.2009

Zamrznjena reka

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Zamrznjena reka, neodvisni film ameriške režiserke Courtney Hunt, ki je prejel veliko nagrado žirije na lanskem festivalu Sundance, izpoveduje zgodbo matere dveh otrok (Melissa Leo), ki jo tik pred božičem na cedilu pusti hazarderski mož. Znajde se na nemogoči misiji zbiranja denarja za mobilno hišo, brez katerega je ostala po odhodu moža, a ob naključnem srečanju z obupano Mohawko (Misty Upham) se ji s tihotapljenjem pribežnikov čez zamrznjeno reko iz Kanade v ZDA ponudi lepa prilika, da ujame bližajoči se rok plačila.

Film je trpka, na izrazito naturalističen način posneta študija socialne bede in mizerije, ki brez oklevanja pomede z moralno spornostjo protagonistkinega zaslužka z ilegalno dejavnostjo. Portret samohranilke odločno zagovarja tezo, da cilj v ekstremnih življenjskih situacijah upravičuje tudi poseganje po nezakonitih sredstvih, ter na tej podlagi gradi lik brezkompromisne ženske, ki je za dobrobit svoje družine pripravljena tvegati vse. Na tehtnici gledalčeve presoje ima na nagib k upravičenosti protagonistkinih dejanj bržčas največji vpliv predstava Melisse Leo, ki sijajno upodobi metaforično podobo sključene, a psihično neuklonljive matere v hladni, neizprosni pustinji, kar je ob opresivni atmosferi, intenzivnem tempu in ostri napetosti, ki dramo mestoma zapeljejo do okvirov šokantnega trilerja, nedvomno ena najbolj pretencioznih filmskih impresij lanskega leta.

8/10

IMDb

25.07.2009

Ledena doba 3: Zora dinozavrov

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Animacijska delavnica Blue Sky se je izoblikovala konec osemdesetih let kot spin-off črede Disneyjevih ustvarjalcev, v manijo digitalne produkcije celovečernih risank pa se je vključila leta 2002 s prijetno komedijo Ledena doba. Povest o grotesknem krdelu, ki so ga mamut, lenivec in sabljasti tiger tvorili, da bi človeškemu plemenu vrnili nesrečno pozabljenega otročička, je topla in senzibilna parabola o “človečnosti” in prijateljstvu, njeno nadaljevanje, posneto štiri leta kasneje, pa domiselna parafraza svetopisemske zgodbe o Noetovi barki, ki pa me zavoljo izrazitega sindroma epizodnosti ni posebej navdušila. Z drugačnimi občutki me navdaja tretja izdaja, ki se na različne, bolj ali manj efektne načine zoperstavlja upehanemu in ukalupljenemu izgledu.

Osrednja štorija se po uvodni trapariji in ugrabitvi lenivca Sida (John Leguizamo in Jernej Kuntner) odvije v podzemlju, kjer čustveno razvneti mamut Mani (Ray Romano in Jure Mastnak), njegova noseča družica Eli (Queen Latifah in Nina Valič) in upehani tiger Diego (Denis Leary in Sebastijan Cavazza) odkrijejo prostrani svet dinozavrov. Na lovu za Sidom, ki ga je pobasala razjarjena tiranozavrka, se jim pridruži bahava podlasica Buck (Simon Pegg in Jan Bučar), s katero si druščina utira pot skozi gosto in nepredvidljivo džunglo, na kateri jih čaka polno zabavnih dogodivščin, a tudi nezanemarljivo število nevšečnosti in zagat.

Sinhronizirana 3D različica, katere projekciji sem prisostvoval, je napeto in poživljajoče doživetje, ob katerem se, jasno, v spomin najbolje vtisnejo dobro začrtani prizori s presežkom kinetike. A še bolj kot pretenciozno globinsko iluzijo moram pohvaliti kohezivno in bistroumno zasnovano zgodbo; premik dogajanja pod led je nadvse interesantna popestritev, saj novo okolje po eni strani daje več prostora obrtniškim mojstrom, po drugi pa piscem omogoča lažje osnovanje situacijske komike, ki je važen in svež dodatek karakterni humoristiki, na kateri na rovaš raznoterosti likov pretežno temelji šegavost franšize. Kot dobrodošla se izkaže tudi vpeljava lika hrabre enooke podlasice, ki učinkovito nadgrajuje ustaljeno karakterno kompozicijo, nekaj sličnega pa lahko zapišem tudi o vključevanju veverice Scratte v vzporedno zgodbo o nepozabnih naprezanjih Scrata, da si prisvoji izmuzljivi lešnik. Zaradi tovrstnih posrečenih domislic menim, da lahko Ledeno dobo 3: Zoro dinozavrov ne glede na občasno solzavo sentimentalnost in prisiljeno emocionalnost, ki je diametralna prisrčnosti in prirodni iskrenosti prvega dela, odkrito pohvalim ali – ker sem znan kot širokogruden in silno dobrodušen ocenjevalec – označim za eno izmed najbolj zadovoljivih in upravičenih nadaljevanj v svetu računalniško animiranih kreacij.

6/10

IMDb

24.07.2009

Varuhi

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Zack Snyder je s hiperstiliziranim spektaklom 300, ki je adaptacija istoimenskega stripa Franka Millerja o antični bitki pri Termopilah, polariziral filmske gledalce na tiste, ki so njegovemu delu očitali komercialno prostitucijo in zgodovinsko posiljevanje, ter na one druge, ki so se v filmu naslajali nad slogovno promiskuiteto in se prepuščali navalu mazohizma ob pogledu na digitalizirano in elektronizirano upodobitev historičnih faktov. Sramežljivo priznavam, da sem na strani patoloških perverznežev, malodane fasciniran sem namreč nad Snyderjevo fantazijsko interpretacijo in stilno zvestobo, ki jo je izkazal pri predelavi stripa. In prav zaradi slednjega je po mojem prepričanju pravi naslov za adaptacijo kultnih, v osemdesetih izdanih grafičnih zvezkov franšize Varuhi, avtorjev Alana Moorea in Davea Gibbonsa.

Zgodba je satirična paralela ameriškemu družbeno-političnemu dogajanju po drugi svetovni vojni in sledi hordi junakov, ki se zafrustrirani in stravmatizirani leta 1985 tako ali drugače spopadajo z vsakdanjikom, potem ko so leta njihove slave in supremacije, v katerih so ponosno branili ameriške barve, zaradi skeptičnosti javnosti o njihovi poštenosti in nepokvarjenosti že davno minila. Umor enega izmed članov nekdanje druščine, zloglasnega Comediana (Jeffrey Dean Morgan), obudi skupno preteklost okrutnega odpadnika Rorschacha (Jackie Earle Haley), megalomanskega intelektualca Ozymandiasa (Matthew Goode), mutiranega genija Dr. Manahattana (Billy Crudup), otopelega Batmana Nite Owla (Patrick Wilson) in zavrte lepotice Silk Spectre (Malin Ackerman) ter jo poveže s tiktakajočo Uro pogube, ki napoveduje bližajoči jedrski obračun Združenih držav s Sovjetsko zvezo.

Kar me ob ogledu Varuhov silno navdušuje in kar je pravzaprav eden ključnih elementov filma, je sijajna pripovedna struktura, saj je stripovska zgodba silno razvejana in večplastna, Snyder pa različne perspektive mojstrsko zveže v preplet osrednje pripovedi z zgodbami, ki razgaljajo in pojasnjujejo preteklost glavnih protagonistov. Slednje navržejo detajlno trpko realistično študijo marginaliziranosti in odtujenosti likov, kar je ob bistroumni in pronicljivi vsebinski interpretaciji ameriške zgodovine, povezane s hladnovojno paranojo, tudi glavni atribut markantne grafične predloge. A na moje bridko razočaranje je prav osrednja pripoved najšibkejša točka Snyderjeve adaptacije; razlog se skriva v zvodeneli zadnji četrtini filma, v kateri fabula dosega vrhunec – zdi se, da tesnobna atmosfera, oster tempo in silovita napetost, ki so poprej filmu dajali neizbrisen pečat, znatno popustijo kot posledica nerazumljivo otajane brezkompromisnosti in slabše montaže akcijskih prizorov, vidne neuigranosti ansambla ter mlačnosti in neizrazitosti zaključne moralitete o žrtvovanju v dobrobit Zemljanov. Nikakor se ne morem načuditi temu nepričakovanemu zasuku in priznati moram, da me je šokiral v negativnem smislu, pa vendar Varuhov temu navzlic ne morem in ne smem v celoti diskreditirati – resnici na ljubo je v pretežnem delu filma moč ugledati nekonvencionalen, neobrzdan, a izredno pretenciozen in lično zastavljen poklon stripovski sagi, zaradi česar Snyderjev izdelek spominja na Rodriguezov in Millerjev eksces Mesto greha, dasiravno kvalitativne primerjave po mojem mnenju ni in je na žalost ne more biti.

7/10

IMDb