Arhiv za mesec Junij, 2009

27.06.2009

JCVD

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Jeana-Claudea Van Dammea bržčas ni treba posebej predstavljati – belgijski mišičnjak je zaznamoval ero klišejskih, enodimenzionalnih nizkoproračunskih akcij iz poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let, katerih priljubljenost se je merila v številu obrabljenih video kaset, ki so razsajale med tresočimi cinemanijaki in testosteronskimi džankiji. Zaton tega zanimivega filmskega fenomena je s seboj povlekel tudi Van Dammea; odplavila ga je povodenj skrpucalastih konstruktov, nad katerimi so obupali celo najzvestejši in najbolj zagrizeni fani. Njegov povratek v filmu JCVD, v katerem pooseblja svojo lastno dekadentno silhueto, zato izgleda kot nekakšen postskriptum o mizeriji, ki zaznamuje vsakdan pozabljenega zvezdnika, in nevidni pezi, ki ga vleče v globine, iz katerih se je vzel.

Zasluge za film gredo zelenemu, a izredno pronicljivemu francoskemu režiserju Mabrouku El Mechriju, ki je Van Dammea prepričal v sodelovanje pri uprizoritvi fiktivne zgodbe, ki vleče številne paralele z njegovim resničnim življenjem. Teme karierne upehanosti, družinskega razsula, finančnega bankrota in odvisnosti od drog se spnejo v intrigantnem trilerju, v katerem se igralec kot talec znajde sredi amaterskega ropa lokalne pošte. Nepridipravi izkoristijo njegovo slavo in mu pred policijo in javnostjo obesijo vlogo poblaznelega roparja, s čimer se zvezdnik znajde v kaotični situaciji, ki groteskno spominja na scenarije njegovih filmov. El Mechri se s tem na svojstven način prikloni zloglasni akcijski dediščini, a vseskozi s pikrim in ciničnim pridihom tušira plehkost izdelkov in zakulisje njihovega nastajanja, pri čemer mu je v izdatno pomoč Van Dammeov dobro prikrojen in pohvale vreden smisel za samorionijo, s katerim ta nekdanji superzvezdnik nenazadnje tudi izkazuje, da je ob dobrem krmarju sposoben pestrejše dikcije od huronskih vzkrikov in bebavih enovrstičnic. Poleg tega film zaznamuje raznolik in efekten slog, večperspektivna naracija ter občasna protagonistova introspekcija in monodrama, kar so učinkoviti in prefinjeno rabljeni prijemi, s katerimi avtor prikrije pomanjkanje snovi, ki jo v resnici zadovoljivo refleksira že interesantna in posrečena uvodna sekvenca.

7/10

IMDb