Arhiv za mesec April, 2009

28.04.2009

Bralec

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Bralec je polemična drama o nemškem holokavstu in povojni generaciji, posneta po odmevnem istoimenskem romanu Bernharda Schlinka. Pripoveduje življenjsko zgodbo Michaela Berga (David Kross in Ralph Fiennes), ki se konec šestdesetih kot najstnik zaplete v strastno ljubezensko zvezo z dvakrat starejšo žensko, nepismeno sprevodnico Hanno Schmitz (Kate Winslet), za katero leta pozneje, ko se na univerzi uči za pravnika, izve, da je obtožena okrutnih zločinov v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno.

Film Stephena Daldryja v precep vseskozi jemlje protagonistovo presojo Hannine krivde in globoka intimna čustva, ki jih ta goji do nje. S tem na simboličen način pooseblja širši družbeni problem obravnave vojnih zločincev, s katerim se je soočala povojna Nemčija pri določanju ločnice med osebno odgovornostjo in prisilno ukalupljenostjo v nepopustljiva okovja nacističnega stroja. Kate Winslet je v vlogi proučevanega objekta naravnost sijajna; z izjemno igralsko bravuro upodobi bistvo večobraznega lika, kar navsezadnje tudi predstavlja srčico filma, in poskrbi, da se gledalec do Hanne v nobenem trenutku ne more dobro opredeliti – ali je nesrečna žrtev izprijene politične ideologije, ki s svojim odnosom do Michaela kaže humano plat, ali pa zgolj brezčutna, otopela pošast, ki nagonsko nadaljuje grozodejstva in zlorabe, začete med vojno. Koncepta zavračanja črno-bele interpretacije ter občasnega poudarjanja senzibilnosti in emocionalnosti seveda ne gre napak razumeti kot poskus simpatizacije z agresorjem, kar je pogost in nesmiseln očitek filmu, nego kot zrel in kompetenten memento o morali kaznovanja in presojanja medvojnih dejanj, ki gledalcu odpira obilo iztočnic za temeljit nadaljnji razmislek.

8/10

IMDb

27.04.2009

Zveza kebab

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Festivalu Filmski stik ob bok.

Ibo, filmsko nadarjeni Hamburžan turškega porekla, ki ga v obešenjaški komediji Zveza kebab upodablja Denis Moschitto, želi v svojem cinefilskem entuziazmu sproducirati prvi nemški kung fu film. Morebiti zveni to bizarno in smešno, toda nič manj bizarno in smešno na prvi pogled ne izgleda besedna zveza nemški vestern, pa ima ta žanr v nemški kinematografiji po zaslugi adaptacij romanov Karla Mayja v resnici izredno bogato zapuščino, ki je nenazadnje spodbodla tudi nastanek danes kultnih špageti vesternov. Poleg tega so po drugi svetovni vojni in blokovski separaciji Nemčije v njenem vzhodnem delu pod mentorstvom Sovjetske zveze nastajali svojevrstni odtenki te filmske zvrsti, v katerih so pod vplivom hladnovojne ideološke mržnje Indijanci kavbojem često izmikali vloge herojev.

Dvomim sicer, da se v Ibovih reklamnih spotih za stričev lokal Kralj kebaba, s katerimi se mladenič kali v filmski obrti, skriva kaka resna proturška in protinemška kulturna propaganda, pa vendar ne gre spregledati, da njegovo dekle, čistokrvna Nemka, na pamet deklamira Romea in Julijo. In izkaže se, da je to povsem na mestu, a iz drugih, družbeno manj dramatičnih razlogov. Ibov oče je ortodoksen Turek, ki od svojega sina ne pričakuje nič drugega kot obilno turško poroko, namesto vabila nanjo pa mu ta pod nos prinese vest, da pričakuje otroka. Groza, z Nemko.

Že tako pester cineastični kalejdoskop, ki ga je posnela ekipa mlajše generacije nemških ustvarjalcev na čelu z režiserjem Annom Saulom, se s tem dokončno spreobrne v pravcato mineštro žanrov, v kateri na eni strani dežujejo pokloni kung fu filmom, samurajskim epopejam, gangsteriadam in vesternom, na drugi pa se poletno razgrinja burkaška komika in sproščena detonacija kulturnih stereotipov, blago zabeljena s formo renesančne tragedije. Za dober želodec, vajen kebaba in drugih pikantnosti, pa to vsekakor ni preveč, kar je nenazadnje potrdilo tudi občinstvo na 16. ljubljanskem filmskem festivalu, ki je izdelek prepričljivo razglasilo za najboljši film.

IMDb

26.04.2009

Gospa Henderson predstavlja

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Festivalu Filmski stik ob bok.

Zgodba o premožni Angležinji Lauri Henderson sega v začetek tridesetih let prejšnjega stoletja. Po smrti moža, uspešnega trgovca z juto, je svoj denar vložila v nakup razmajanega teatra v londonski četrti Soho. Projekt prenove, s katerim si je osamljena vdova poiskala novo življenjsko zaposlitev, pa je sprva naletel na gluha ušesa, saj so bile predstave slabo sprejete in klavrno obiskane. Kasneje je Hendersonova v svoje gledališče pripeljala impresarija Viviana Van Damma, s katerim sta na osnovi kabaretne revije in burkaškega vodvila oblikovala koncept tako zvanega revuedevillea, šova, ki je brez prestanka tekel od zgodnjega popoldneva do poznega večera.

Tudi to pa ni kaj prida pripomoglo k obisku gledališča in v iskanju senzacionalističnega sta Hendersenova in Van Damm prišla do bizarne ideje, da bi po zgledu pariškega Moulin Rougea med plesne koreografije, satirične skeče in komedijantske vložke postavila brhke mladenke brez oblačil. Cenzor je ob tem kakopak ostro zastrigel z ušesi, a gledališčnika sta z zvito politiko sklicevanja na umetniško plat golih aktov izsilila dovoljenje za uresničitev svoje vizije. Odobreno je bilo le striktno mirovanje golih teles; brž ko bi razgaljenka trenila z mezincem, bi s tem presegla meje moralno dopustnega, zato sta Hendersonova in Van Damm z veliko mero domiselnosti šove oblikovala s premikanjem scene in uporabo pahljač, ki so zakrivale nastopačkino opletanje z razkošnimi oblinami.

Na pol obscene predstave so vzbudile precejšnjo pozornost, četudi se je londonska ekscelenca o njih izrekala precej zadržano; je pa noviteta privabila številna elitna imena, med drugim tudi članici angleške kraljeve družine. A pravi razcvet je, ironično, gledališče doživelo med drugo svetovno vojno, ko so dvorano napolnili mladi vojaki, željni sprostitve pred odhodom na fronto. Hendersonova vrat ni nikoli zaprla, program je tekel celo med najofenzivnejšim nacističnim bombandiranjem Londona, ko so kletni prostori gledališča postali tudi pribežališče in zaklonišče pred nevarnostjo, ki je pretila na prostem.

Laura Henderson je umrla ob koncu vojne, Vivian Van Damm pa je z ustvarjanjem nadaljeval do svoje smrti leta 1960 in v teatru gostil številne lepotice s časopisnih strani in mlade talente, ki so se pozneje uveljavili kot lucidni komedijanti. Upravljanje je pozneje prevzela Van Dammova hčerka, a v poplavi nočnih klubov, javnih hiš in prostaških lokalov se ustanova, ki nikoli zares ni prekoračila okvirov okusnosti, ni zmogla več obdržati. Kakorkoli že, desetletja pozneje Hendersonina zapuščina s filmom Gospa Henderson predstavlja, za katerega je poskrbel izkušen angleški cineast Stephen Frears, dobiva nadvse dostojen in spoštljiv poklon, ki nedvomno izkazuje pravi obraz tega medvojnega fenomena.

IMDb

25.04.2009

To je Anglija

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Festivalu Filmski stik ob bok.

Zgodba mladega igralca Thomasa Turgoosea je v strogi korelaciji z dramo To je Anglija, v kateri pooseblja srboritega protagonista, in je morebiti prav toliko interesantna in pronicljiva kot pripoved, ki se odvije v filmu. Thomas ali Tommo, kot ga kličejo prijatelji, se je kot trinajstletni pobalin iz obmorskega mesteca Grimsby na severovzhodu Anglije udeležil avdicije za vlogo v filmu, za kar je bojda celo podjetno zahteval plačilo izbirne komisije. Ekipo na čelu z režiserjem Shaneom Meadowsem so prepričale njegove karakterne lastnosti, začenši z iskrenostjo, odločnostjo, neposrednostjo in samovoljnostjo, ki ustrezajo liku odrinjenega fantiča iz filmskega scenarija.

V filmu Thomas sliši na ime Shaun. Odrašča v socialni bedi začetka osemdesetih let v Angliji, v času železne vladavine Margaret Tatcher, in se med svojimi vrstniki ne znajde najbolje. Jezen in osamljen družbo najde v tolpi depriviranih obritoglavcev, ki ga na njegovo začudenje vzame pod svoje okrilje. Izkaže se, da Shaun ne hrepeni le po prijateljih, pač pa po močnejši avtoriteti, ki jo po očetovi smrti depresivna mati ni uspela nadomestiti. Toda ko pade pod vpliv agresivnega nacionalističnega fanatika, se znajde v svetu, ki mu s svojo rosno mladostjo ni sposoben dobro parirati.

V resnici so okoliščine, ki so zaznamovale Thomasova mlada leta slično problematične kot razmere, ki obkrožajo otroštvo filmskega lika. Njegova starša sta se ločila, ko je bil star leto dni, in s tremi brati je živel pri materi v revni in zakotni mestni četrti. Veljal je za neuklonljivega, trmoglavega in težavnega fantiča in bil vključen v program za otroke s posebnimi potrebami. Igranje v filmu je tako zanj predstavljalo rešilno bilko in morebiti edino priložnost za pobeg socialni mizeriji; natrpan in naporen snemalni urnik mu je odžiral odvečno energijo, ki jo je poprej vlagal v najrazličnejše mladostne prestopke, obenem pa mu pomagal pri navajanju na red in disciplino. Vendarle ni vse tako rožnato, kot izgleda na prvi pogled. Film je posvečen spominu na Thomasovo mater, ki je umrla dva meseca po koncu snemanja, še preden bi lahko videla svojega sina nastopati na velikem platnu. Bridka in tragična izkušnja je vnovič pretresla prav nič lahko fantovo življenje. Danes je Thomas sedemnajstletni dijak, ki se kani izobraziti v poklicnega igralca, za sabo pa ima poleg drame To je Anglija še dva celovečerna filma. Očitno se za prihodnost samosvojega in odkritosrčnega mulca zares ni bati, saj letos v kinodvorane prihaja še četrti projekt, v katerem nastopa.

IMDb

24.04.2009

Persepolis

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Festivalu Filmski stik ob bok.

Iranska striparka Marjane Satrapi se je rodila konec šestdesetih in tako kot rosno dekletce dočakala iransko revolucijo v drugi polovici sedemdesetih let. Vsesplošna evforija, ki je preplavila Iran ob strmoglavljenju šahove diktature, se je, kakor opisuje v avtobiografskem grafičnem zvezku Persepolis, močno dotaknila tudi nje. Strip – od nedavnega ga je moč brati tudi v slovenskem jeziku – je iskriva pripoved o zvedavem dekliču, ki v družinskem krogu ne zamudi razprave o težavnih političnih, družbenih in ideoloških temah, v katerih na zabaven način prireja stališča svojih bližnjih in tako ponuja svojevrsten in šegav pogled na zgodovinske dogodke, ki se godijo v njeni neposredni okolici.

V drugem zvezku Marjane spoznamo kot osamljeno najstnico na študiju v Avstriji, kamor se zateče pred represivnim režimom, ki je v letih po revoluciji poteptal ljudsko emancipacijo. Status tujke in težavna pubertetniška leta mladenko premetujejo med vprašanji eksistence, asimilacije in upornosti, tako da nadaljevanje zgodbe o nadebudnem dekletcu v večji meri izpade kot njen popoln kontrast, ki se bolj kot okolici posveča notranjosti in psihološkemu seciranju mlade in zmedene protagonistke. Naposled strip izriše še Marjanino vrnitev v Iran in nato njeno selitev v Francijo, kjer prebiva danes.

Satrapijeva je ob pomoči francoskega animatorja Vincenta Parronauda pred dvema letoma svojo življenjsko zgodbo predstavila še v filmski obliki, ki tako vsebinsko kot vizualno zvesto sledi stripovskima publikacijama. Izdelek je prejel nagrado žirije v Cannesu in francosko nagrado cezar za filmski prvenec, čez lužo pa je bil nominiran za najboljši animirani film leta. Dvomov o njegovi artistični vrednosti torej ni, je pa, razumljivo, izzval številne polemike o kredibilnosti upodabljanja zgodovinskih “resnic” ter zato v Iranu, primerno skrajšan in cenzuriran, doživel le omejeno število predvajanj. Vendarle pa gre film v vsakem primeru dojemati kot iskren vpogled v bližnjevzhodno družbo sedemdesetih in osemdesetih let ter je s stališča razumevanje dandanašnjih političnih situacij in ideoloških razmer nenazadnje tudi povsem poučen in aktualen kulturno-umetniški prispevek svetovljanke in humanistke brez dlake na jeziku.

IMDb