Arhiv za mesec Marec, 2009

25.03.2009

Frost Nixon

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Leta 1974 je v Združenih državah izbruhnila zloglasna afera Watergate, ki je po tednih ugibanj prinesla odstop predsednika Richarda Nixona, saj naj bi bil domnevno vpleten v prisluškovanja, špijonaže in različne politične sabotaže. Nixon je ob negodovanju ljudstva hitro poniknil iz javnega življenja, mesec dni zatem ga je njegov naslednik, Gerald Ford, razbremenil vsakršne vpletenosti v škandal, tri leta pozneje pa se je upokojeni državnik pred kamero srečal iz oči v oči z ambicioznim britanskim televizijskim voditeljem Davidom Frostom.

Odmevni intervju je simboliziral neke sorte medijsko obsodbo bivšega predsednika, saj ga je Frost kljub njegovi spretni in podmazani retoriki uspel ujeti v zanko s svežimi dokazi o vpletenosti v afero in na ta način iz njega izsiliti vsaj delno priznanje o soudeležbi. Nixonov zamišljeni obraz in besede, s katerimi skrušeno priznava, da je zlorabil položaj in ameriško ljudstvo pustil na cedilu, je obkrožil svet, slabe tri dekade pozneje pa je v posnetkih snov za pisanje našel britanski dramatik Peter Morgan, ki se je odločil ozadje zgodovinskega pogovora najprej prenesti na oder, nato pa s pomočjo režiserja Rona Howarda še na velika platna.

Speglan in pretenciozen konverzacijski šov s priokusom dokumentarnega sloga se v resnici bolj kot vsebini intervjuja posveča karakterni interpretaciji glavnih akterjev. Frosta (Michael Sheen) spoznamo kot samovšečnega playboyja in zabavljača, ki galantno krmari popularne talk-showe in oddaje na treh kontinentih in ki v Nixonovi resignaciji ugleda nov izziv in priložnost, da se uveljavi tudi kot resen, intelektualen novinar. V sodelovanje prepriča producenta Johna Birta (Matthew Macfadyen) in dva zagrizena in načitana raziskovalca (Oliver Platt in Sam Rockwell), nato pa žogico gizdavo vrže bivšemu predsedniku (Frank Langella), ki mu jo ob spodbudi svojih buldogov (Kevin Bacon in Toby Jones), da si bo v obračunu z naivnim narcisom zlahka povrnil izgubljeni ugled, elegantno vrne. Snemanje se potemtakem lahko prične.

Filma ni težko primerjati s Frearsovo pronicljivo dramo Kraljica, ki jo je, glejte ga zlomka, prav tako spisal Peter Morgan. Priznam, me je prijelo, da bi ocenjevani izdelek na ta rovaš bolj trdo prijel, a sem po tehtnejšem premisleku sklenil, da v vnovični izrabi te iste dramaturške forme pravzaprav ni nič slabega in zares nizkotnega. Razlog za mojo mehkost in popustljivost se skriva v lucidnosti koncepta – kresoč spopad izkušene in karizmatične ikone z nonšalantno in lahkomiselno kreaturo, ki je sicer izrabljen kliše dialoške drame, tu izpade iskrivo, gledljivo, priljudno in, če hočete, poljudno, a kar nosi večjo težo, je graciozna zaokroženost te zguncane kompozicije, ki v zaključni fazi nudi spoštljiv in uravnan pogled z obeh strani. Je pa res, da se v Howardovem izdelku v večji meri kot v Frearsovem kažejo nezanemarljive škrbine takega pristopa, tenka je namreč meja med razširjanjem, ki poraja detajle s subtilnimi pomeni, ter izmišljanjem in dodajanjem, ob katerih se stori polemika o stopnji manipulacije, ki si jo posredovana študija privošči. Vendarle je treba poudariti, da pri filmu Frost Nixon nikakor ni zapaziti pretiranih senzacionalističnih nagnenj in ekscesnih nagibov za dosego vpadljivosti in provokativnosti, od tu pa tudi vlečem zaključke, da je pred nami kredibilna reprezentacija dogodkov z zdravim razmerjem med študiozno preiskavo in gledalcu prijazno dramo.

7/10

IMDb

14.03.2009

Milk

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Biografsko dramo o nadzorniku Harveyju Milku, prvem odkrito opredeljenem geju, ki je v Ameriki zasedel javno funkcijo, je spisal scenarist Dustin Lance Black, končno podobo pa ji je dal samosvoji cineast Gus Van Sant, potem ko so se zasnove in osnutki za film že skorajda brezupno prekladali od začetka devetdesetih let. Van Sant začne z arhivskimi posnetki preganjanja in aretacij gejev v šestdesetih, nato preklopi na oznanilo o asasinaciji Milka leta 1978, naposled pa njegova zgodba vendarle dobi rep in glavo in preko protagonistovega poslednjega testamenta se v flashbackih povrnemo v začetke sedemdesetih let. Milk (Sean Penn) se s svojim partnerjem (James Franco) preseli v San Francisco, meko liberalizma in svobodomiselnih nazorov, in se ustali v soseski Castro, ki se z njegovimi naprezanji za enakopraven položaj homoseksualcev iz delavske četrti kmalu prelevi v trdnjavo gejevskega aktivizma.

Milk s svojimi idealističnimi pogledi in populističnimi slogani tekom dekade raste v pomembno in vplivno politično osebnost in je po treh neuspešnih kandidaturah za državniško službo leta 1977 izvoljen v mestni nadzorni svet, kjer s prešernim pozitivizmom in smislom za konsenz najde skupno besedo celo s konservativnim sodelavcem Danom Whiteom (Josh Brolin). A ni vse tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled – neomajna borba za priznanje pravic in širše sprejemanje seksualne usmerjenosti terja posledice v Milkovem zasebnem življenju, naraščajoča politična veljava pa ga postavlja na vse močnejši prepih družbene paranoje in netolerantnosti.

Ne morem reči, ali zasluge za fantastično pronicljivost in efektivnost filma v večji meri slonijo na tematski iskrivosti ali na obrtniški kvaliteti izdelka, pa se v resnici o tem niti ne želim izjasniti, zakaj pravično in potrebno je zaradi neoporekljive superiornosti čislati obe plati. Van Santova ekstravagantna režija in ekscentričen cineastični koncept sta često predmet polemike, tu in tam celo odkritega odkimavanja in neodobravanja, toda za dotični film je treba reči, da v njem do popolnosti dosegata svoj namen. Rahlo bizaren in unikaten pristop nadvse imenitno pristoji subtilni pripovedi o življenju in delu zagnanega in nekonvencionalnega agitatorja, ki se s podporo odličnega dokumentarca The Times of Harvey Milk iz leta 1984, občasnih arhivskih insertov, predvsem pa izjemnega občutka za zeitgeist ponaša z izredno kredibilnostjo in zvesto depikcijo dobe. Ob tem film krasijo odlične igralske predstave, poglavje zase pa je kakopak karakterizacija naslovnega lika, ki ga Penn ne pooseblja le v glasu in stasu, nego uspe v pravi podobi utelesiti tudi njegovo humanistično vizijo in altruistični duh. Van Sant zna to dobro izkoristiti in biografsko študijo spretno nadgradi v lucidno moralko, s katero opozarja na socialne fobije ter diskriminacijo in marginalizacijo manjših družbenih skupin, pri čemer nauke zgodbe uspešno posplošuje in zelo pomenljivo aktualizira. Milk torej še zdaleč ni le edinstven portret karizmatičnega vizionarja, temveč tudi kritična in bržčas povsem umestna družbena prilika, pa zaupanja vredna dokumentacija časa ter nenazadnje silno interesantna in nevsakdanja filmografska izkušnja, ki je nedvomno ne gre izpustiti pri izbiri filmskih presežkov leta.

9/10

IMDb