Frost Nixon
Leta 1974 je v Združenih državah izbruhnila zloglasna afera Watergate, ki je po tednih ugibanj prinesla odstop predsednika Richarda Nixona, saj naj bi bil domnevno vpleten v prisluškovanja, špijonaže in različne politične sabotaže. Nixon je ob negodovanju ljudstva hitro poniknil iz javnega življenja, mesec dni zatem ga je njegov naslednik, Gerald Ford, razbremenil vsakršne vpletenosti v škandal, tri leta pozneje pa se je upokojeni državnik pred kamero srečal iz oči v oči z ambicioznim britanskim televizijskim voditeljem Davidom Frostom.
Odmevni intervju je simboliziral neke sorte medijsko obsodbo bivšega predsednika, saj ga je Frost kljub njegovi spretni in podmazani retoriki uspel ujeti v zanko s svežimi dokazi o vpletenosti v afero in na ta način iz njega izsiliti vsaj delno priznanje o soudeležbi. Nixonov zamišljeni obraz in besede, s katerimi skrušeno priznava, da je zlorabil položaj in ameriško ljudstvo pustil na cedilu, je obkrožil svet, slabe tri dekade pozneje pa je v posnetkih snov za pisanje našel britanski dramatik Peter Morgan, ki se je odločil ozadje zgodovinskega pogovora najprej prenesti na oder, nato pa s pomočjo režiserja Rona Howarda še na velika platna.
Speglan in pretenciozen konverzacijski šov s priokusom dokumentarnega sloga se v resnici bolj kot vsebini intervjuja posveča karakterni interpretaciji glavnih akterjev. Frosta (Michael Sheen) spoznamo kot samovšečnega playboyja in zabavljača, ki galantno krmari popularne talk-showe in oddaje na treh kontinentih in ki v Nixonovi resignaciji ugleda nov izziv in priložnost, da se uveljavi tudi kot resen, intelektualen novinar. V sodelovanje prepriča producenta Johna Birta (Matthew Macfadyen) in dva zagrizena in načitana raziskovalca (Oliver Platt in Sam Rockwell), nato pa žogico gizdavo vrže bivšemu predsedniku (Frank Langella), ki mu jo ob spodbudi svojih buldogov (Kevin Bacon in Toby Jones), da si bo v obračunu z naivnim narcisom zlahka povrnil izgubljeni ugled, elegantno vrne. Snemanje se potemtakem lahko prične.
Filma ni težko primerjati s Frearsovo pronicljivo dramo Kraljica, ki jo je, glejte ga zlomka, prav tako spisal Peter Morgan. Priznam, me je prijelo, da bi ocenjevani izdelek na ta rovaš bolj trdo prijel, a sem po tehtnejšem premisleku sklenil, da v vnovični izrabi te iste dramaturške forme pravzaprav ni nič slabega in zares nizkotnega. Razlog za mojo mehkost in popustljivost se skriva v lucidnosti koncepta – kresoč spopad izkušene in karizmatične ikone z nonšalantno in lahkomiselno kreaturo, ki je sicer izrabljen kliše dialoške drame, tu izpade iskrivo, gledljivo, priljudno in, če hočete, poljudno, a kar nosi večjo težo, je graciozna zaokroženost te zguncane kompozicije, ki v zaključni fazi nudi spoštljiv in uravnan pogled z obeh strani. Je pa res, da se v Howardovem izdelku v večji meri kot v Frearsovem kažejo nezanemarljive škrbine takega pristopa, tenka je namreč meja med razširjanjem, ki poraja detajle s subtilnimi pomeni, ter izmišljanjem in dodajanjem, ob katerih se stori polemika o stopnji manipulacije, ki si jo posredovana študija privošči. Vendarle je treba poudariti, da pri filmu Frost Nixon nikakor ni zapaziti pretiranih senzacionalističnih nagnenj in ekscesnih nagibov za dosego vpadljivosti in provokativnosti, od tu pa tudi vlečem zaključke, da je pred nami kredibilna reprezentacija dogodkov z zdravim razmerjem med študiozno preiskavo in gledalcu prijazno dramo.
7/10
