20.02.2009

Krožna cesta

Objavljeno v Kritike J-N avtor Jan G.

Vedno pedantni in pretenciozni angleški režiser Sam Mendes je pred dobro dekado poblisnil z eno najbolj lucidnih filmskih interpretacij ameriške suburbije, v kateri je v anksiozno dramatičnem, a hkrati izrazito nabritem in ciničnem slogu pospremil razpad disfunkcionalne družine, ujete v primežu konvencionalnosti in korektnosti srednjega razreda. Lepota po ameriško, kakor je bila kar malce pikro in sardonsko poimenovana njegova kreacija, je izgledala kot trpka starogrška tragedija, umeščena v poštirkano kuliso predmestnega okolja, ki je mačehovsko opravila z mitom ameriških sanj in navidezno familirano idilo. A vse to kakopak že veste; z obnovo se mučim le zato, da oznanim, da se je Mendes vrnil na kraj zločina in to z romanom Richarda Yatesa pod pazduho – z romanom, ki je v začetku šestdesetih omajal dogmatično doktrino slepega odpovedovanja individualnim interesom in nazorom ter popolnega podrejanja togim vrednotam zakonskega življenja.

Krožna cesta, postavljenja v drugo polovico petdesetih let, se vrti okoli mladoporočencev Wheeler, ki se vselita v domačno hiško v predmestju Connecticuta. Za oprezajoče sosede sta prava senzacija, Adam in Eva moderne družbe, samo utelešenje ambicioznosti, vitalizma in samozavesti, a za zidovi njunega doma še zdaleč ni vse tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled. April (Kate Winslet) je falirana igralka, ki je čedalje bolj naveličana vsakdanjega gospodinjenja in skrbi za otroke, Frank (Leonardo DiCaprio) pa je tudi do vratu sit nepomembnega in monotonega marketinškega dela v veliki korporaciji, zato skleneta pobrati šila in kopita in uresničiti svoje mladostne sanje s selitvijo v Pariz. Realizacija smelega načrta pa se vse bolj zamika in končno klavrno propade, njuno neodločnost in medsebojno obtoževanje pa izkoristi monstruozna suburbija, ki ju krvoločno vleče vase.

Mendes to srhljivo agonijo posreduje v počasnem ritmu, z viskozno naracijo in paranoidno depikcijo stvarnosti. Obrobno očrta pasivno sosesko in njene na pol groteskne prebivalce, med katerimi posebej izstopa disorientirani matematik (Michael Shannon) s prirezanimi krili, sicer pa se nadvse detajlno in nadrobno posveča prikazu propadajoče in zlagoma vse bolj mukotrpne zveze zakoncev Wheeler. V odlično oporo sta mu tako Winsletova kot DiCaprio, ki z vživetimi in subtilnimi karakterizacijami suvereno opravita z zahtevnim razvojem protagonistov iz svobodomiselnih idealistov v apatični predmestni kreaturi, s tem pa izdatno prispevata k utemeljitvi njegove pronicljive družbene študije, ki ji v luči, v kakršni je predstavljena, ne manjka šokantne aktualnosti in skeleče pomenljivosti. Krožna cesta morebiti ni Lepota po ameriško, je pa nedvomno še en v vrsti zrelih in premišljenih vpogledov v socialno strukturo, ki sta jo nedavno tuširala tudi Field in Lumet v dramah Mali otroci in Preden hudič izve, da si mrtev.

8/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

3 komentarjev

  1. mrXfilm » Oskarji 2009 pravi:

    Stranska moška vloga – Michael Shannon, nominacija

    Poleg tega:
    nominaciji za scenografijo in kostumografijo

    27.02.2009 ob 20:39

  2. filmoljub pravi:

    Še ena Mendesova mojstrovina:

    Road to Perdition (2002)

    8.05.2009 ob 09:12

  3. mrXfilm » Greva pravi:

    [...] premis, ni namreč težko ujeti vzporednic prav z njegovo zadnjo študijo ameriškega predmestja, Krožno cesto, kar pomeni, da nam je v obed ponovno ponujen izostren, občutljiv in izredno pronicljiv portret [...]

    22.07.2010 ob 20:40

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !