Arhiv za mesec Februar, 2009

28.02.2009

Nenavaden primer Benjamina Buttona

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Nenavaden primer Benjamina Buttona je fantastična pripoved o človeku (Brad Pitt), ki se je rodil kot obnemogli starec in se nato tekom dekad prejšnjega stoletja pomlajeval v vse bolj agilnega in vitalnega mladeniča. To bizarno zgodbo nam v večji meri posreduje njegova hčerka (Julia Ormond), ki ob slovesu od obolele matere (Cate Blanchett) v mestni bolnišnici v New Orleansu začudeno prebira dnevniške zapise tik pred prihodom uničujočega hurikana Katrina. Tako izvemo, da je bil Benjamin rojen leta 1918 v vsesplošnem slavju ob koncu prve svetovne vojne. Težak porod je terjal materino življenje, zgroženi oče (Jason Flemyng) pa je starikavega otročička odložil na pragu doma za ostarele, kjer ga je našla skrbna oskrbnica Queenie (Taraji P. Henson) in ga vzgojila v zvedavega in vzornega “fantiča”.

Nadaljevanje štorije, navdahnjene po kratki zgodbi genialnega literata Francisa Scotta Fitzgeralda iz leta 1921, prikaže Benjaminov odhod iz New Orleansa, njegovo delo na majhnem vlačilcu pod mentorstvom dobrodušnega kapitana Mikea (Jared Harris), afero z razočarano Angležinjo (Tilda Swinton) in njegovo udeležbo v drugi svetovni vojni. Zatem se Benjamin, še vedno gubast in siv, a na pogled znatno mlajši, vrne domov in se zaljubi v prelestno prijateljico iz otroštva, plesalko Daisy, s katero pa se ujameta šele leta pozneje, ko se srečata v istem starostnem stadiju.

V ozadju te interesantne življenjske zgodbe se odvijajo različna časovna obdobja, ki vsako na svoj način oplazi doživljaje glavnega protagonista. Vsebinska zasnova je torej na moč slična tisti, ki smo jo pred petnajstimi leti občudovali v sijajnem Forrestu Gumpu, kar ni posebej presenetljivo, zavedajoč se dejstva, da je za scenarij obeh dram poskrbel priznani pisec Eric Roth. Tudi na režijskem stolčku sedi imeniten ustvarjalec, David Fincher, mojster zavozlanih, večdimenzionalnih ekscesov, kot so Sedem, Igra, Klub golih pesti in Zodiak, a kljub temu da konceptualno vse kaže na pravo filmsko poslastico, se po ogledu v meni poraja marsikatera pripomba o končni podobi njunega aranžmaja.

Pa naj bo sledeči odstavek namenjen golemu kritiziranju in naj bralca dalje vodi obljuba, da že v naslednjem obrnem plato. Dolžina filma je ekstremna, pa me to ne moti, prav narobe, Fincher z iskrivo naracijo upraviči vsako odtegnjeno minuto, in vendar se zdi, da se prav te priljudnosti in lahkotnosti pretirano navzamejo ostali aspekti filma. Predstavitve junakovega doživljanja absurdne hibe in groteskne nesorazmernosti z okoljem se namreč Fincher v večji meri loteva v rokavicah, pri študiju eksistencialnih tem pa se vseskozi skriva za konvencionalnimi okvirji, posledica česar je denimo tudi to, da se njegov izdelek v drugem delu, ki se ukvarja predvsem z romantično zvezo med Benjaminom in Daisy, na momente postavlja v pretirano klišejsko pozo. A seveda ni vse na grbi Fincherja, scenarij resnici na ljubo ne premore takšne lucidnosti in bistrosti, kot smo jo prepoznali pri Forrestu Gumpu, in tudi izklesan do potankosti ni, je pa vseeno dovolj prepričljiv, da si ga okarakterizirati kot slabo izvedeno modifikacijo niti slučajno ne drznem.

Bodi sedaj obrekovanja dovolj, zakaj neumno bi se bilo zagledati le v slabe plati filma, ko pa tudi impresivnih ni težko najti na pretek. Navkljub vsemu zapisanemu Fincherjev izdelek preveva opojni vonj po magičnem realizmu, ki v strumnem koraku z alegorično rekurzivnostjo sagi daje neizbrisen pečat. Obrtniška kompozicija je zvočni in vizualni presežek, takisto seveda velja tudi za opravljeno maskersko delo, ki je pretenciozna konvolucija kozmetičnih preparatov in digitalnega liftinga. Bržčas sem dolžan ponižno hvalnico zapeti tudi glavnima igralcema, Pittu in Blanchettovi, a tokrat morebiti ne toliko na rovaš osupljivih infiltracij, nego zaradi prikazane fleksibilnosti pri upodabljanju likov v širokem časovnem razponu. Ker pa moj sestavek postaja že dolg in nemara mestoma neberljiv, naj ga tule tudi zaključim, pod črto pa zapišem le še iskreno prepričanje, da je Nenavaden primer Benjamina Buttona slikovit, gledljiv in za oko zelo prijeten cineastični ep, ki pa svoje razpredenosti in silnega megalomanstva zaradi nekaterih ne povsem dovršenih komponent  na žalost ne uspe zapeljati do zares celovite in dih jemajoče impozantnosti.

7/10

IMDb

27.02.2009

Oskarji 2009

Zapisano pod Pregledi avtor: Jan G.

Ne bo kaj dosti, povedal bom le tole: podelitve oskarjev si tradicionalno nisem ogledal, sem pa iz izsekov razbral, da je bila jako zanimiva, dasiravno je bil letos razplet vrhuncev še posebej predvidljiv. A o filmih bom zaenkrat raje kar molčal, ker jih zaradi dremavosti lepo število še nisem videl, pa tudi v naše kinematografe roko na srce kaj počasi kapljajo.

Najboljši film: Revni milijonar, Bralec, Frost Nixon, Milk, Nenavaden primer Benjamina Buttona

Najboljši režiser: Danny Boyle (Revni milijonar), Stephen Daldry (Bralec), David Fincher (Nenavaden primer Benjamina Buttona), Ron Howard (Frost Nixon), Gus Van Sant (Milk)

Glavna moška vloga: Sean Penn (Milk), Richard Jenkins (Obiskovalec), Frank Langella (Frost Nixon), Brad Pitt (Nenavaden primer Benjamina Buttona), Mickey Rourke (Rokoborec)

Glavna ženska vloga: Kate Winslet (Bralec), Anne Hathaway (Rachel se poroči), Meryl Streep (Dvom), Angelina Jolie (Zamenjan), Melissa Leo (Zamrznjena reka)

Stranska moška vloga: Heath Ledger (Vitez teme), Josh Brolin (Milk), Robert Downey Jr. (Tropski vihar), Philip Seymour Hoffman (Dvom), Michael Shannon (Krožna cesta)

Stranska ženska vloga: Penélope Cruz (Ljubezen v Barceloni), Amy Adams (Dvom), Viola Davis (Dvom), Taraji P. Henson (Nenavaden primer Benjamina Buttona), Marisa Tomei (Rokoborec)

Izvirni scenarij: Milk, Kar brez skrbi, Morilca na kolektivca, Wall-E, Zamrznjena reka

Priredba scenarija: Revni milijonar, Bralec, Dvom, Frost Nixon, Nenavadni primer Benjamina Buttona

Montaža: Revni milijonar, Milk, Nenavaden primer Benjamina Buttona, Frost Nixon, Vitez teme

Tujejezični film: Odhodi

Animirani celovečerec: Wall-E, Bolt, Kung fu panda

Celovečerni dokumentarec: Človek na žici

Oscar.com

20.02.2009

Krožna cesta

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Vedno pedantni in pretenciozni angleški režiser Sam Mendes je pred dobro dekado poblisnil z eno najbolj lucidnih filmskih interpretacij ameriške suburbije, v kateri je v anksiozno dramatičnem, a hkrati izrazito nabritem in ciničnem slogu pospremil razpad disfunkcionalne družine, ujete v primežu konvencionalnosti in korektnosti srednjega razreda. Lepota po ameriško, kakor je bila kar malce pikro in sardonsko poimenovana njegova kreacija, je izgledala kot trpka starogrška tragedija, umeščena v poštirkano kuliso predmestnega okolja, ki je mačehovsko opravila z mitom ameriških sanj in navidezno familirano idilo. A vse to kakopak že veste; z obnovo se mučim le zato, da oznanim, da se je Mendes vrnil na kraj zločina in to z romanom Richarda Yatesa pod pazduho – z romanom, ki je v začetku šestdesetih omajal dogmatično doktrino slepega odpovedovanja individualnim interesom in nazorom ter popolnega podrejanja togim vrednotam zakonskega življenja.

Krožna cesta, postavljenja v drugo polovico petdesetih let, se vrti okoli mladoporočencev Wheeler, ki se vselita v domačno hiško v predmestju Connecticuta. Za oprezajoče sosede sta prava senzacija, Adam in Eva moderne družbe, samo utelešenje ambicioznosti, vitalizma in samozavesti, a za zidovi njunega doma še zdaleč ni vse tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled. April (Kate Winslet) je falirana igralka, ki je čedalje bolj naveličana vsakdanjega gospodinjenja in skrbi za otroke, Frank (Leonardo DiCaprio) pa je tudi do vratu sit nepomembnega in monotonega marketinškega dela v veliki korporaciji, zato skleneta pobrati šila in kopita in uresničiti svoje mladostne sanje s selitvijo v Pariz. Realizacija smelega načrta pa se vse bolj zamika in končno klavrno propade, njuno neodločnost in medsebojno obtoževanje pa izkoristi monstruozna suburbija, ki ju krvoločno vleče vase.

Mendes to srhljivo agonijo posreduje v počasnem ritmu, z viskozno naracijo in paranoidno depikcijo stvarnosti. Obrobno očrta pasivno sosesko in njene na pol groteskne prebivalce, med katerimi posebej izstopa disorientirani matematik (Michael Shannon) s prirezanimi krili, sicer pa se nadvse detajlno in nadrobno posveča prikazu propadajoče in zlagoma vse bolj mukotrpne zveze zakoncev Wheeler. V odlično oporo sta mu tako Winsletova kot DiCaprio, ki z vživetimi in subtilnimi karakterizacijami suvereno opravita z zahtevnim razvojem protagonistov iz svobodomiselnih idealistov v apatični predmestni kreaturi, s tem pa izdatno prispevata k utemeljitvi njegove pronicljive družbene študije, ki ji v luči, v kakršni je predstavljena, ne manjka šokantne aktualnosti in skeleče pomenljivosti. Krožna cesta morebiti ni Lepota po ameriško, je pa nedvomno še en v vrsti zrelih in premišljenih vpogledov v socialno strukturo, ki sta jo nedavno tuširala tudi Field in Lumet v dramah Mali otroci in Preden hudič izve, da si mrtev.

8/10

IMDb

15.02.2009

Dvom

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Gledališka uprizoritev provokativne igre Dvom: Parabola, ki je premiero doživela leta 2004 v New Yorku, je bila pospremljena s številnimi prestižnimi nagradami in nemara tudi zato se je njen avtor John Patrick Stanley odločil, da jo v lastni režiji prikroji še za velika platna. Pripoved je postavljena v leto 1964 v katoliško šolo v Bronxu, kjer na pogled dobrodušni in razumevajoči oče Flynn (Philip Seymour Hoffman), ki verjame v nujnost modernizacije in liberalizacije strogih šolskih pravil, poda pridigo o dvomu in naravnosti posameznikovega pomišljanja o veri, ob čemer stroga in konservativna ravnateljica sestra Aloysius (Meryl Streep) ostro in sumničavo zastriže z ušesi. Svoje varovanke povpraša o obnašanju očeta Flynna in mlada, naivna sestra James (Amy Adams) ji zaupa o njegovem zaupljivem odnosu do temnopoltega dečka (Jospeh Foster). To je za ravnateljico dovolj, da začne odločno in subverzivno gonjo, ki se sprevrže v polemično moralko o dogmatiki in skepticizmu.

Dasiravno v Stanleyjevi kreaciji brez težav zapazimo mnogotere obrtniške odlike – od odličnega občutka za postavitev in gibanje kamere, mizansceno in osvetlitev, pa do prefinjene fotografije s pastelnim pridihom ter dovršene scenografije in kostumografije -, je bolj ali manj jasno, da pretežni del cineastične izkušnje sloni na ramenih ansambla in da so zgoraj našteti atributi le dobra in trdna platforma za karakterizacije glavnih akterjev. Tako je poudarjen značajski kontrast med očetom Flynnom in sestro Aloysius, ki ju Hoffman in Streepova upodobita v nadvse suvereni, a v precejšni meri zelo teatralni maniri, glavni aspekt dramaturško strogo začrtane parabole in alegorično ponazarja osrednjo tematiko drame, na drugi strani pa je lik sestre James, ki je togo vpeta v srditi obračun ravnateljice in duhovnika, osnovan na vlogi očividca ter v filmu služi predvsem kot izhodišče za podajanje zgodbe. Striktna kompozicija izkazuje avtorjevo trmasto vztrajanje v okvirih gledaliških prijemov in tehnik, česar mu zavoljo pretencioznosti in pronicljivosti niti ne gre pretirano zameriti, pa vendar se mi zdi na mestu, da podvomim v izkazano formalnost in regularnost ter potožim o pomanjkanju cineastične fleksibilnosti, ki bi, roko na srce, Dvomu dobro dela.

7/10

IMDb

3.02.2009

Rokenroler

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Samosvoji angleški režiser in scenarist Guy Ritchie nam je pred dobrimi desetimi leti na ogled postavil gverilsko kompozicijo ekscesno karikiranega heista, poimenovano Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki, dve leti zatem pa še njeno za odtenek lucidnejšo in bolje podmazano inačico Pljuni in jo stisni. Izdelka sta bila tarantinovske branže ali bolje in eksaktneje rečeno dva izmed najbolj posrečenih efektov nenadnega vzpona ameriškega neodvisnega filma v devetdesetih letih; kratkorezna montaža, fluidni tok, bizarne percepcije, ekstremni koti in čezmerno fokusiranje so prekršili prenekatero pravilo filmske prakse in avtorja vkovali kot simbol drznega in nekonvencionalnega cineastičnega auteurja, kar je v očeh entuziastičnih filmofilov nedvomno ostal tudi po nesmiselni romanci Odplavljena ter mlačni kriminalki Revolver izpred parih let. A je že tako, da z ugledom ne gre razmetavati – tokratna kreacija, ki sliši na ime Rokenroler, je nadvse očitno Ritchiejev ponižni poskus vrnitve na pota dinamičnega in gizdavega sloga.

Ponovno smo v Londonu, jasno, na robu kriminalnega podzemlja, od kjer spremljamo groteskno kolobocijo, v kateri se vse vrti okoli karizmatičnega barona Lennyja Colea (Tom Wilkinson), gangsterja stare šole, ki s svojim pribočnikom Archyjem (Mark Strong) pod mizo nadzoruje najprofitnejše nepremičninske posle v mestu. Ko sklene kupčijo s požrešnim ruskim mogotcem (Karel Roden), se njegov status prične počasi majati – zagode mu jo problematični posvojenec (Tobby Kebbell), pravi in zaresni rokenroler, sive lase pa mu povzroča še divja horda malih tatičev na čelu z mehkosrčnim One Two-jem (Gerard Butler), ki mu na povelje preračunljive računovodkinje (Thandie Newton) izpred nosa vedno znova izmakne Rusovo mastno plačilo.

Kot se za Ritchieja spodobi, je pot do epiloga kakor iskanje drugega konca zamežljanega klobčiča volne ter potemtakem vse polna maloverjetnih naključij, presenetljivih intrig in šokantnih preobratov. Avtor zavito fabulo pospremi z ostrim nihanjem med dramatičnostjo in tragičnostjo ter večdimenzionalno komiko, ki sega od sproščenega in šegavega humorja do ostrega in osornega cinizma. Četudi je marsikateri obrtni prijem znan že iz njegovih prejšnjih konstrukcij, se opazno trudi dodajati jim nove, kar se da interesantne in zabavne, pa tudi pri posvajanju motivov se pretegne do klišejev absurdnih akcij, trejdmarkov trasha in izročil filma noir. Iz tega razloga Ritchiejevo pretresanje že videnega materiala pozdravljam raje kot grajam, seveda pa sem pri tem obvezan pridati, da Rokenroler ni na ravni zgoraj omenjenih žanrskih anomalij in ga nikakor ne gre smatrati za inventiven prispevek filmski dediščini, je pa s poskakujočim ritmom, silno turbulentnostjo in iskrivostjo dialogov vsekakor povsem zadovoljivo potešilo lačnemu gledalcu.

6/10

IMDb