Arhiv za mesec Januar, 2009

28.01.2009

Madagaskar 2

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Pozor, pri DreamWorksu nas kanijo v prihodnjih letih zasuti s sequeli in spin-offi svojih priljudnih in toplo sprejetih obrtnih kreacij – no, pa če le malo koketirate z digitalno animacijo, potem gotovo že veste, da nas ob treh obstoječih epizodah Shreka čakajo še vsaj tri, napovedan je drugi del Kung fu pande, Madagaskar 2, ki sta ga tako kot v prvo skomponirala Eric Darnell in Tom McGrath, pa prav sedaj razsaja na naših platnih. Od prve dogodivščine, lansirane pred dobrimi tremi leti, se tokratna ne razlikuje kaj prida, vsaj ne kar zadeva simpatično animacijo ostrih linij in rektangularnih oblik ter širokogrudno paleto prisrčno zmedenih likov, moram pa zato glasno in bridko potožiti o njeni nedovršeni in na moč površni vsebinski kompoziciji, ki na momente šepa v inovativnosti in domiselnosti, še bolj moteče pa v smislu dobre zaokroženosti in oprijemljive integritete.

Vrli nastopači iz newyorškega živalskega vrta, ki so jih, kot veste, v prvem filmu transportirali na Madagaskar, se sedaj pripravljajo na polet domov, a čudaški pingvini, ki so za krmilom razmajanega letala, uspejo posadko zapeljati le do afriške celine, kjer strmolgavijo naravnost v oazo, iz katere prihaja plesoči lev Aleš (Ben Stiller in Marko Potrč). V kolažu parafraz filmov Levji kralj, Vesele nogice in Joe proti vulkanu kanček pozornosti tudi tokrat dobijo Aleševi tesni prijatelji, blebetava zebra Martin (Chris Rock in Klemen Klemen), hipohondrasta žirafa Milko (David Schwimmer in Janko Petrovec) in razvneta podvodna kobila Slavka (Jada Pinkett Smith in Ana Dolinar), a epizodna nametanost sicer zabavnih in šegavih prigod botruje k precejšnji netransparentnosti sporočil in nezadovoljivi razvitosti tematske forme. Ob budnem spremljanju DreamWorksove produkcije v zadnjih letih me to v resnici niti ne preseneča močno; izhodiščna vprašanja, v katerih se krešejo pogledi o pripadnosti in kolektivnosti na eni ter neodvisnosti in individualizmu na drugi strani, dokazujejo, da v delavnici ne manjka potenciala in idej, na žalost pa so zavoljo “višjih” ciljev nadalje polemizirana na šablonski ravni in vse preveč na gosto prešpikana s popkulturnimi simboli in referencami, ki večjega vtisa na daljši rok ne puščajo – pa ga jim pravzaprav niti ni treba, saj je naslednja eskapada tako ali drugače že vnaprej napovedana.

5/10

IMDb

2.01.2009

Sirotišnica

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Sirotišnica, intenzivna in efektna srhljivka mladega španskega režiserja Juana Antonia Bayone, je pripoved o siroti Lauri (Belén Rueda), ki se s soprogom Carlosom (Fernando Cayo) in posvojencem Simónom (Roger Príncep) vrne v staro, razpadajočo vilo, v kateri je preživela del svojega otroštva. V lastni režiji bi rada oživila dom za otroke s posebnimi potrebami, a še preden realizira svoje plemenite načrte, se z nadebudnim Simónom, ki ima na moč bujno domišljijo in prijateljuje s kopico namišljenih vrstnikov, zaplete v zloveščo igro, v kateri je meja med sedanjostjo in preteklostjo povsem zabrisana. Po otrokovem tragičnem izginotju se Laura poda v manično iskanje, ki jo pripelje na rob norosti in obupa.

Bayonin film se rado reklamira kot analog del Torove pretenciozne kreacije Favnov labirint, zategadelj sem se od njega nadejal gracioznega obrtnega aranžmaja z večstransko psihološko razčlenitvijo likov in kompleksno tematsko strukturo. Veščega cineastičnega postopanja mi v izdelku ni bilo težko uvideti; razkošnosti upodobitve fantazijskega sveta, nad katerim sem bil impresioniram v del Torovem izdelku, sicer ni zapaziti v tolikšni meri, sta pa zato Bayonin smisel za prirezovanje in krojenje žanrskih klišejev ter odličen občutek za gradnjo suspenza in stopnjevanje ritma nedvomno vredna glasne hvale. Po drugi strani sem malodane razočaran nad povprečno dramaturgijo; zapletena fabula kliče po bistroumni in dobro koordinirani pripovedi, ki bi štorijo v epilogu znala lucidno povezati v smiselno celoto, namesto te pa dobimo silno zmedeno štorkljanje z interesantnim razpletom, v katerem pa je razjasnjena le površinska slika, medtem ko številne peripetije, nanizane tekom filma, ostajajo netolmačene. Tudi dramatska razsežnost v meni ne vzdrami posebne vznesenosti, saj Bayona halucinacije in blodnje le nerazločno očrta kot izraz mor in duševnih tegob, s čimer zamudi lepo priložnost za vpadljivo interpretacijo protagonistkine utesnjenosti, večji del  zaslug za pronicljivost glavne junakinje pa tako lahko pripišemo predvsem Ruedini nadvse prepričljivi in ponotranjeni karakterizaciji. Zaradi tovrstnih odlik filma, ki je prerasel v pravi španski hit, s svojim zapisom nočem diskreditirati, v enačenju z avtorskim delom Guillerma del Tora pa vendarle vidim popoln nesmisel – mnenja sem, da gre za zelo soliden žanrski izdelek, ki pa se mu v poplavi slaboumnih ameriških rimejkov pripisuje za odtenek prevelika vrednost.

6/10

IMDb