Arhiv za mesec December, 2008

30.12.2008

Inventura 2008

Zapisano pod Pregledi avtor: Jan G.

Lani sem med popisanimi filmi izbral ducat najboljših, letos pa svoj izbor krčim na elitno sedmerico, a s tem ne izražam nikakršnega protesta do letošnje letine, ki po mojem prepričanju še zdaleč ni bila slaba. Razmišljal sem tudi, da bi izbrane filme postavil v vrednostno kolono, pa mi rangiranje ne diši – filmi so si različni in zdi se mi, da lestvica ne bi bila v korist, kvečjemu v škodo. Najboljše dosežke iztekajočega leta po moji presoji zatorej razvrščam kronološko, kakor sem jih videl in tako, kot sem o njih pisal:

Zbogom, punčka
“Affleckova kreacija je emocionalno intenzivna in etično nepreračunljiva drama z izrednim občutkom za stopnjevanje ritma in sintezo opresivne atmosfere.”

Persepolis
“Persepolis spominja na Miyazakijev ponarodeli anime Čudežno potovanje, ki se je prav tako ukvarjal s pastmi odraščanja in dozorevanja, le da Satrapijina lirična izpoved simbolične metafore in alegorije vnaša v situacije iz realnega okolja.”

Ni prostora za starce
“Film Ni prostora za starce lahko brez narejenega ali pa, bog ne daj, slepega entuziazma proglasimo za popolno mojstrovino ter ga povsem mirno potisnemo direktno v anale filmske zgodovine.”

Sweeney Todd: Hudičev brivec
“Ne le da Burton smelo spaja glasbeni in grozljivi žanr, Sweeney Todd: Hudičev brivec je pravcata mineštra različnih stilov in slogov.

Tekla bo kri
“Če bi Andersonov film okarakteriziral zgolj kot psihološko psevdobiografijo zagrenjenega kapitalista, bi mu nepozorno in popolnoma neupravičeno odtegnil nezanemarljivo kompleksno širino.”

V divjini
“Sean Penn v impresivnem road-movieju o uporniškem mladeniču predstavlja zanimive perspektive ameriške družbe, predvsem pa se posveča subtilnemu in detajlnemu prikazu razvoja protagonistove osebnosti.”

Gomora
“Matteo Garrone z raztegnjenim, blago usločenim dramaturškim lokom tušira socialno bedo prestrašene raje in za komparacijo zaprašene stvarnosti jemlje strahotno podobo Sodome in Gomore.”

28.12.2008

Ljubezen v Barceloni

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Kdo bi si mislil, da bo Woody Allen po več kot treh dekadah zapriseženega snemanja v rodnem New Yorku nov navdih našel na Stari celini, katere kulise je prvič preizkusil pred tremi leti v imenitni, večdimenzionalni moralki Zadnji udarec. Udejstvovanje v Londonu je nato nadaljeval s komedijo Scoop in trilerjem Cassandra’s Dream, sedaj pa je tu še špasna romantična drama Ljubezen v Barceloni, posneta v Asturiji in Kataloniji. Štorija se vrti okoli dveh Američank na počitnicah v Španiji, ki ju med zdolgočasenim okušanjem Mediterana doleti nespodobno povabilo na prvi pogled neotesanega in neuglajenega slikarja Juana Antonia (Javier Bardem). Cristina (Scarlett Johansson), bolj sanjava in svobodomiselna izmed dvojice, je navdušena, Vicky (Rebecca Hall), ki je tik pred poroko s predanim in ambicioznim Newyorčanom (Chris Messina), pa prav nasprotno popolnoma zgrožena, a nazadnje jo na ogled slikovitega mesteca na severni obali Španije, ki jima ga ponuja gizdavi domorodec, mahneta obe. Cristina se zastrupi z vinom in obleži prikovana v bolniški postelji, medtem pa Juan Antonio zapeto Vicky nenadejano zapelje v grešno skušnjavo.

Noč ostane zamolčana, Juan Antonio pa se po vrnitvi v Barcelono zaplete v razmerje s Cristino, a njuno mirno romantično idilo kmalu zmoti njegova bivša žena, srborita in temperamentna lepotica Maria Elena (Penélope Cruz). Na drugi strani se Vickyjina premočrtna življenjska filozofija sesuva na koščke, saj se ob prebujeni strasti do šarmantnega slikarja v njej porajajo goreče dileme med čustvi in razumom. Allen je v krojenju svojega izdelka hudomušen in igriv kot že dolgo ne; vseskozi pazljivo skrbi za bizarno prelivanje komičnega in dramatičnega, z vpeljavo zunanjega pripovedovalca (Christopher Evan Welch) si zagotovi domiselno in interesantno narativno formo,  stalne ljubezenske kolobocije in soočenja aristokratske in umetniške srenje, ki jih vsebuje njegova zgodba, pa filmu dajejo nagajivo limonadast značaj. Blago karikirane upodobitve, primerne naravi filma, izkazujejo igralski potencial, ki ga ansambel premore, in le še enkrat več moramo priznati, da je Allen resnično vešč izbire vlog. Treba je omeniti še detajlno opremo interierjev, čedno fotografijo in šegavo glasbeno podlago in dasiravno v svoji impresioniranosti morebiti kanček pretiravam, moje promoviranje, da je Ljubezen v Barceloni ena najomamnejših in najopojnejših dram letošnjega leta, prav gotovo ni v celoti neumestno in zgrešeno.

8/10

IMDb

26.12.2008

Umetnost negativnega mišljenja

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Celovečerni prvenec Norvežana Bårda Breiena je pikra groteska na meji med tragičnim in komičnim prikazom delovanja manjše terapevtske skupine invalidov in hendikepirancev, ki se odpravi na obisk k svojemu novem članu, srboritemu in koleričnemu cinemanijaku Geirru (Fridtjov Såheim). Pokroviteljska mentorica Tori (Kjersti Holmen) ga poskuša po hitrem postopku ukalupiti v svoj metodični sistem, katerega glavni slogan je pozitivno in optimistično razmišljanje, a naleti na odločen in srdit odziv, saj se uporni Geirr noče sprijazniti z vlogo pohlevnega varovanca. Kljub ne prav prisrčnemu odnosu do svojih sotrpinov ti kmalu prestopijo na njegovo stran in Tori je nad svojo skupino primorana dvigniti roke, nekontrolirani izbruhi jeze, kompleksov, frustracij in strahov, ki sledijo, pa se izkažejo za boljšo in efektivnejšo terapijo, kot so jo bili bolniki deležni poprej.

Preprosto, a umetelno in silno premišljeno posnet film ob nekorektnem in zbadljivem humorju odlikuje predvsem luciden in ne pretirano klišejski nabor likov s složnimi in skladnimi igralskimi karakterizacijami. S tematsko noto o zoperstavljanju konvencionalnim in opresivnim normam, ki od hendikepirancev terjajo introvertacijo in zanikanje duševnih tegob, spominja na Formanovo mojstrsko adaptacijo Keseyjevega romana Let nad kukavičjim gnezdom, zato nam pestre palete osebnostnih hib ni težko posplošiti in jo razumeti v širšem družbenem kontekstu. Film Umetnost negativnega mišljenja tako lahko dojemamo kot pomenljiv, kritičen in lepo zaokrožen razmislek o pasteh pozitivizma, ki kot rešitev navaja popolnoma diametralno ter zato v resnici zelo provokativno anarhistično vizijo rušenja anahronistično zastavljenih socialnih okvirov.

7/10

IMDb

25.12.2008

Čudovito življenje

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Prijetne in mirne praznike!

Ko dva modra angela na božični večer zapazita silno obupanost in razočaranost Georgea Baileyja (James Stewart), altruističnega posojilodajalca iz malega ameriškega mesteca po imenu Bedford Falls, na Zemljo pošljeta angela brez kril (Henry Travers), da bi Georgeu iz glave izbil samomorilske nagibe, ki se v njem porajajo zaradi nesrečne zagate ob izgubi zajetnega kupčka cekinov. Tako nekako se prične priljubljena filmska klasika Čudovito življenje, ki jo je leta 1946 posnel sloviti režiser sicilijanskega rodu Frank Capra, brž zatem pa se retrospektivno potopimo v Georgeovo otroštvo in mladost, ki je neločljivo povezana z malim, nepomembnim krajem, v katerem protagonist prevzame očetovo nesebično skrb za revne in tekom let neustrašno bije srditi boj s pohlepnim podjetnikom Henryjem Potterjem (Lionel Barrymore), medtem ko njegovi bližnji odhajajo v svet in uživajo življenje, kakršnega si je kot otrok umišljal sam.

Naposled dospemo do neljubega pripetljaja, ki ogrozi Georgeovo družinsko idilo in spoštovano vlogo v lokalni skupnosti. Z angelovim spretnim posredovanjem je predočeno brezčasno sporočilo o pomembnosti urejenih medsebojnih odnosov, družbene homogenosti in sinergije ter iskrene emocionalne empatije, razgibani pripovedni kompoziciji pa gre zahvala, da iskrivo surrealistično obarvana moralka ne izpade pretirano idealistično in sentimentalno. Ne da bi s tem zanikal doprinos slednje, bo zagrizen cinefil bržčas veliko vrednost pripisal tudi imenitni noirovski vinjeti v zadnji tretjini filma, v kateri angel predstavi vzporedno silhueto mesteca, polnega obskurnosti in gorja, saj George Bailey v njem ni pustil svojega pečata. Spajanje priljudnega prazničnega aranžmaja, navdahnjenega z optimističnim duhom povojnega časa, z misterioznejšimi in suspenznejšimi slogovnimi prijemi takratne kinematografske prakse je film ob izidu sicer stalo precejšnje gledanosti in publicitete, zato pa danes velja za toliko bolj unikatno in monumentalno mojstrovino ter nenazadnje morebiti celo za najmarkatnejšo in najbolj opevano Caprovo delo.

IMDb

20.12.2008

Telo laži

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Iskreno, do Ridleyja Scotta, avtorja dveh lucidnih znanstveno-fantastičnih filmskih artefaktov, srhljive epopeje Osmi potnik in distopičnega noira Iztrebljevalec, zadnja leta ne gojim posebne naklonjenosti, pa naj gre za njegovo kvazihistorično poglabljanje v spektaklih Gladiator in Nebeško kraljestvo, patriotsko napihovanje v vojni epopeji Sestreljeni črni jastreb ali pa lanskoletno ne prav domiselno retuširanje žanra v kriminalni drami Ameriški gangster. Hudo me iritira tudi njegovo slinasto motanje okoli vrele predoskarjevske kaše, pa me imejte za zoprneža in čemerneža, če želite, le pomanjkanja konsistentnosti mi, lepo prosim, ne očitajte – naštetim izdelkom ne poskušam odtegniti obrtniške dovršenosti in neoporekljive produkcijske kvalitete, zatrjujem pa tudi, da sem se po črki morale vnaprejšnjemu markiranju še ne videnega izdelka v širokem loku ognil.

Scottov novi izdelek, politični triler Telo laži, me je tako s stopnjujočim ritmom hitro posrkal vase, dasiravno v izdelku posebne ekscesnosti in nadpovprečnosti niti po tehtnem premisleku nisem uvidel. In vendar, gre za soliden in gledljiv film z jasno in razumljivo fabulo, ki razkriva intrigantna razmerja v ozadju ameriške vojne proti terorju. V osrednji vlogi je zagnani in bistroumni operativec CIE Roger Ferris (Leonardo DiCaprio), ki si ga na lovu za zloglasnim iraškim teroristom Al Salimom (Alon Abutbul) izmenično podajata pokroviteljski šef (Russell Crowe) in karizmatični vodja jordanske tajne obveščevalne službe (Mark Strong). Ferrisove dileme in vprašanja o morali, krivdi, pripadnosti in lažeh se sprevržejo v krvavi boj za lastno eksistenco, ki pa ga bržčas ni napak razumeti splošneje in ga jemati kot razmislek o ameriškem udejstvovanju na Bližnjem vzhodu.

Se pa glavna hiba Telesa laži pokaže na istem mestu, kot se je pri Ameriškem gangsterju; že res, da je Scott vešč naracije in kompozicije, a njegov izdelek v paleti kompleksno formuliranih in večkrat smelo naravnanih spletkarskih dram zaradi pretirane šablonskosti in premočrtnosti v ničemer ne izstopa; še več, ob povsem rutinski in karakterno ne posebej izraziti predstavi glavnih akterjev deluje kar malce impotentno in platonsko. Tudi obravnava teme je v večji meri medla in nedorečena, menim celo, da preveč korektna in konvencionalna, česar sem se glede na naravo zadnjih Scottovih izdelkov še najbolj bal. Verjemite ali ne, v kino sem zavil v upanju, da bi se iz njega vrnil šokiran in zaprtih ust, Telo laži pa me je na žalost zadovoljilo le toliko, da se mi zdi lanskoletno pridigo tečno ponavljati vnovič.

6/10

IMDb