Arhiv za mesec November, 2008

29.11.2008

Gomora

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Ko je govora o kriminalnem podzemlju, se nam pred očmi največkrat odvrtijo sekvence epskih mafijskih sag, ki so v najžlahtejši formi iz Hollywoda deževale tekom sedemdesetih in osemdesetih let. V eni izmed njih – gre za kultnega Brazgotinca iz leta 1983 – v Gomori, filmu italijanskega režiserja Mattea Garrone, zglede iščeta uporna mladeniča Marco (Marco Macor) in Ciro (Ciro Petrone), ko v predmestju Neaplja zarotniško snujeta vzpon v vrh lokalnega mafijskega klana. A njuni načrti so v resnici kot krhke in naivne potičke v peskovniku zloglasne podtalne južnoitalijanske združbe Camorra, ki je naboj proti njima že izstrelila – čaka ju le še kruti, neizbežni in prav nič pompozni mrtvaški ples.

Reprezentacija kriminalnega žrela, ki jo ponuja filmska adaptacija provokativne knjige Roberta Saviana, je izrazito realistične narave in jo v večji meri zaznamuje dokumentaričen slog, zato v njej ni veliko prostora za heroiziranje in spoštljivo portretiranje likov, ki smo ga sicer vajeni iz romantiziranih cineastičnih klasik. Pri raziskovanju socialnega dna se pred nami poleg Marcove in Cirove odvijajo še štiri druge vzporedne zgodbe. Ena predstavlja izmučenega kurirja (Gianfelice Imparato) v navzkrižnem ognju brutalne poulične vojne, ki se sooča z zakonom izključevanja in v divjaških izbruhih ne uspe zavzeti nevtralnega položaja, medtem ko se druga vrti okoli malega fantiča (Salvatore Abruzzese), ki ga želja po odraslosti prerano peha v dileme o pripadnosti in izdajstvu. V tretji spoznamo izmojstrenega krojača (Salvatore Cantalupo), ki se iztrže iz izkoriščevalskega jarma izprijenega šefa ter s tem na kocko postavi svojo prihodnost, četrta pa se ukvarja z moralo mladega diplomanta (Carmine Paternoster), ki ga pod okrilje vzame pohlepni trgovec s strupenimi odpadki (Toni Servillo). V vsaki izmed njih so iz različnih perspektiv razgaljene akutne problematike italijanskega juga, posebej očrtana in izpostavljena pa je regijska relacija z razvitejšim severom, ki se prek številnih zvez okorišča na račun kaotičnega ustroja revnih predelov.

Za lucidnim, prodornim ter zlagoma vse bolj šokantnim razčlenjevanjem kompleksne in nadvse široke tematske strukture se skriva premišljena obrtniška zasnova. Zaznamovana je z dolgimi kadri, v katerih do izraza prihaja mučna dramatična tišina in težka, opresivna atmosfera, ki pušča vtis vsevidnega in vseprisotnega tretjega očesa. Garrone z raztegnjenim, blago usločenim dramaturškim lokom detajlno stušira socialno bedo prestrašene raje in za komparacijo turobne, umazane in zaprašene stvarnosti jemlje strahotno in srhljivo podobo Sodome in Gomore. Z naturalističnim prikazom nasilja in neizprosnih pravil ulice stopnjuje vnaprej predvideno tragedijo v vseh petih vsebinskih fragmentih, ki jih naposled spne s pomenljivim mementom o smetiščih moderne civilizacije ter varljivem privzetku zagotovljene individualne svobode, s katero se tako rada ponaša zahodna družba.

9/10

IMDb

28.11.2008

19. Liffe

Zapisano pod Pregledi avtor: Jan G.

19. ljubljanski mednarodni filmski festival se je zaključil pred slabim tednom, sam pa ga neažurno, neaktualno in vsem v posmeh povzemam šele danes. Toliko bom že vljuden, da vas z zastarelimi informacijami ne bom po nepotrebnem mučil, za arhiv pa naj vendarle pridam, da je letošnji vodomec, ki ga podeljuje festivalska režija, odletel k britanski Lakoti, zmaj občinstva pa je naposled pristal na poljskem Katinu. Na žalost ne prvega ne drugega nisem videl, pa zato ne morem reči, da nisem imel pri izbiri filmov srečne roke, saj so me vsi tisti, ki sem jih uspel ujeti, po pravilu zadovoljili in prav dobro potešili. Ker pa je za zagrizenega cinefila enajst dni premalo, da bi videl vse, kar mu srce poželi in volja narekuje, kanim priložnostno o filmih z letošnjega LIFFa še pisati, tale objava pa naj služi kot zbir vseh vtisov in zapisov na dotično temo.

Perspektive:
Lakota

Predpremiere:
Elitni vod
Gomora
Ljubezen v Barceloni
Razred
Shine a Light
Sirotišnica
Umetnost negativnega mišljenja
Valček z Baširjem

Kralji in kraljice:
Kar brez skrbi
Katin
Potovanje rdečega balona

Panorama svetovnega filma:
Fant A
Povračilo

Ekstravaganca:
Snemaj!

Liffe.si

22.11.2008

Snemaj!

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Ko je z mladimi in inovativnimi cineasti v začetku devetdesetih let eksplodiral ameriški neodvisni film in je tekom dekade snemalna mašinerija postala priročnejša in bolj domačna, se je dalo zaslediti burne razprave o novi eri filmskega udejstvovanja, v katerih so bili ponavadi najglasnejši tisti, ki so hrabro in vizionarsko napovedovali revolucionarno invazijo gverilskih, iz roke posnetih mikrobudžetnih filmov. Iz današnje perspektive je bolj ali manj jasno, da se njihova videnja v dolgometražni produkciji niso uresničila in povsem laično ugibam, da je potencialne interesentne od ustvarjanja odvrnila bridka usoda naivnih, samooklicanih filmarjev, ki sta jih koncem tisočletja za malico pohrustala brutalna šokerja Zadnje oddajanje in Čarovnica iz Blaira. Španska režiserja Jaume Balagueró in Paco Plaza pa sedaj ponovno dregata v osje gnezdo in na nevarno preizkušnjo pošiljata zalo, ambiciozno in zagnano novinarko Ángelo Vidal (Manuela Velasco), ki se pri pripravljanju televizijske reportaže o nočnem delu španskih gasilcev znajde v stari stanovanjski stavbi v središču Barcelone.

Jasno, tu se brž prično dogajati bizarne in nepojasnjene reči – ostarela ženska v deliriju zgrize neprevidnega policista, specialne enote pa brž zatem obkrožijo stavbo in vanjo poleg novinarke, kamermana (Pablo Rosso) in gasilske ekipe zapečatijo še paleto stanovalcev, ki prestrašeno tehtajo svoj položaj in za dano situacijo izmenično obtožujejo drug drugega. Naenkrat pa se po hiši skokovito razširi nenavaden virus, ki ujetnike transformira v krvoločne, zombijevske divjake, ob čemer se osrednje stopnišče nemudoma spremeni v brezizhodni vrtiljak smrti. Balagueri in Plazi bi bržčas lahko očitali vsebinsko šablonskost, neavtentičnost in občasno površnost, pa tudi z razpletom, ki bežno in neutemeljeno ošvrkne cerkveno institucijo, se v ničemer ne proslavita, in vendar njun izdelek ob spretni rabi mockumentarnega sloga, cine-veritejskih tehnik in šejkajoče prvoosebne kamere zagotavlja na moč efektno žanrsko izkušnjo, še posebej žlahtna pa se mi zdi reprezentacija nervoze, panike, moraste paranoje, prvinske groze, utesnjenosti, klavstrofobije in disorientacije, ki variira in se v različnih odtenkih kaže na obrazih karakterno domiselno zasnovanih likov. Ni dvoma, Snemaj! je srhljiva, težko prebavljiva šok terapija, ob kateri je strah, da vas ne bo strah, povsem in v celoti odveč.

7/10

IMDb

21.11.2008

Potovanje rdečega balona

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Francoski film Potovanje rdečega balona se prične z nežno kremastim prizorom, v katerem deček (Simon Itenau) na vhodu na podzemno postajo pariškega metroja steguje roke proti nebu in proseče nagovarja bleščeči rdeči balon, naj se mu preda v trajno varstvo. Razočaran nad njegovo nezaupljivostjo deček naposled obupa in odide, molčeči balon pa mu radovedno sledi. Brž se spomnimo na očarljivo tridesetminutno vinjeto Alberta Lamorissea iz leta 1956, v kateri je zamišljeni fantič (Pascal Lamorisse) vandral po pariških uličicah, tesno za petami pa se mu je pozibaval mični rdeči balon, preprost simbol njegove brezmejne domišljije, iskrenosti in nepopisne otroške sreče.

Na sličen način je izmuzljivi balon iz uvodnega prizora reprezentacija fantazijskih iluzij malega dečka, ki sliši na ime Simon, le da ta svojo sanjavost deli s pozorno varuško, tajvansko študentko režije Song (Fang Song), s katero spontano snujeta kratek film o rdečih balonih. Njuno zaupljivo skupno udejstvovanje je prepredeno z vsakdanjimi situacijami, katerih mirnost in spokojnost tu in tam prekinjajo nevrotični izbruhi prenapete, a sicer ljubeče Simonove matere Suzanne (Juliette Binoche). Režiser Hou Hsiao-hsien, najmarkantnejši predstavnik novega vala tajvanske kinematografije, v svojem prvem filmu zahodne produkcije poskrbi za izredno subtilen in liričen izpovedni tok, s katerim graciozno vijuga med motivi otroške brezskrbnosti, ki jo pogosto nagajivo primerja z manično in brezglavo norijo odraslega sveta. S posvajanjem tehnik magičnega realizma se globoko priklanja Lamorissejevemu cineastičnemu posladku in ga nadalje simplificira v maniri prozaičnega minimalizma, medtem ko optimistični duh postokupacijske Francije domiselno aktualizira z zamaknjeno in rahlo zabrisano presojo modernega družbenega ustroja.

7/10

IMDb

18.11.2008

Kar brez skrbi

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Zvesti bralec me je nekoč nagajivo oštel zaradi prekomerne rabe pridevnika ekscentričen; se mi zdi, da ni dosti manjkalo, da bi me razglasil za ekscentrika, pa sem se resno zamislil nad svojim pisanjem in pojavljanje dotičnega adjektiva drastično zreduciral. Vendarle se tokrat ne nameravam postiti, nagovarjam ga, naj mi pogleda skozi prste, oprostite pa mi tudi vsi tisti, ki držite z njim, saj ob karakterizaciji glavne protagonistke iskrive in iskrene drame izkušenega angleškega cineasta Mikea Leigha pač ne uspem najti adekvatnejšega in bolje prilegajočega izraza. Gre za tridesetletno učiteljico Poppy (Sally Hawkins), ki s svojim raztresenim videzom, ekstravagantnim oblačenjem in kokodajsastim vedenjem daje vtis neodgovorne, neodrasle, svojeglave in rahlo trčene ženske. Resnica je blizu in daleč; po eni strani je Poppy izrazito vedra in optimistična persona, ki seje radost in veselje kamorkoli stopi, po drugi pa v njeno življenje vse ostreje udira bridka zahteva po streznitvi, s katero se megli njen avtentični in nevsakdanji pogled na svet.

Živopisane vinjete, ki vključujejo Poppyjine dogodivščine s prijateljico in sostanovalko Zoe (Alexis Zegerman), na pol spiritualistične seanse s srditim in nevrotičnim inštruktorjem avtošole (Eddie Marsan), udeležba na tečaju flamenca pri temperamentni španski plesalki (Karina Fernandez), obisk noseče in  pokroviteljske sestre Helen (Caroline Martin), srečanje z jecljajočim brezdomcem (Stanley Townsend) in romantična zveza s pozornim socialnim delavcem (Samuel Roukin), so kot mozaik, v katerem se spontano izrisujejo vprašanja smisla, bitnosti in bivanjske sreče, negotovi in večkrat neeksplicitni odgovori pa tlakujejo Poppyjino živahno pot odraščanja, ki se naposled zaključi z mirnim, dasiravno neuravnoteženim in vijugajočim plovom v kompromisno smer. Srce filma je nedvomno Hawkinsina impresivna in na moč očarljiva karikatura, polna lahkotnih kretenj, nekontroliranih trzljajev in simpatičnih grimas, za Leigha pa lahko rečemo, da s tokratno kreacijo po resnejši in težavnejši drami Vera Drake ponovno bolj sproščeno in gizdavo dopolnjuje lucidno zbirko črtic, zaznamovanih s hudomušnim in šegavim socialno realističnim slogom.

7/10

IMDb