Arhiv za mesec Oktober, 2008

25.10.2008

Zadetki: Ananas ekspres

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Judd Apatow je s snovanjem filmov 40-letni devičnik, Napumpana in Superhudo v zadnjih letih predstavil interesanten manifest zmerno nekonvencionalne hollywoodske burke, ki kljub svoji navidezni zaletavosti in nekontroliranosti okretno krmari v oceanu tečnih žanrskih klišejev ter ob tem komično in zabavljaško retušira pogoste in aktualne družbene paradigme. Zadetki: Ananas ekspres, pod katerega se je Apatow podpisal kot producent in avtor zgodbe, režijsko paličico pa je prepustil Davidu Gordonu Greenu, je, evidentno, izdelek na isto vižo, pa vendar mi prekopicevanje in natolcevanje, ki si tokrat za kulise jemlje halucinogene odisejade in vratolomne buddy-komedije, nikakor ni po godu tako kot prejšnje kreacije.

Ridikulozno popotovanje neodgovornega in nedoraslega mladeniča Dalea Dentona (Seth Rogen), depriviranega lokalnega dilerja Saula Silverja (James Franco) in njunega občasnega priveska, izdajalskega malopridneža Reda (Danny R. McBride), je posledica prekomerne rabe mehkih substanc in se odvije v okvirih srditega mafijskega obračuna, v katerem naši nevedneži povsem nenadejano zaigrajo ključno vlogo. Tako film apodiktično spominja na kultni trip Veliki Lebowski, ki sta ga brata Coen spočela pred natanko desetimi leti, a na žalost Zadetkom bolj kot naslov sveže predelave pritiče ostra kritika na rovaš cenene in nedorasle eksploatacije, saj se ne uspem znebiti občutka, da ji štose pod mizo podaja višek fatamorganičnih bruharij, leta 2000 posneto skrpucalo Dannyja Leinerja Stari, kje je moj avto. Najkritičnejši defekt gre iskati v kronični impotentnosti in platoničnosti pripovedi, ki se galantno izogiba nekorektni brutalnosti, čeprav film v svojem bistvu zaradi tega ne deluje nič bolj priljudno in družbeno sprejemljivo, prav zadržana radikalnost pa je glavni krivec, da poletna farsa kljub nonšalantni satiričnosti namesto kot antigen deluje kot odvečni spodbujevalec kužnih stereotipov.

4/10

IMDb

17.10.2008

Na robu ljubezni

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Drama angleškega cineasta Johna Mayburyja je neke sorte izsek iz življenja velškega poeta Dylana Thomasa (Matthew Rhys), a scenarij Sharmane Macdonald v prvi plan postavlja razmerje med dvema ženskama, samosvojo in svojeglavo ženo Caitlin MacNamaro (Sienna Miller) ter njegovo mladostno prijateljico in ljubimko Vero Phillips (Keira Knightley), ki sta bojda odločilno vplivali na njegovo razmišljanje in čustvovanje v obdobju med in po drugi svetovni vojni. Pripoved vključuje še mladega vojaka Williama Killicka (Cillian Murphy), s katerim kompozicija likov dobiva strukturo ljubezenskega štirikotnika, saj Vera usliši njegovo vztrajno dvorjenje in se, tik preden odide na fronto, navkljub nerazčiščenim emocijam z njim poroči, po njegovi vrnitvi pa se njuno razmerje hudo zaplete.

Kot na dlani je, da je kvaliteta filma, čigar zgodba več pozornosti kot vsebini namenja razvoju likov ter razpredanju odnosa med njimi, v strogi odvisnosti od upodobitev vodilnih protagonistov, zatorej ni odveč natančnejša razčlenitev doprinosa glavnih akterjev. Knightleyjeva v zadnjih letih malce posiljeno odrašča v primabalerino angleškega filma, a se njen talent razvija le počasi in zlagoma, tako da močnejši pečat tu nedvomno pušča Millerjeva, ki z Mayburyjevim filmom uspešno nadaljuje serijo dobrih in iskrivih igralskih predstav. Kljub temu je reprezentacija kompleksnega razmerja med njunima likoma, ki vsebuje mešanico ljubosumja in ženskega zavezništva, verjetno najbolj majav in vegav aspekt filma, kar se, ozirajoč na glavno tematsko komponento zgodbe, izkaže za veliko in v večji meri nepopravljivo hibo. Prepričljivejša od ženske dvojice sta njuna moška kolega; Rhys ponuja zrel in izpiljen portret melanholičnega in neodločnega pesnika, medtem ko Murphy v svoji vlogi resnično blesti in ne glede na ozek maneverski prostor, ki  mu je odmerjen, predvsem v drugem delu impresionira z lucidno interpretacijo neuravnovešenega, stravmatiziranega in zmedenega demobiliziranca. Tudi Mayburyjev režijski koncept je naravnan k dramatizaciji odnosov in daje prednost obliki pred vsebino, vendar izrazito artistični prijemi, s katerimi poudarja duševna stanja likov, povečini učinkujejo le segmentalno, kot celovit aranžma pa njegova kreacija ne izpade povsem ubrano. Nemara se prav zato v meni poraja težka in ne v celoti razrešljiva dilema, namreč ali je stilizirana in tankočutna drama Na robu ljubezni v resnici prefinjen cineastični eksces, za kakršnega se predstavlja, ali pa zgolj razbita steklenička, iz katere je iztekel opojni napoj.

6/10

IMDb

16.10.2008

Težko je biti fin

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Komična drama bosanskega režiserja Srđana Vuletića z naslovom Težko je biti fin je iskriva parabola o flegmatičnem in malopridnem sarajevskem taksistu Fudu (Saša Petrović), ki se ob ženinem (Daria Lorenci) grozečem ultimatu, da ga bo izbrisala iz svojega življenja, odloči spreobrniti na bolje ter na ta način njej in njunemu sinu ponuditi mirno, varno in srečno družinsko okolje. Seveda pa je to vse prej kot lahko – ne le da je Fudu težko stopiti iz svoje kože, še večji problem predstavljajo moralne vrednote povojne družbe, v kateri se ljudje ob mizernih možnostih za zaposlitev često zatekajo k manjšim in večjim kriminalnim deliktom. Na pogled klišejska fabula, ki se pretežno osredotoča na protagonistovo odločno in trmasto udejanjanje danih obljub navkljub nevarnim oviram in bolečim izkušnjam pri prekinjanju vezi s sarajevskim podzemljem, se s številnimi nepredvidljivimi klimaksi izkaže za izredno svežo in interesantno, poleg tega pa jo Vuletić dobro podkrepi z lahkotnim satiričnim tonom, s katerim nagajivo, šegavo, humoreskno in samoironično tušira bosansko družbo. Po drugi strani le-tega tekom pripovedi večkrat pomenljivo zbistri ter prostor prepusti resnejši in tehtnejši presoji posameznikovega aktualnega socialnega položaja, ki vrhunec doseže v vratolomnem, napetem in nadvse dramatičnem sklepnem dejanju – Fudov precep se dokončno razreši v empiričnem in silno katarzičnem kadru, sledi le še lakonična emocionalna impresija, ki jasno in razumljivo predlaga prijetno, malce idealistično, a glede na žanrsko opredelitev filma povsem primerno vizijo boljšega jutri.

8/10

IMDb

11.10.2008

Bančni rop

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Bančni rop, film avstralskega veterana Rogerja Donaldsona, je posnet v maniri lucidnih heistov iz šestdesetih in sedemdesetih let ter za razliko od svojih sodobnikov, ki jih zastopata predvsem Soderberghova serija Oceanovih enajst in Grayjev rimejk Italijanska misija, svoje zglede oponaša v docela pristni podobi. Gre za bojda dokaj kredibilno rekonstrukcijo vdora v sefe londonske banke na ulici Baker leta 1971, ki v fokus postavlja skupino malih, priložnostnih delikventov na čelu z obubožanim prodajalcem Terryjem Leatherjem (Jason Statham), s katerim stik vzpostavi stara prijateljica, bivša manekenka Martine Love (Saffron Burrows), in mu pod mizo pokroviteljsko preda načrt za smel roparski podvig. Terry priložnost zgrabi z obema rokama, ne vedoč, da je s svojimi kolegi s tem postal podaljšana roka britanske obveščevalne službe, ki želi sprijenemu temnopoltemu aktivistu Michaelu X-u (Peter De Jersey) pretkano izmakniti dokaze o aferi na angleškem dvoru. Njihov položaj se še dodatno zaostri, ko se po uspešno opravljeni nalogi v njihovih rokah znajdejo obscene fotografije perverznih državnikov, na vrata pa potrka tudi brezkompromisni baron mestnega podzemlja (David Suchet), čigar ukradeni zapiski bremenijo skorumpiran policijski aparat. Z domiselno moralko in škandalozno teorijo zarote Donaldson ambiciozno napihne žanrsko ogrodje, pa vendar z nepopustljivim suspenzom, ki ga le občasno prekinjata satirični cinizem in iz groteskne karakterizacije likov izvirajoč burkaški humor, do konca ostaja zvest uvodoma začrtanim slogovnim postopkom. Njegov izdelek tako izzveni kot duhovit in intriganten cineastični poklon z dobrim smislom za provokativno kompromitiranje in jedrnato tolmačenje moralne krivde.

8/10

IMDb

10.10.2008

Dirka smrti

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Idealistično bi Dirko smrti lahko opisal kot film, ki lucidno združuje Pobesnelega Maxa, Kaznilnico odrešitve in Bena Hura, a bi me ob takšni izjavi gotovo linčali, po vsej verjetnosti pa bi se našel tudi kdo, ki bi mi prisolil krepko virtualno klofuto. Zatorej se bom urno zresnil in modro povedal, da gre za rimejk leta 1975 posnete Dirke smrti 2000, v kateri je režiser Paul Bartel rekrutiral Davida Carradinea, Simone Griffeth in Sylvestra Stallonea ter z njimi posnel dirkaški brum brum, ki je sčasoma prerasel v kultno robo. Navzlic vsebinskim korekcijam predelava angleškega ropotača Paula W.S. Andersona ni kaj prida inovativna; uvodoma bežno, nič kaj zavzeto očrtuje bližnjo distopično prihodnost kot posledico velikega gospodarskega kolapsa, kasneje pa se v celoti posveti zgodbi upokojenega profesionalnega voznika Jensena Amesa (Jason Statham), ki se po krivi obtožbi znajde v zloglasnem otoškem zaporu, v katerem pohlepna in preračunljiva upravnica Hennessey (Joan Allen) režira popularno dirkaško tekmovanje in ga v obliki internetnega realističnega šova lansira v svet. Ne mine dolgo, ko se za volan usede tudi Ames – v kokpitu prevzame identiteto legendarnega Frankensteina (David Carradine) in si s fatalno sovoznico (Natalie Martinez) na cestnem poligonu poskuša priboriti zmago ter z njo tako želeno prostost, kar pa je ob drznih konkurentih, med katerimi posebej izstopa robustni postavljač po imenu Machine Gun Joe (Tyrese Gibson), in stalnih Hennesseyjinih manipulacijah vse prej kot lahko.

Zdi se, da je Dirka smrti že koj od začetka sprijaznjena z vlogo topoumne žanrske akcije, kar se nemara najbolje izkazuje v pasivnosti in nezainteresiranosti razvijanja tematske premise o umetnem kreiranju in prodajanju resničnosti. Morebiti je že to zadosten razlog, da nad film usujem plaz koleričnih očitkov, toda ker to ni posebno zdravo, ga bom sodil konstruktivno in premišljeno. Poleg tega moram priznati, da je Andersonovo naprezanje, da čim hitreje napravi čim več prostora za efektivni adrenalinski šus, gledalcu prijazno vsaj kar zadeva hitro, jedrnato in nesprenevedajoče odvijanje vsebinske niti, všeč pa mi je tudi karizmatična upodobitev glavnega protagonista, saj se Statham v njegovi koži ne glede na ozko dramaturško okolje presenetljivo dobro znajde. V kreiranju visoko vnetljivega in fluidnega akcijskega rompompoma izpostavljam veščo montažo in kadriranje, a ju sadistično nasilje, ki se vrti pred nami in je skorajda v celoti samo sebi namen, na žalost v večji meri diskreditira. Še več, Dirka smrti se mestoma docela poistoveti s slogom brutalnih in v svojem bistvu popolnoma banalnih računalniških igric, kar je skozi oči strogega kritika bržčas ekvivalentno mrcvarjenju, rovarjenju in dokončnemu razvrednotenju filmskega medija, sam pa bom vsaj tokrat malce bolj blag in bom Andersonov izdelek potihem priporočil kroničnim akcijskim zanesenjakom, ki se jim kolca po starih, brutalnih trashih, medtem ko izbirčne cinefile s pretanjenim okusom vnaprej opozarjam, da bodo med kupom balasta po vsej verjetnosti le zaman iskali močnejšo filmsko substanco.

4/10

IMDb