Arhiv za mesec September, 2008

18.09.2008

Iron Man

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Iron Man je, kot verjetno veste, nastal v Marvelovi risarski delavnici v začetku šestdesetih let in je še eden v vrsti herojev, čigar eksistenco je navdahnilo napeto hladnovojno trenje med zahodnim in vzhodnim blokom. Iron Manov pravi jaz, Tony Stark, znan kot veliki izumitelj, genij in ameriški wunderkind, je v stripovskem svetu predstavljal osrednjo figuro oboroževalne tekme, ki je klicala po novem in inovativnejšem orožju za boj proti komunizmu. Sčasoma so vlogo hudodelcev in zlonamernežev prevzeli teroristi in to je – kar zadeva aktualnost – po meri tudi letošnji filmski adaptaciji, ki jo je režiral Jon Favreau. In vendar opozarjam, da bi bilo Iron Mana v filmski preobleki napak razumeti kot patriotski material; resda se Tony Stark (Robert Downey Jr.) uvodoma sveti kot idealizirana podoba uspešnega japija, ki si je z nadarjenostjo in trdim delom svet spravil pod mezinec leve roke, hkrati pa svoje visokotehnološke izume posreduje vojski in na ta način skrbi še za dobrobit celotnega ameriškega naroda – a zasuk v zgodbi, ki ga povzroči njegova skorajšnja smrt in ujetništvo pri afganistanskih skrajnežih, preusmeri pozornost drugam. Stark se ne poskuša maščevati za svoje trpljenje, raje prične razmišljati o svoji amoralnosti, individualizmu in apatičnosti in v prototipu kostuma, ki mu je rešil kožo, bolj kot velik prodajni potencial vidi prelomen energetski izum, s katerim bi lahko koristil človeštvu. Pomislite, na slabo odgovarja z dobrim – bi to pričakovali od vase zagledanega junaka, ki ima v rokah efektivno orožje za preganjanje svojih ugrabiteljev? Poleg tega na tem mestu vznikne dilema o odgovornosti znanstvenika za svoje iznajdbe; Stark v družinski industriji orožja ugleda veliko napako in si nje breme tudi pogumno oprta na lastna ramena, naposled pa celo dobi priložnost, da popravi svoja naivna in lahkomiselna dejanja.

To zadnje morda zveni kot zaključek klišejske akcijske štorije, a v njem ni težko poiskati kritike ameriškega korporativizma; tudi sicer gre poante in moralne nauke pripovedi iskati v klimaksih in prelomnih delih, tako da lahko scenarij označim kot dobro zastavljen in premišljen poskus umeščanja eksistencialne in družbene drame v dozdajšnjo povečini konvencionalno interpretacijo stripovskega mainstreama, ki si je pretežno sposojala elemente banalnih akcijskih spektaklov, po malem pa poškilila tudi k znanstveno-fantastičnim rompompomom, nizkokaloričnim dramam, romantičnim komedijm in fluidnim avanturam. Nasploh je takšen trend v zadnjem času zelo opazen, pomislite na Nolanovo uverturo Batman: Na začetku, ki je v sedanji dekadi prva določneje nakazala kanal, v katerega se trenutno stekajo priredbe grafičnih zgodb, ter njegovo nadaljevanje Vitez teme, za katerega se zdi, da bo v prihodnje pridobil status najpomembnejšega svetilnika žanra, momentalno in v manjši meri pa smo lahko poglabljanje v junakovo notranjost in boljšo tematsko ozaveščenost zapazili tudi že v serijah o Spider-Manu in Možeh X. Tovrstno renoviranje ustvarjalnega koncepta je dobrodošlo, v prvi vrsti zaradi večje hranljivosti teh megapopularnih izdelkov, po drugi strani pa pri njih – kakor sem tarnal že pri Vitezu teme – močno pogrešam vizualno očitnejše priklanjanje svojim bogatim predlogam.

Iron Man je prišel v kina pred zadnjim Batmanom in je še pred evforijo, ki jo je povzročil Nolanov film, sprožil namigovanja, da se filmi, posneti po stripih, odklanjajo od ustaljenih vzorcev. Nedvomno so bile take aluzije utemeljene, saj Favreau ponuja zrel in nadpovprečen izdelek, dasiravno podobno kot njegovi scenaristični kolegi tu in tam ustreli kakega kozla, s katerim podre, kar je poprej postopno in pretenciozno gradil. Se pa zato navdušujem nad racionalizacijo akcijskih prizorov in občasno hudomušnim, zmerno satiričnim tonom, h kateremu izdatno pripomore igra Roberta Downeyja Jr.; Favreaujeva izbira, da ga posadi v vlogo Tonyja Starka, se zdi tvegana in smela, a se izkaže za nadvse posrečeno, saj Downey Jr. s svojim širokim igralskim razponom dobro zaobjame nestanoviten lik, ki zdaj nosi obraz ambicioznega playboyja, spet drugič pa spominja na asocialnega, napol zblaznelega genija. Zanimivo bo videti, kako se bo franšiza razvijala v prihodnje, projekt je namreč planiran kot trilogija, definitivno pa režiserjeva obljuba, da bo nadaljeval študijo junakove kompleksne osebnosti, obeta veliko in morebiti celo napoveduje, da bo Iron Man ob Batmanu tlakoval novo podobo prenašanja akcijskih herojev na velika platna.

7/10

IMDb

17.09.2008

Ujemite Smarta

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Verjetno se le malokdo spominja legendarne serije Get Smart, ki jo je televizijska hiša NBC lansirala leta 1965 in je v hladnovojni opresiji satirično interpretirala družbeno paranojo in parodično prirezovala špijonažne filme, ki so se tu in tam jemali preveč zares – pa so se pri Warner Brosu dobrodušno lotili njene predelave v celovečerni pomp, nad katerim je bdel režiser Peter Segal. Takole gre: preklemansko bistri in obenem grozno zmedeni analitik ameriške podzemne tajne agencije Control Maxwell Smart (Steve Carell) želi zaključiti svojo pisarniško delo in obuti škornje skrivnega agenta, a mu zaradi izredne zagnanosti in efektivnosti pri pripravljanju dnevnih poročil šef (Alan Arkin) tega enostavno ne dovoli! No, vse dokler njihovega štaba ne razmečejo brezkompromisni ruski skrajneži, ki predstavljajo tako resno grožnjo, da mora šef poseči po najboljšem, kar ima, in na misijo poslati brhko liziko (Anne Hathaway), znano kot agentko 99, in hrabrega Smarta, ki pridobi tako želeno kodno oznako 86.

Parodije na vohunske štorije – ponavadi jih povezujemo z bero novejših filmov, v kateri se bohotijo Austin Powers, Johnny English, Naključni vohun, Smoking in Jaz, vohun, akoravno jih je tudi v prejšnjih dekadah moč najti mnogo – kronično pestijo banalnost, razpuščenost in neutemeljenost, kar je silno lahko pojasniti s tezo, da vsebinske vzroke filmov, ki jih komično obdelujejo, spreminjajo v hipne povode, ves politični kontekst pa v strahu, da bi izpadli preresno in kompleksno, manično nadomeščajo z burkaškimi izpadi, ki so v večji meri vezani na karikiranje glavnih protagonistov. Toda to ne bi smelo prizadeti Segalovega filma, boste rekli, gre vendar za sorazmerno zvest rimejk serije, ki se zaradi provokativnega prikazovanja zeitgeista s tovrstnimi hibami ni soočala. Na žalost ni čisto tako – Ujemite Smarta ima resnici na ljubo več skupnega s problematičnimi žanrskimi brati kot lucidno serijo, to pa pomeni, da v njem najdemo ogromno obešenjaškega humorja, bebavih dovtipov ter bedastih situacijskih in značajskih šal, bore malo pa zdrave komike in nekorektne ostrine. Že res da nas na momente prisrčno zmedeni igralski ansambel ter strogo nostalgičen in retrograden slog poskušata na vsak način prepričati v nasprotno, a bodimo pošteni – tale rimejk je le neobvezna poletna farsa, ki se v svoji tematski okornosti in nerazvitosti ne zna prav dobro prikloniti spoštovanemu izvoru.

3/10

IMDb

12.09.2008

Ti, ki živiš

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Švedski cineast Roy Andersson, znan po svojem ekstravagantnem in provokativnem filmskem pristopu, je v štirih dekadah ustvarjanja predložil le štiri celovečerne filme, dva, Švedsko ljubezensko zgodbo in Giliapa, v sedemdesetih, enega, Pesmi iz drugega nadstropja, leta 2000 in zadnjega, Ti, ki živiš, lani. Vse štiri so zavrteli na lanskem Liffeu – tokrat pokukajmo le v najnovejšega.

Ti, ki živiš je zbirka pasivnih in trpkih vinjet, ki jim je skupni tematski imenovalec izpraznjenost, otopelost in melanholičnost modernega človeka. Paranoični tesar (Leif Larsson) razodene moraste sanje, v katerih se je znašel na električnem stolu, mlada učiteljica (Jessica Nilsson) objokuje prepir z možem (Pär Fredriksson), izčrpani psihiater (Håkan Angser) obupuje nad svojimi pacienti, zaljubljena mladenka (Jessika Lundberg) neuspešno išče oboževanega rockerja (Eric Bäckman), apatični instrumentalist (Björn Englund) razlaga, kako je izgubil življenjske prihranke, tečni poslovnež (Olle Olson) je ob pričesko, ker znervira razočaranega brivca (Kemal Sener), malo zatem pa je priča še smrti svojega kolega (Bengt C.W. Carlsson), ki na poslovnem sestanku doživi srčni infarkt. Andersson svoje protagoniste zdaj podvrže mučni vsakdanjosti, spet drugič jih utaplja v bizarnem surrrealizmu, vseskozi pa jih predstavlja v tragikomičnem, ciničnem in sardonskem vzdušju, ki često meji na popolno grotesknost in bolestno absurdnost. V obrtni komponenti filma se izkazuje avtorjeva nagnjenost k perfekcionizmu; izdelek je nastajal tri leta in je bojda skorajda v celoti posnet v studiih, zaznamujejo ga dolgi kadri in bleda fotografija, za melodično podlago pa Anderssonu dobro služi nordijska folk glasba, ki prozaično odmeva iz instrumentov nastopajočih godcev. Ti, ki živiš je frustrirajoča drama s težavno počasnim ritmom, a s satiričnostjo, ki jo skriva pod kožo, ostro in zavzeto žuga pozornemu gledalcu in mu na ta način pričara avtentično in na moč interesantno filmsko doživetje.

7/10

IMDb

9.09.2008

Mamma Mia

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Ne da je zgodba tisto, kar zaznamuje film, pa vendar: zala punčara po imenu Sophie (Amanda Seyfried) se s samosvojo, žurersko, kljub letom še vedno uporno materjo Donno (Meryl Streep) na idiličnem grškem otoku mrzlično pripravlja na poroko s sanjskim princem (Dominic Cooper). V želji, da bi bil ceremonial popoln, na lastno pest na svatbo povabi tri neznance, Sama (Pierce Brosnan), Harryja (Colin Firth) in Billa (Stellan Skarsgård), za katere iz maminih mladostnih dnevniških zapisov sklepa, da so njeni potencialni očetje. Zmeda, ki sledi, je pričakovana, polna je starih zamer, tragičnih nerazumevanj, nepotešenih strasti in zatrtih spominov, lahkotno zapakiranih v nostalgični mjuzikl, ki poka od sentimentalizma, konvencionalnosti in idealizma.

Režiserka Phyllida Lloyd je komično burlesko posnela na podlagi uspešnega odrskega mjuzikla, ki je na West Endu startal leta 1999 in je ohlapen rimejk filma Dober večer, gospa Campbell iz leta 1968, izdatno podkrepljen s kolekcijo popevkarskih hitov švedske skupine Abba in ambiciozno nadgrajen s klasičnimi zakonitostmi starogrške komedije. S filmske perspektive bi za Lloydin izdelek težko našli pohvalne besede, avtorici se namreč pozna, da je bila  izučena v gledaliških vodah in filmskega medija ne zna prav dobro izkoriščati; v večji meri se naslanja na igralski ansambel, a je ta s peščico dobrih in kopico slabih predstav sivo povprečen, pa tudi s teatralnimi pripovednimi prijemi se Lloydova ne proslavi, saj celotna pripoved izzveni posiljeno, zmedeno, nedorečeno in, po pravici povedano, povsem pocarsko vkup spacano. Bolj nego obljubljeni poklon zimzelenim melodijam Mamma Mia deluje kot skliširano romantično skrpucalo, na katerega se gladko lepijo lucidni šlagerji sedemdesetih in osemdesetih, tako da si bodo film trajno zapomnili le veliki entuziasti in oboževalci Abbe, ostali publiki pa bo bržkone prinesel zgolj poldrugo uro razbremenjujoče, nonšalantne zabave.

3/10

IMDb

3.09.2008

Wall-E

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Kaj pa vem, morebiti delujem že malce patetično, ker se raznežim vsakič, ko na platna trešči nov Pixarjev izdelek, morebiti mi boste celo očitali nekorektnost, diskriminatornost in pomanjkanje objektivnosti, a to v tejle kritiki ne bo preprečilo hvalisanja devetega celovečerca te inovativne animacijske delavnice. Še preden zagrizem v bedro, pa dajem prednost kratkemu filmu Douga Sweetlanda Presto, pri Pixarju namreč velja tradicija, da nam pred glavno jedjo postrežejo s sladkim aperitivom, na katerega pa često neupravičeno pozabljamo. Sweetlandov prispevek je fluidna parabola o galantnem čarodeju, ki hoče iz svojega klobuka izbezati prebrisanega dolgouhca, a ta za sodelovanje v triku zahteva plačilo v obliki korenčka, zakaj predobro je seznanjen s skopuštvom in preračunljivostjo svojega nadrejenega. Sledi hilarična centrifuga, v kateri mag in zajec zamenjata vlogi, situacijska komika pa spominja na burleskni značaj štorij o Tomu in Jerryju.

Sedaj pa zares. Animacija Wall-E, ki jo je dirigiral Andrew Stanton, oče Življenja žuželk in Reševanja malega Nema, je pripoved o majcenem robotku (Ben Burtt in Jernej Kuntner), čigar namen je zbiranje, razvrščanje in skladiščenje človeških odpadkov. A kot nam predoči uvodni turobni, morbidni, pomalem srhljivi pogled na Zemljo, je njegovo poslanstvo smešno, naša ljuba obla, postarana za dobrih osemsto let, je namreč mračno smetišče brez živali in rastlin, ostanek človeške rase pa je že davno pobegnil nekam daleč v prostrani kozmus. Pa to Wall-E-ja ne gane prav dosti, iz dneva v dan marljivo opravlja svoje delo in v dolgih dekadah celo razvije lastna čustva, nekega dne pa nedaleč od svojega skrbno urejenega bivališča z mešanico strahu in zvedavosti opazuje pristanek orjaškega vesoljnega plovila, ki izpljune čedno sondo, poimenovano Eva (Elissa Knight in Helena Petelin). Robotek se vanjo zagleda na prvi pogled, vendar se ona nanj sprva nesramno požvižga – preveri ga s svojim čitalcem in ga prepozna kot neživo stvar, zanjo je nihče in popolni nebodigatreba -, šele kasneje, ko ji vztrajni nadebudnež ne da miru, pa mu nameni pravo pozornost. Toda brž ko ji pokaže svoje neverjetno odkritje, vznikajočo rastlinico, ki jo je našel pri zavzetem delu, Eva pograbi to važno reč, jo skrije pod svoje nedrje in nagonsko zakrkne. Wall-E je razočaran, a nanjo pazi kot na punčico svojega očesa, dokler jo ne pobere taista gromozanska ladja, ki jo je prej tu oddala, naš junaček pa se hrabro obesi nanjo in se z njo odpelje do luksuznega vesoljskega habitata, v katerem prebiva bizarno postrojena skupnost ulenjenih ljudi.

Ekološkemu mementu, ki je osrednja srž zgodbe, se tako v drugem delu priklaplja moralka o razvrednotenju znanja v človeški družbi ter brezglavemu hedonizmu, ki prek simbolične negibnosti postopno vodi k popolnemu razčlovečenju in razpadu emocionalne zavesti. Wall-E me tako na nek način spominja na impresivno animacijo Georgea Millerja Vesele nogice, le da Pixarjev konstrukt plava po drugačnih žanrskih vodah in se kar malce provokativno zateka k futurističnim prvinam, prek katerih robote v nasprotju z ljudmi predstavlja kot osebke, ki postopno razvijajo čustveno empatijo. Najočitnejši zgled je romanca med Wall-E-jem in Evo, ki se razteza čez celotno zgodbo, lep primer pa lahko najdemo tudi v prebrisanem prevzemanju nadzora s strani strojev, na katerega kaže pokroviteljski odnos robota M-O-ja (Ben Burtt in Iztok Valič) do raztresenega kapitana človeške posadke (Jeff Garlin in Bojan Emeršič) v drugi polovici filma. Tovrstni motivi so povečini aluzije na monumentalna filmska dela, ki so nastala v duhu cyberpunka, biopunka, postcyberpunka in tehnodistopizma, poleg tega je nadvse izstopajoča parafraza Kubrickovega artefakta 2001: Odiseja v vesolju, medtem ko je slogovno nemogoče spregledati številne Spielbergove prijeme, znane iz filmov E.T. Vesoljček in A.I. umetna inteligenca. Po tej plati lahko Wall-E-ja razumemo kot poklon temu lucidnemu in samozadostnemu znanstveno-fantastičnemu podžanru, a se je potrebno zavedati, da Stanton opravlja težavno pionirsko delo, saj žanrske prvine umešča v animacijsko okolje, za katerega želi, da bo enako prijazen tako do mlajšega kot starejšega občinstva.

Da mu to uspe, mora film približati otrokom, kar se zdi paradoksalno ob dejstvu, da je pri animiranih izdelkih v navadi obratno početje. Sijajno se mu to posreči z naslovnim antropomorfno zasnovanim likom, ki je izrecno retrograden in oglat ter sestoji iz škatlastega trupa, kleščastih in goseničastih okončin ter zvedavih okularjev, pravo nasprotje pa je njegova ljubezenska simpatija, robot nove, lahko bi rekli applove generacije z mehko zaobljeno formo in bleščečim izgledom. Njuno razmerje je spontano sporočilo o enakosti, ki ga najimenitneje izraža harmonični prizor, v katerem se Wall-E in Eva z različnimi pogonskimi gorivi podita po brezzračnosti. Povsem drugače lahko razumemo groteskno postavo človeka v oddaljeni galaksiji v primerjavi s posnetki, v katerih nastopa stari Zemljan – gre za ponazoritev človeške dehumanizacije, ki bo interesantnejša zrelejšemu gledalcu. Kakorkoli že, bolj kot poudarjene, animacijsko izkrivljene oblike pravo obrtno kvaliteto izkazuje animacijski slog, ki se kaže v ozadju likov. Pri Pixarju v zadnjih letih v oči bode izrazito realističen pristop pri slikanju panoram in okolja; v Neverjetnih, ki datirajo v leto 2004, so se kazali prvi zametki, večji preskok pa so naredili Avtomobili dve leti pozneje, kjer je moč videti povsem stvaren posnetek osrednjeameriške pokrajine ob sloviti Route 66, ter lansko leto Ratatouille, v katerem je mojstrsko upodobljeno pariško okrožje. Wall-E določno sicer ni postavljen v specifično mesto, je pa realizem praktično prignan do fotorealizma, kar se kaže predvsem v detajlirani animaciji, postavljeni na Zemljo ali v prostrano vesolje.

Gledano v celoti Wall-E potrjuje Pixarjevo umetniško pretencioznost in izredno tematsko pronicljivost, odlično ravnotežje med zabavljaško atrakcijo in hranljivo specialiteto, priljudnost, prirodnost in samobitnost ter vseprisotno vizionarstvo. Ostane mi le še razglabljanje, ali je tokratna kreacija najboljše iz enkratne kolekcije, ki jo je Pixar sestavil v zadnjih trinajstih letih – za to potrebujem povečevalno steklo, s katerim pregledujem ogrodje simpatičnega robotka in tu in tam resnici na ljubo najdem kako praskico, ki jo je zakrivila bodisi občasna nepojasnjenost okoliščin bodisi rahla zvodenelost druge polovice filma. Pa vendar se mi zdijo ti mali vsebinski zdrsi ob krasni zverziranosti izdelka in širini sporočil, ki jih prinaša, praktično povsem nepomembni, tako da na glas razglašam, da se tudi z Wall-E-jem suvereno nadaljuje Pixarjeva impozantna kontinuiteta pri ustvarjanju neprecenljivih digitalnih presežkov.

8/10

IMDb