26.09.2008

Nevarnost v Bangkoku

Objavljeno v Kritike J-N avtor Jan G.

Hongkonška filmarja, brata Danny Pang in Oxide Pang Chun, sta leta 2002 lansirala srhljivi šoker Oko, ki je v maniji predelovanja azijskih horrorjev letos dobil hollywoodski rimejk; no, rimejk svojega prvega velikega filma, na Tajskem leta 1999 posnetega trilerja Nevarnost v Bangkoku, pa sta se onkraj luže odločila pripraviti kar sama. Gre za portretno pripoved o brezbrižnem, asocialnem in vase zaprtem eksekutorju Joeu (Nicolas Cage), ki vkoraka v Bangkok, da bi po naročilu tajskega podzemlja tiho, rutinirano in stoično pospravil štiri – kakor jih sam označi – za nekoga slabe in škodljive ljudi. A njegova amoralna drža, ki sloni na štirih temeljnih osebnih pravilih, se silovito zamaje, ko se naveže na zelenega tatiča (Shahkrit Yamnarm), ki ga oskrbuje z gradivom in opremo, in čedno gluhonemo farmacevtko (Charlie Yeung), s katero se zaplete v iskreno ljubezensko zvezo.

Nevarnost v Bangkoku na daleč deluje kot pompozna glorifikacija akcijskih klišejev in se resnici na ljubo za tako v precejšni meri tudi izkaže, kljub temu pa bi mi bilo nerodno zamolčati opažanja, da se brata Pang na vso moč naprezata, da bi v premočrtne žanrske okvire vnesla nekaj dramatične širine. Moram priznati, da njuno početje ni povsem jalovo – resda pri predstavitvi protagonistovega moralnega prebujanja in spopadanja z lastno ideologijo nimata kaj prida trdne opore v Nicolasu Cageu, ki je voljan ponuditi le za vnetljive napalme in retardirane pustolovke ekskluzivno pripravljeno paleto bedastih mimik in grimas, s katero pač ne more zadovoljivo izrisati karakternih potez anti-junaka, zato pa avtorja z anksiozno atmosfero in zloveščimi silhuetami Bangkoka dobro upodabljata likov notranji precep in ga lepo stopnjujeta do tesnobnega epiloga, ki je glede na ustaljeno žanrsko prakso pravo presenečenje. Opaziti je tudi, da sta vešča režije fluidnih prizorov, a njuna gracioznost zaradi pretirane napihnjenosti in prekomerne rabe pirotehnike pogosto ne pride do pravega izraza, bolj okorna in nepokretna pa sta pri naraciji zgodbe, saj je ta, kljub temu da je povsem šablonska, na momente grozno zmedena in nezanesljiva. V celoti gledano je Nevarnost v Bangkoku tako le sivo povprečna stvaritev, bolj kot amerikanizacijo originala pa mu gre očitati segmentalno neizpiljenost, ki jo – pa naj se sliši še tako paradoksalno – bržčas lahko pripišemo kar večkratnemu mešanju in presipavanju materiala.

4/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !