21.09.2008

Pianist

Objavljeno v Ob strani avtor Jan G.

Ob mednarodnem dnevu miru.

O prepričljivosti, udarnosti in lucidnosti Pianista, drame o nemškem holokavstu, ki jo je leta 2002 posnel Roman Polanski, precej povedo oskarji, cezarji, bafti, palma in goya, s katerimi je bil upravičeno ovenčan, in vendar je njegove kvalitete še najbolje opazovati v pristni, prvobitni podobi, brez dodanega inventarja, ki mu avtomatično pridaja nepotrebno glamuroznost. Film namreč prinaša iskreno in nepompozno zgodbo glasbeno izredno nadarjenega juda Wladyslawa Szpilmana (Adrien Brody), ki se mu udobno in brezskrbno življenje po nacistični invaziji na Poljsko leta 1939 obrne na glavo. Nemci s številnimi odredbami najprej popolnoma marginalizirajo judovsko prebivalstvo, kar Szpilmanovo premožno družino pripelje na rob prepada, nato jih vtaknejo v varšavski geto, kjer se razmere iz meseca v mesec slabšajo, naposled pa večino pošljejo v lager smrti, a se Wladyslawu še zadnji hip posreči izogniti kruti usodi. Kmalu zatem pobegne izpod nadzora okupatorja in se v naslednjih letih ob izdatni pomoči odporniškega gibanja skriva na različnih lokacijah v poljski prestolnici. Njegov vsakdan je beden, na njem ni nič drznega in junaškega, narobe, njegove oči so polne strahu, panike in nezaupljivosti.

Pianista gre zato v prvi vrsti dojemati kot eksistencialno, šele sekundarno pa kot družbeno dramo, saj je srž v celoti posvečena portretu nebogljenega posameznika, ujetega v srhljivem vojnem terorju – morda lahko prav zato film označimo še za toliko realnejšo depikcijo časa, kot jo sicer prinašajo lucidne zgodovinske drame o genocidnen trpinčenju, dovolj je omeniti le Schindlerjev seznam, najimpozantnejšo med njimi. Roman Polanski je za tovrstno temo več kot kredibilen avtor, kot otrok je bil namreč tudi sam žrtev nacistične gonje, tako da lahko njegovo pripoved, sicer adaptacijo življenjskih memoarov Wladyslawa Szpilmana, razumemo kot neke sorte avtobiografsko izpoved. Tudi kar zadeva obrtniško plat, ob avtorjevi splošno priznani izmojstrenosti nimamo razloga za skrb – v naracijo se opazneje vtika le v ključnih delih, kjer s teatralnimi prijemi stopnjuje bodisi dramatičen bodisi suspenzen ton, sicer pa oder v celoti prepušča Adrienu Brodyju, ki enkratno upodobi protagonistov krčeviti boj, ter grozotam, ki se godijo v pianistovi bližini in v svoji srhljivi nehumanosti same zase razvijajo sporočilo o absurdnosti rasističnega nasilja. Za film tako lahko rečemo, da je neoporečna cineastična umetnina, a brez dvoma mu neprimerno večjo vrednost pripišemo, če ga okarakteriziramo kot brezčasno mirovno svarilo, ki brez očitnega pretiravanja in napihovanja prikazuje tragično zgodovinsko obdobje, predvsem pa se nanj ozira z zrelega, premišljenega in ne vsepovprek obtožujočega stališča.

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

4 komentarjev

  1. filmoljub pravi:

    Bravo! Nemara se ti zdi, da ga boš razvrednotil in zbanaliziral, če mu prilepiš oceno, ampak z moje strani je to brez pomislekov čista 10/10. Eden najboljših vojnih filmov (tudi boljši od Spielbergovega Ryana) in vsaj enakovreden Schindlerju. Prizor, ko nemškemu častniku v razpadajoči hiši igra na klavir, sodi nič manj kot v anale najboljših cineastičnih dosežkov vseh časov. Vsaj po mojem skromnem mnenju.

    21.09.2008 ob 12:49

  2. Mario pravi:

    Genialen film. Film je toliko bolj pristen ravno zato, ker je Polanski sam doživel Varšavski geto in veliko prizorov je iz njegovega spomina.

    Prej kot z Ryan-om bi ga tudi jaz primerjal s Schindlerjevim seznamom, kateri pa je boljši pa se ne bi mogel odločiti, ker sta oba filmi super mojstrovini.

    21.09.2008 ob 17:32

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    Ocen v rubriki Ob strani, v kateri objavljam ob posebnih priložnostih, namenoma ne dajem, ker želim še toliko bolj izpostaviti vsebino mojega zapisa. Se pa strinjam, izredno težko in kočljivo bi mu bilo prilepiti oceno.

    Primerjava s Schindlerjevim seznamom se mi zdi na mestu, težko pa bi filma razporedil glede na veljavo. Kot sem zapisal, se mi zdi depikcija Polanskega zaradi osredotočanja na obupanega posameznika boljša, me pa zato Spielbergov film bolj fascinira v cineastičnem smislu.

    21.09.2008 ob 20:27

  4. paucstadt paucstadt pravi:

    Se strinjam s prvim komentatorjem. Čista poezija, ni zaman med top50 na moji lestvici.

    24.09.2008 ob 00:14

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !