18.09.2008

Iron Man

Objavljeno v Kritike E-I avtor Jan G.

Iron Man je, kot verjetno veste, nastal v Marvelovi risarski delavnici v začetku šestdesetih let in je še eden v vrsti herojev, čigar eksistenco je navdahnilo napeto hladnovojno trenje med zahodnim in vzhodnim blokom. Iron Manov pravi jaz, Tony Stark, znan kot veliki izumitelj, genij in ameriški wunderkind, je v stripovskem svetu predstavljal osrednjo figuro oboroževalne tekme, ki je klicala po novem in inovativnejšem orožju za boj proti komunizmu. Sčasoma so vlogo hudodelcev in zlonamernežev prevzeli teroristi in to je – kar zadeva aktualnost – po meri tudi letošnji filmski adaptaciji, ki jo je režiral Jon Favreau. In vendar opozarjam, da bi bilo Iron Mana v filmski preobleki napak razumeti kot patriotski material; resda se Tony Stark (Robert Downey Jr.) uvodoma sveti kot idealizirana podoba uspešnega japija, ki si je z nadarjenostjo in trdim delom svet spravil pod mezinec leve roke, hkrati pa svoje visokotehnološke izume posreduje vojski in na ta način skrbi še za dobrobit celotnega ameriškega naroda – a zasuk v zgodbi, ki ga povzroči njegova skorajšnja smrt in ujetništvo pri afganistanskih skrajnežih, preusmeri pozornost drugam. Stark se ne poskuša maščevati za svoje trpljenje, raje prične razmišljati o svoji amoralnosti, individualizmu in apatičnosti in v prototipu kostuma, ki mu je rešil kožo, bolj kot velik prodajni potencial vidi prelomen energetski izum, s katerim bi lahko koristil človeštvu. Pomislite, na slabo odgovarja z dobrim – bi to pričakovali od vase zagledanega junaka, ki ima v rokah efektivno orožje za preganjanje svojih ugrabiteljev? Poleg tega na tem mestu vznikne dilema o odgovornosti znanstvenika za svoje iznajdbe; Stark v družinski industriji orožja ugleda veliko napako in si nje breme tudi pogumno oprta na lastna ramena, naposled pa celo dobi priložnost, da popravi svoja naivna in lahkomiselna dejanja.

To zadnje morda zveni kot zaključek klišejske akcijske štorije, a v njem ni težko poiskati kritike ameriškega korporativizma; tudi sicer gre poante in moralne nauke pripovedi iskati v klimaksih in prelomnih delih, tako da lahko scenarij označim kot dobro zastavljen in premišljen poskus umeščanja eksistencialne in družbene drame v dozdajšnjo povečini konvencionalno interpretacijo stripovskega mainstreama, ki si je pretežno sposojala elemente banalnih akcijskih spektaklov, po malem pa poškilila tudi k znanstveno-fantastičnim rompompomom, nizkokaloričnim dramam, romantičnim komedijm in fluidnim avanturam. Nasploh je takšen trend v zadnjem času zelo opazen, pomislite na Nolanovo uverturo Batman: Na začetku, ki je v sedanji dekadi prva določneje nakazala kanal, v katerega se trenutno stekajo priredbe grafičnih zgodb, ter njegovo nadaljevanje Vitez teme, za katerega se zdi, da bo v prihodnje pridobil status najpomembnejšega svetilnika žanra, momentalno in v manjši meri pa smo lahko poglabljanje v junakovo notranjost in boljšo tematsko ozaveščenost zapazili tudi že v serijah o Spider-Manu in Možeh X. Tovrstno renoviranje ustvarjalnega koncepta je dobrodošlo, v prvi vrsti zaradi večje hranljivosti teh megapopularnih izdelkov, po drugi strani pa pri njih – kakor sem tarnal že pri Vitezu teme – močno pogrešam vizualno očitnejše priklanjanje svojim bogatim predlogam.

Iron Man je prišel v kina pred zadnjim Batmanom in je še pred evforijo, ki jo je povzročil Nolanov film, sprožil namigovanja, da se filmi, posneti po stripih, odklanjajo od ustaljenih vzorcev. Nedvomno so bile take aluzije utemeljene, saj Favreau ponuja zrel in nadpovprečen izdelek, dasiravno podobno kot njegovi scenaristični kolegi tu in tam ustreli kakega kozla, s katerim podre, kar je poprej postopno in pretenciozno gradil. Se pa zato navdušujem nad racionalizacijo akcijskih prizorov in občasno hudomušnim, zmerno satiričnim tonom, h kateremu izdatno pripomore igra Roberta Downeyja Jr.; Favreaujeva izbira, da ga posadi v vlogo Tonyja Starka, se zdi tvegana in smela, a se izkaže za nadvse posrečeno, saj Downey Jr. s svojim širokim igralskim razponom dobro zaobjame nestanoviten lik, ki zdaj nosi obraz ambicioznega playboyja, spet drugič pa spominja na asocialnega, napol zblaznelega genija. Zanimivo bo videti, kako se bo franšiza razvijala v prihodnje, projekt je namreč planiran kot trilogija, definitivno pa režiserjeva obljuba, da bo nadaljeval študijo junakove kompleksne osebnosti, obeta veliko in morebiti celo napoveduje, da bo Iron Man ob Batmanu tlakoval novo podobo prenašanja akcijskih herojev na velika platna.

7/10

IMDb

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

6 komentarjev

  1. paucstadt paucstadt pravi:

    7/10? Mene sploh ni prepričal.

    18.09.2008 ob 17:27

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    Sem prebral. Očitno sva si ob tem filmu drugačnih misli. :)

    Sicer pa glej: jaz ga hvalim, Filmoljub ga venča, ti ga kritiziraš. In najvažneje se mi zdi, da smo vsi svoje poglede utemeljili in argumentirali, pa naj se bralec sam odloči, katero mnenje mu je bližje. ;)

    18.09.2008 ob 17:36

  3. Luka pravi:

    Mene tud ne.

    18.09.2008 ob 20:20

  4. filmoljub pravi:

    Kul. Zelo zanimivo se mi zdi, kako smo isti film komentirali z različnih zornih kotov. Sijajna recenzija in primerna ocena, s katero se strinjam in ki sem ji osebno prištel +1 zaradi režiserjevega truda in nekaterih težko določljivih prvin, ki so mi pri tem nepretencioznem in drugačnem superjunaškem filmu blazno všeč.
    8)

    19.09.2008 ob 07:31

  5. mrXfilm » Hellboy II: Zlata armada pravi:

    [...] za katero skrbi sijajni mehiški režiser Guillermo del Toro, postavili za zgled Batmanu, Iron Manu in ostalim aktualnim, v zadnjem času vse bolje podkovanim stripovskim priredbam, četudi se je pri [...]

    19.09.2008 ob 17:03

  6. Pris Pris pravi:

    Tudi jaz mislim, da si film ne glede na odlične specialne učinke ne zasluži več kot 7/10. Žal.

    19.09.2008 ob 17:09

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !