Arhiv za mesec September, 2008

30.09.2008

Sodni dan

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Angleški filmar Neil Marshall nas je z dvema mikrobudžetnima ekscesoma – šokantno srhljivko Pasji vojaki in tesnobnim trilerjem Spust – razvadil do te mere, da od njega pričakujemo nič manj kot vznemirljiva žanrska presenečenja in efektne cineastične anomalije, a dražji in bolj pompozni akcijski rompompom Sodni dan, ki nam ga ponuja tokrat, na žalost ni ne eno ne drugo. Zdi se sicer, da morbidno ogrodje postapokaliptične moralke, ki uvodoma prikaže izbruh smrtonosne epidemije na britanskem otočju, napoveduje zbrano, resno in dovršeno satirizacijo armagedona, kakršno smo v zadnjem času zapazili v filmih Otroci človeštva, 28 dni pozneje in 28 tednov pozneje, toda nadaljnje žanrsko postopanje, ki v prvi plan postavlja drzno in brhko vojaško poveljnico Eden Sinclair (Rhona Mitra) na misiji iskanja odrešujočega medikamenta, se suče predvsem v okvirih heroiziranja in maskulinizacije ženske ter eksploatacije njenega seksapila in potemtakem deluje kot neke sorte parafraza sage o igralski ikoni Tomb Raider ali pa, če hočete, kot variacija znanstveno-fantastične franšize Nevidno zlo. Kot je pričakovati, akcijske sekvence tečejo brez repa in glave, Sinclairijine peripetije ob brezglavem lovu za zdravilom pa so povečini za lase privlečene, in vendar je potrebno priznati, da te hibe vsaj deloma kompenzirajo interesantne in mestoma blazno provokativne upodobitve odpadniških skupin, ki sta se formirali na izolirani coni, po kateri je pustošil virus. Na eni strani imamo kanibalistično pleme, ki mu poveljuje zblazneli punker po imenu Sol (Craig Conway), na drugi viteški red pod vodstvom karizmatičnega doktorja Kanea (Malcolm McDowell), obe kulturi pa kar pokata od poklonov Pobesnelemu Maxu, Potopljenemu svetu, Bojevnikom podzemljaGladiatorju in Eskaliburju; prav špasno prirezovanje del postapokalipse in cyberpunka se izkaže za svetlo plat Marshallovega filma, a preide v veljavo prepozno, da bi končni kolaž odrešil izkrivljenosti, abotnosti in neuravnoteženosti ter na momente očitno pretirane potrošniške naravnanosti. Posledično lahko izrazim le bridko razočaranje – potencial je namreč dober, avtorjeve reference tudi prave, a povsem jasno je, da se bo Marshall v prihodnjih letih za odobravajoče komentarje primoran naučiti svoje avtentične vizije udejanjati ne glede na višino proračuna, s katerim se film ponaša.

4/10

IMDb

26.09.2008

Nevarnost v Bangkoku

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Hongkonška filmarja, brata Danny Pang in Oxide Pang Chun, sta leta 2002 lansirala srhljivi šoker Oko, ki je v maniji predelovanja azijskih horrorjev letos dobil hollywoodski rimejk; no, rimejk svojega prvega velikega filma, na Tajskem leta 1999 posnetega trilerja Nevarnost v Bangkoku, pa sta se onkraj luže odločila pripraviti kar sama. Gre za portretno pripoved o brezbrižnem, asocialnem in vase zaprtem eksekutorju Joeu (Nicolas Cage), ki vkoraka v Bangkok, da bi po naročilu tajskega podzemlja tiho, rutinirano in stoično pospravil štiri – kakor jih sam označi – za nekoga slabe in škodljive ljudi. A njegova amoralna drža, ki sloni na štirih temeljnih osebnih pravilih, se silovito zamaje, ko se naveže na zelenega tatiča (Shahkrit Yamnarm), ki ga oskrbuje z gradivom in opremo, in čedno gluhonemo farmacevtko (Charlie Yeung), s katero se zaplete v iskreno ljubezensko zvezo.

Nevarnost v Bangkoku na daleč deluje kot pompozna glorifikacija akcijskih klišejev in se resnici na ljubo za tako v precejšni meri tudi izkaže, kljub temu pa bi mi bilo nerodno zamolčati opažanja, da se brata Pang na vso moč naprezata, da bi v premočrtne žanrske okvire vnesla nekaj dramatične širine. Moram priznati, da njuno početje ni povsem jalovo – resda pri predstavitvi protagonistovega moralnega prebujanja in spopadanja z lastno ideologijo nimata kaj prida trdne opore v Nicolasu Cageu, ki je voljan ponuditi le za vnetljive napalme in retardirane pustolovke ekskluzivno pripravljeno paleto bedastih mimik in grimas, s katero pač ne more zadovoljivo izrisati karakternih potez anti-junaka, zato pa avtorja z anksiozno atmosfero in zloveščimi silhuetami Bangkoka dobro upodabljata likov notranji precep in ga lepo stopnjujeta do tesnobnega epiloga, ki je glede na ustaljeno žanrsko prakso pravo presenečenje. Opaziti je tudi, da sta vešča režije fluidnih prizorov, a njuna gracioznost zaradi pretirane napihnjenosti in prekomerne rabe pirotehnike pogosto ne pride do pravega izraza, bolj okorna in nepokretna pa sta pri naraciji zgodbe, saj je ta, kljub temu da je povsem šablonska, na momente grozno zmedena in nezanesljiva. V celoti gledano je Nevarnost v Bangkoku tako le sivo povprečna stvaritev, bolj kot amerikanizacijo originala pa mu gre očitati segmentalno neizpiljenost, ki jo – pa naj se sliši še tako paradoksalno – bržčas lahko pripišemo kar večkratnemu mešanju in presipavanju materiala.

4/10

IMDb

24.09.2008

Morilca na kolektivca

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Profesionalna morilca – prvi po imenu Ken (Brendan Gleeson) je videti izkušen, a že malce upehan možak, drugi, ki sliši na ime Ray (Colin Farrell), pa je sveža, a na moč svojeglava kri – sta poslana v slikovito belgijsko mestece Brugge, da bi po izvršeni eksekuciji v Angliji za sabo zabrisala sledi in počakala, da se prah na kraju zločina poleže. No, pa ni čisto tako – medtem ko Ray dolgčas preganja z očarljivim dekletom (Clémence Poésy), Kena pokliče pokroviteljski šef Harry (Ralph Fiennes) in ga pozove, naj Rayja pospravi pod rušo. Na pol groteskna karikatura dveh značajsko popolnoma različnih hitmanov se tako nenadoma sprevrže v dramatično parabolo o mladem uporniku, ki je furijasto zavozil svojo prvo nalogo v službi ubijalca in poleg načrtovane tarče sklatil še nedolžnega fantiča, sedaj pa v idiličnem kraju bije neznosen boj z moralno dilemo, ki jo poosebljata kar njegova mentorja – Ken mu je voljan ponuditi novo priložnost in ga kani s prijaznim naukom poslati v svet, Harry pa povsem nasprotno od njega terja, da se s smrtjo pokori za svoja dejanja.

Celovečerni prvenec angleškega režiserja Martina McDonagha je vročično predrzen miks črnega humorja, brutalnega nasilja, morastih bizarnosti, melanholične zamaknjenosti, pravljične stiliziranosti in kičaste ekstravagance, ki se elegantno, nekako post-cineastično sprehaja po žanrskem blodnjaku kriminalne filmske dediščine in jo s pretiranim srednjeveškim patosom in kronično vznesenostjo nad alegorijami in simboliko često podčrtuje z aluzijami na biblično snov. Ni torej čudno, da film Morilca na kolektivca izgleda kot tematsko ridikulozen in slogovno perverzen eksces Hieronymusa Boscha, pri čemer so motivi, ki navdihujejo posamezne segmente, deloma vzeti iz zlate dobe Hollywooda in se globoko priklanjajo morbidnemu filmu noir, v še veliko večji meri pa črpajo iz nekonvencionalnih anomalij, ki so osnovale vnovičen vzpon ameriške filmske produkcije ob  koncu šestdesetih in tekom sedemdesetih let. Ker McDonagha krasi resnično pretanjen občutek za predelovanje, prirezovanje in redekoracijo karakteristik markantnega filmskega gradiva, močno spominja na Quentina Tarantina, Paula Thomasa Andersona, Roberta Rodrigueza, Kevina Smitha, Richarda Linklaterja in ostale cinefilske zanesenjake, ki so v devetdesetih postali glasniki ameriškega neodvisnega filma, pa vendar bi bilo Morilca na kolektivca malce nesmiselno ali pa morebiti celo docela pretirano enačiti z njihovimi prelomnimi filmi – vseeno pa lahko zapišem, da McDonaghov lucidno estetiziran trip spada med redke izdelke, ki kultnih filmov iz devetdesetih let ne eksploitirajo, pač pa smiselno in inovativno nadaljujejo njihovo poslanstvo.

8/10

IMDb

21.09.2008

Pianist

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Ob mednarodnem dnevu miru.

O prepričljivosti, udarnosti in lucidnosti Pianista, drame o nemškem holokavstu, ki jo je leta 2002 posnel Roman Polanski, precej povedo oskarji, cezarji, bafti, palma in goya, s katerimi je bil upravičeno ovenčan, in vendar je njegove kvalitete še najbolje opazovati v pristni, prvobitni podobi, brez dodanega inventarja, ki mu avtomatično pridaja nepotrebno glamuroznost. Film namreč prinaša iskreno in nepompozno zgodbo glasbeno izredno nadarjenega juda Wladyslawa Szpilmana (Adrien Brody), ki se mu udobno in brezskrbno življenje po nacistični invaziji na Poljsko leta 1939 obrne na glavo. Nemci s številnimi odredbami najprej popolnoma marginalizirajo judovsko prebivalstvo, kar Szpilmanovo premožno družino pripelje na rob prepada, nato jih vtaknejo v varšavski geto, kjer se razmere iz meseca v mesec slabšajo, naposled pa večino pošljejo v lager smrti, a se Wladyslawu še zadnji hip posreči izogniti kruti usodi. Kmalu zatem pobegne izpod nadzora okupatorja in se v naslednjih letih ob izdatni pomoči odporniškega gibanja skriva na različnih lokacijah v poljski prestolnici. Njegov vsakdan je beden, na njem ni nič drznega in junaškega, narobe, njegove oči so polne strahu, panike in nezaupljivosti.

Pianista gre zato v prvi vrsti dojemati kot eksistencialno, šele sekundarno pa kot družbeno dramo, saj je srž v celoti posvečena portretu nebogljenega posameznika, ujetega v srhljivem vojnem terorju – morda lahko prav zato film označimo še za toliko realnejšo depikcijo časa, kot jo sicer prinašajo lucidne zgodovinske drame o genocidnen trpinčenju, dovolj je omeniti le Schindlerjev seznam, najimpozantnejšo med njimi. Roman Polanski je za tovrstno temo več kot kredibilen avtor, kot otrok je bil namreč tudi sam žrtev nacistične gonje, tako da lahko njegovo pripoved, sicer adaptacijo življenjskih memoarov Wladyslawa Szpilmana, razumemo kot neke sorte avtobiografsko izpoved. Tudi kar zadeva obrtniško plat, ob avtorjevi splošno priznani izmojstrenosti nimamo razloga za skrb – v naracijo se opazneje vtika le v ključnih delih, kjer s teatralnimi prijemi stopnjuje bodisi dramatičen bodisi suspenzen ton, sicer pa oder v celoti prepušča Adrienu Brodyju, ki enkratno upodobi protagonistov krčeviti boj, ter grozotam, ki se godijo v pianistovi bližini in v svoji srhljivi nehumanosti same zase razvijajo sporočilo o absurdnosti rasističnega nasilja. Za film tako lahko rečemo, da je neoporečna cineastična umetnina, a brez dvoma mu neprimerno večjo vrednost pripišemo, če ga okarakteriziramo kot brezčasno mirovno svarilo, ki brez očitnega pretiravanja in napihovanja prikazuje tragično zgodovinsko obdobje, predvsem pa se nanj ozira z zrelega, premišljenega in ne vsepovprek obtožujočega stališča.

IMDb

19.09.2008

Hellboy II: Zlata armada

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Od Hellboyja, prve filmske adaptacije istoimenskega stripa Mikea Mignole, je minilo štiri leta, zato si gotovo ni odveč osvežiti spomina, kaj se je ključnega v njem godilo. Malega rdečega monstruma, Anungo un Ramo, je tik pred kapitulacijo Nemčije v drugi svetovni vojni skozi vesoljni portal priklical zblazneli nacistični mistik, skrbništvo zanj pa je prevzel toplosrčni ameriški znanstvenik (John Hurt), ki mu je nadel lažje zapomnljivo ime Hellboy in ga vzgojil v ciničnega, ležernega, a pozornega in vedno dobronamernega agenta urada za paranormalne raziskave. Potem ko je Hellboy (Ron Perlman) obračunal s ponovno oživljenim nacijem, se v drugem delu, poimenovanem Hellboy II: Zlata armada, bolj kot s preteklostjo ukvarja s svojo sedanjo podobo, v prvi vrsti z razkolom med hedonizmom in famo, ki se napajata na sindromu zvezdništva, in odgovornostjo, ki jo terja ljubezensko razmerje z brhko, hitro vnetljivo Liz Sherman (Selma Blair). Za povrh se v zgodbo pritakne še podzemni zlikovec, princ Nuada (Luke Goss), čigar namen je prebuditi legendarno zlato armado bojevnikov in z njeno pomočjo enkrat za vselej pokončati zanikrno človeško raso, ob tem pa s svojimi stalnimi prišepetovanji v Hellboyju vnovič prebudi dilemo med dobrim in zlim.

Kar zadeva vizualno poklanjanje grafični predlogi, bi lahko filmsko sago o Hellboyju, za katero skrbi sijajni mehiški režiser Guillermo del Toro, postavili za zgled Batmanu, Iron Manu in ostalim aktualnim, v zadnjem času vse bolje podkovanim stripovskim priredbam, četudi se je pri tem potrebno zavedati, da slednji temeljijo na izvirni mainstreamovski kulturi, medtem ko del Toro črpa iz Mignolovih stiliziranih zvezkov, ki na račun entuziastične zaverovanosti v dediščino ljudske folklore, misticizma, dekadence, bizarne fikcije in mračnega šunda veljajo za bolj eksotično čtivo. Kakor smo ugotavljali ob prvem, je tudi drugi Hellboy svojevrstno fantazijsko doživetje, ne glede na to, ali del Toro dogajanje postavi v urbano središče ali mračno podzemlje – baročna ornamentalika, ritem steampunka, vseprisotni vonj po neprezračenih B-filmih in imenitne, često srhljive kreature sestavljajo pretenciozen in okusen umetniški aranžma, ki ga lahko pripravijo zgolj in samo roke pravega obrtniškega mojstra.

Bi pa zato lahko Hellboy II v številnih drugih pogledih pokukal k svojim na novo navdahnjenim bratrancem. Tematska študija, ki se iz precepa med družbeno koristnim in individualističnim naposled nagne v premiso o prvobitnosti posameznika, je sicer kompleksna in provokativna, kar pomeni, da poseduje vse potrebno, da sproži polemično razpravo, toda njeno razpredanje in razlaganje v na oko surovi in nedodelani zgodbi ni dovolj prodorno in vpadljivo. Razočaran sem nad naracijsko strukturo, še bolj pa nad razvojem protagonistov, med katerimi ob zgolj solidno karakteriziranem Hellboyju in plehko upodobljeni Liz težko breme sloni tudi na empatičnem genialcu Abeu (Doug Jones) in megličastemu nemškutarju Krausu (John Alexander). Da je del Toro zmožen pripraviti kompetentno in kompaktno ekstatično specialiteto, smo se lahko zatrdno prepričali v Favnovem labirintu, tako da dvoma v njegove sposobnosti ni, se pa Hellboyju II – podobno kot drugemu delu vampirijade Rezilo – pozna, da je avtor v številnih vsebinskih segmentih pretirano obziren, konvencionalen in priljuden, kar glede na soliden budžet in široko občestvo, ki mu posledično mora ugajati, kaj lahko razumem, po drugi strani pa se je treba zavedati, da ima franšiza o tem samosvojem heroju vendarle malce ožjo, pa zato toliko zvestejšo fanovsko bazo in je s tega vidika njegovo početje neopravičljivo. Upajmo, da z zaenkrat sicer še nepotrjenim tretjim delom napravi korak dlje tudi v tem smislu in nam z apokaliptičnim epilogom, ki se napoveduje, ponudi resnično kompleten cineastični trip.

6/10

IMDb