Arhiv za mesec Avgust, 2008

18.08.2008

Vaginalni zobje

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Ob seznanitvi s komično srhljivko Vaginalni zobje sem se kar nekako prestrašil, da gre za pohlepno, plehko in brezsramno eksploatacijo bizarnega mita o adaptiranem ženskem spolovilu, pa se je naposled izkazalo, da je režiser Mitchell Lichtenstein zgodbo dobro podkrepil s pronicljivim satiričnim tonom, ki zagotavlja več od barbarsko neotesane in mastno zabeljene provokacije. Zala mladenka Dawn (Jess Weixler) sluti, da je njeno telo drugačno od drugih in se zato zapriseže k čistosti in zadržnosti, a je obljubo ob mežikih in namigih razgretih in spolno prebujenih vrstnikov, ki po vrsti skušajo njeno trdnost, težko obdržati. Pa se zgodi – ko mačizem, pohota, meseno poželenje in surova sla krvoločno planejo nadnjo, prestrašeno hlipne, samčevo telo pa se hip zatem spodvije od bolečine. Lichtenstein je v upodobitvi razvrednotenja moškega ponosa resda manj grobijanski in okruten od Takashija Miikeja, ki je v Avdiciji po občutljivem predelu lopnil japonskega nespodobneža, ter tudi vidno bolj okoren in neroden od Davida Sladea, ki je v Prepovedanem sadežu uprizoril rošado med pedofilom in žrtvijo, toda zlom moške nadvlade, ki jo z upodobitvijo bolečega akta simbolizira, je enako očiten in spotakljiv kot pri njegovih kolegih. Se pa interesantno in domiselno svarilo o neuklonljivosti in enakopravnem položaju ženske v družbi na žalost megli drugje – neuravnovešena fabula, razpuščena naracija in stalno prekopicevanje dramskih, komičnih, suspenznih in grozljivih prvin povzročajo zmedenost in slabost, tako da Vaginalni zobje na rovaš izrazitega pomanjkanja ustvarjalne pretencioznosti v splošnem odzvanjajo preblago in premalo efektivno.

6/10

IMDb

Vaginalni zobje

17.08.2008

Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Tri leta je, odkar je režiser Andrew Adamson adaptiral Leva, čarovnico in omaro, prvo izmed sedmih knjižic iz zbirke C.S. Lewisovih Zgodb iz Narnije, sedaj pa je pred nami drugi del, Princ Kaspijan, v katerem so Lucija (Georgie Henley), Edmund (Skandar Keynes), Suzana (Anna Popplewell) in Peter (William Moseley) Pevensie iz morbidnega Londona, kjer se piše leto 1941, ponovno čudežno katapultirani v paralelno deželo Narnijo. Tu je od njihovega odhoda minilo že dolgih 1300 let, oblast pa je v tem času prevzelo grobijansko ljudstvo Telmarincev, ki je miroljubne Narnijce pognalo globoko v temne gozdove. Kot se izkaže, je naše štiri nadebudne junake na pomoč poklical odločni mladenič po imenu Kaspijan (Ben Barnes), edini zakoniti naslednik telmarinskega prestola, ki je pred sebičnim stricem Mirazom (Sergio Castellitto) pobegnil na stran avtohtonih prebivalcev in s tem pričel veliko uporniško vstajo zoper pohlepnemu in zlonamernemu okupatorju.

Reči moram, da me prva filmska epizoda Zgodb iz Narnije ni kaj prida navdušila, zakaj bolj ali manj je jasno, da nam Disneyjev izrazito pragmatičen in konvencionalen ustvarjalni pristop k adaptaciji, ki jo je evidentno spodbudil razmah fantazijskih spektaklov v začetku sedanje dekade, ne more zagotoviti izdelka, ki bi v pravi luči posredoval bogato izročilo imenitnih Lewisovih kronik. Ne delajmo si utvar, da je tokrat kaj drugače – resda nas pogled na panoramske posnetke soške doline, v kateri so posneli ključne prizore filma, navdaja s prešernim nacionalnim ponosom in smo zategadelj morda tudi malce bolj imuni na zbanalizirano pripoved, ki v znanem hollywoodskem slogu vseskozi previdno drobenclja in se izogiba kamnom spotike, pa kljub temu ne moremo in ne smemo v celoti spregledati, kako hinavsko ustvarjalci klestijo tematsko širino zgodbe na mestih, kjer bi ta lahko izpadla preveč provokativno ali pa bi morebiti očitneje omejila spekter potencialnih konsumentov.

Znano je denimo, da je Lewisova pravljična dežela lep primer literarne metafore za namišljeni otroški svet, v katerega brata in sestri Pevensie pobegnejo pred stisko in strahom, s katerima se soočajo v realnem okolju, Adamson pa se na tako reprezentacijo zgodbe kratkomalo požvižga in fantazijsko dimenzijo predstavlja izključno kot igralni poligon napetih pustolovskih preizkušenj. Pa mu tega niti ne bi odločilno zameril, saj se z izgubljeno prispodobo didaktično bogastvo Zgodb iz Narnije še v ničemer ne zmanjša, zato na boleči žulj pravzaprav stopa šele, ko v nadaljevanju razpletanje zgodbe vodi tako, da se v večji meri izogiba parafrazam bibličnih parabol in bajk s koreninami v starogrški in skandinavski mitologiji, ki so Lewisu služile kot okvir njegovega ustvarjanja. Predvsem zaradi predelav krščanskih vsebin so Lewisa radi grajali, češ da je heretik ter da otroke želi spraviti na neprava pota in jih potihem uvaja v pogansko ideologijo, kar pa je seveda nesmisel brez primere, saj so tu na tapeti verski predsodki odraslih, medtem ko so Lewisove zgodbe skozi otroške oči povsem neobremenjene z religioznimi temami in potemtakem za učenje nravnih vrednot enako učinkovite kot biblične. No, pa ne skrbite preveč, Adamson nam namesto z nepopravljivo škodljivimi in spornimi aluzijami uvidevno postreže s sicer tematsko malce črno-belimi, zato pa vizualno atraktivnimi in s specialnimi efekti odlično podkrepljenimi prizori vojskovanja, ki so, kot vemo, mnogo ustreznejši za primerno moralno izobrazbo naših otrok. Vidite, tako grozljivo paradoksalna zna biti dandanašnja filmska produkcija – ali pa naj raje rečem, tako zelo neumno in bebavo je mišljenje širokopotrošniške družbe?

3/10

IMDb

Princ Kaspijan

16.08.2008

Kung fu panda

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Priznam, da izdelke DreamWorksovih animacijskih studiev pričakam z rahlimi pridržki – pa ni bilo vedno tako, v začetku njihovega digitalnega udejstvovanja, ki datira v leto 1998, so me namreč omamili z ekstravagantnim Mravljincem Z, tri leta kasneje pa očarali še s Shrekom, toda nadaljnja manufaktura je bila nepredvidljiva mešanica sladko-kislega, saj so razuzdano Kraljestvo morskega psa ter zbanalizirani nadaljevanji Shreka konstantno grenili košarico okusnih bonbončkov, v kateri so se znašli prisrčni Madagaskar, Za živo mejo in Čebelji film. Še dodatno me je potrla prekinitev produkcijskih stikov z izmojstreno britansko delavnico Aardman, saj razkol z njo precej jasno izkazuje DreamWorksovo populistično politiko in marketinško požrešnost, ki je dobesedno planila nad številne Aardmanove lucidne trejdmarke, nazorna manifestacija česar je bil prav njun zadnji skupni projekt Odplaknjeni gizdalin.

Sličen občutek v meni vzbuja tudi Kung fu panda, kreacija Marka Osbornea in Johna Stevensona, ki posreduje zgodbo obilnega, sanjaškega pande Po (Jack Black in Klemen Slakonja), obrisanega s Shrekovim manjvrednostnim kompleksom, ukalupljenega v očetove (James Hong in Iztok Valič) sanje o nadaljevanju družinske špagetarske tradicije in navdahnjenega s kung fu veščinami zaščitnikov kitajske vasice, v kateri preživlja svoj monotoni in družbeno nepomembni vsakdanjik. Ko razsvetljeni starešina (Randall Duk Kim in Tone Kuntner) znamenitih kitajskih borcev pozove k iskanju legendarnega zmajevega bojevnika, ki naj bi vaško skupnost obvaroval pred častihlepnostjo diaboličnega snežnega leoparda Tai Lunga (Ian McShane in Valter Dragan), ter naposled na začudenje mojstra Shifuja (Dustin Hoffman in Pavle Ravnohrib) in njegovih varovancev, predstavnikov petih slogov kung fuja – Tigrice (Angelina Jolie in Tanja Ribič), Opice (Jackie Chan in Klemen Mauhler), Kače (Lucy Liu in Pia Zemljič), Žerjava (David Cross in Jernej Kunter) in Bogomolke (Seth Rogen in Bojan Emeršič) –, izbere prav Poja, se naenkrat zbojimo za prihodnost kitajske tradicije. Pa pravzaprav niti ne toliko, ker bi zares podvomili v srečen razplet zgodbe, nego ker zavaljeni, obešenjaški in flegmatični panda tako zelo ironično reprezentira lahkomiselno in naivno mišljenje zahodnega človeka, njegov zaključni triumf, do katerega se dokoplje po nekajdnevni vadbi in brez popolnega obvladovanja borilnih veščin, pa izzveni kot nesmiselna supremacija hipne zahodnjaške hevreke nad trdim, vseživljenjskim prizadevanjem vzhodnjaških bojevnikov za dosego fizične in psihične usklajenosti.

Kung fu pando močno kisli tudi vsebinsko okleščena in predvidljiva ter tematsko skliširana pripoved o vzponu marginaliziranega posameznika, a izdelek na srečo oslaja graciozna animacija, ki je uvodoma zasnovana kot poklon kitajski lutkovni tehniki, nadaljuje pa se z dovršeno digitalno grafiko, ki imenitno zaobjame tako kreativno kompozicijo in dinamiko bojevanja kot drzno in pestro barvno prepletanje, dobro poznano iz estetsko izpopolnjenih filmov vzhodnoazijske produkcije. DreamWorksovo delo tako lahko odkrito pohvalim na tehnični ravni, po drugi strani pa sem ga dolžan grobo ošvrkniti pri ideološkem konceptu, za katerega se zdi, da ga namesto svežih idej in elana po ustvarjanju domiselnih in poživljajočih tematskih presežkov poganja le brezkompromisen in moteče očiten komercialni duh.

5/10

IMDb

Kung fu panda

14.08.2008

Zohan je zakon

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Zohan (Adam Sandler), hiperaktivni, nepremagljivi, nenadjebljivo efektivni univerzalni vojak, je glavni adut izraelske vojske v boju s palestinskimi silami, ki pa v stalnem vojskovanju ne vidi pravega smisla in vse pogosteje sanjari o pobegu čez lužo in uresničitvi svojih želja o profesionalni frizerski karieri. Ne povedo, toda jasno je, da je Zohanov alter ego Edvard Škarjeroki, da je kot majhen prekomerno gledal Popaja, kot mladec pa prevečkrat videl Ramba, pa tudi da se je pri odraščanju v izraelskega polboga vse preveč zgledoval po svojih starejših bratih Boratu in Hancocku. Ko staršem ponižno razodene svoje sanje, ga doleti začudenje in posmeh, zato v borbi z narcisoidnim palestinskim herojem (John Turturro) zaigra lastno smrt in jo kot slepi potnik mahne v obljubljeno deželo. A kruh je v Ameriki trd; Paul Mitchell ga noče v svojih vrstah, prav tako zanj nimajo posluha manj znani stilisti, ga pa po mučnih peripetijah v svoj skromni salon vendarle vzame čedna mladenka (Emmanuelle Chriqui) s “sovražne” strani izraelsko-palestinske ulice. Tu Zohan zablesti in z bizarno seksapilnim pristopom oblikovanje pričeske spremeni v poživljajoči orgazem priletne generacije otopelih Američank, hkrati pa nezavedno postavlja mostove med sprtima narodoma, ki ju poskuša izpred svojega praga pomesti hipokritski ameriški megaloman Walbridge (Michael Buffer).

V nauku o nesmiselnosti vojne ter komični interpretaciji mednarodne sprave in sožitja, ki premaga kapitalistično slo, bi nemara lahko iskali glavne tematske obrise filma, spregledati pa kajpak ne gre niti burlesknega prikaza krčevitega osebnostnega boja glavnega protagonista za uresničitev življenjskih sanj navkljub vsesplošnemu neodobravanju njegovih bližnjih – in vendar ustvarjalna ekipa, ki jo sestavljajo režiser Dennis Dugan in scenaristi Robert Smigel, Judd Apatow in Adam Sandler, ne da točno vedeti, ali se za bedasto zunanjostjo skriva satirična pridiga ali pa je film v celoti le čudaška farsa, ki se na svoji poti dela norca iz vsega in vsakogar. Če bi namreč film presojal z izrazito kritičnim očesom, bi bržkone cinično pripomnil, da je Zohan je zakon zgolj in samo idiotski šov, ki svoje netrivialne tematske poganjke razpihuje v prekomerno zasoljeni popkorn, ker pa me je kljub svojemu prostaškemu humorju ter povsem brezsramnemu nizanju žanrskih klišejev in družbenih stereotipov na momente neizmerno zabaval, poleg tega pa me na moje precejšnje začudenje dodobra predramil in me celo napeljal na interesantno razglabljanje, je pošteno, da mu pripišem svojevrstno priljudnost in darežljivost ter nenazadnje odkrito priznam, da očiten primanjkljaj filmske gracioznosti in pretencioznosti zna nadvse dobro kompenzirati z neotesano provokativnostjo, ki jo črpa iz svojega kočljivega tematskega okolja. Lahko bi celo rekel, da je Zohan je zakon tako imbecilen film, da ga bi bilo neumno zasmehovati, zakaj zdi se, da se za to izrazito stupidnostjo mora skrivati nekaj več, a po drugi strani ga bi bilo iz istega razloga tudi neodgovorno slepo poveličevati – definitivno pa mu je zdravo pogledati pod kožo in bolje raziskati sindrome njegove mentalne defektnosti.

5/10

IMDb

Zohan je zakon

8.08.2008

Olimpijada: Praznik narodov

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Ob pričetku novih pogled na stare olimpijske igre.

Slovita nemška filmarka Leni Riefenstahl je leta 1938 predstavila sploh prvi dokumentarec, ki je prikazoval dogajanje na olimpijskih igrah moderne dobe; v dveh delih, naslovljenih Praznik narodov in Praznik lepote, je zbrala material, posnet na olimpijadi v Berlinu leta 1936. Berlinske olimpijske igre so bile svojevrsten dogodek, veliko prahu je namreč dvigal politični podton pri organizaciji iger, saj si jih je Adolf Hitler zamislil kot neke sorte parado veličini in moči Tretjega rajha, s katero bi arijsko raso simbolično povezal z zapuščino starih Grkov. Nemški ekspanzionistični apetiti, še bolj pa prepričanost v večvrednost lastne nacije ter zatiranje in preganjanje Romov in Židov je metalo slabo luč na največjo športno prireditev, ki je bila ob koncu prejšnjega stoletja obujena prav s slogani o svetovnem miru in mednarodni slogi. Hkrati se ob tem porajajo vzporednice s še danes žolčnimi polemikami o politizaciji iger, ki razgrevajo ozračje tudi pred letošnjim dogodkom v Pekingu, tako da je posledično Olimpijada: Praznik narodov veliko bolj aktualen film, kot bi glede na letnico nastanka upali sklepati.

Riefenstahlovo, ki je na Hitlerjevo pobudo leta 1935 posnela svoj verjetno najznamenitejši film Zmagoslavje volje, v katerem je zbrala patriotske govore nemških državnikov na kongresu nacistične stranke v Nürnbergu, danes označujemo za propagandno ustvarjalko, zatorej senca ideološkega propagiranja avtomatično pada tudi na dokumentarni film o berlinski olimpijadi. Kljub temu bi bilo njen izdelek nepošteno in napak razumeti izključno v političnem kontekstu. Odpre se s prizori atenske Akropole in negibnih antičnih kipov, ki ob orkestralni spremljavi naenkrat oživijo in se podajo na tek z olimpijskim ognjem iz Grčije, prek Balkana do Nemčije; ta imenitna, umetniško domiselna uvertura obenem upodablja tudi prvo popotovanje olimpijske plamenice, ki je po igrah v Nemčiji postala tradicionalni ritual predolimpijskega dogajanja. Riefenstahlova se v nadaljevanju posveti uvodni slovesnosti na berlinskem stadionu in prižigu olimpijskega ognja, nato pa naniza posnetke atletskih disciplin od metanja diska, kladiva in kopja, tekaških tekmovanj in skokov do samega vrhunca, 42-kilometrske maratonske preizkušnje.

Prav drugi del filma morda še najbolje izkazujejo vso gracioznost njenega ustvarjalnega pristopa – posnetke, ki že sami po sebi veljajo za pionirsko delo na področju dokumentarnega žanra, mestoma upočasnjuje in jih bogati z glasbeno podlago ter jim na ta način dodaja umetelen artistični pečat. Poleg mojstrskega prepletanja umetnostnega in neumetnostnega pa je morda še interesantnejši vtis povezovanja antičnega olimpijskega duha z novodobnim, ki ga dosega z glorifikacijo fizične izklesanosti tekmovalcev – v skrajnosti bi celo lahko rekli, da je njeno postopanje subtilen poskus iskanja umetniškega ideala v usklajenosti uma in telesne moči, ki je predstavljal pomemben del antičnih iger, za časa modernih pa se je s profesionalizacijo športa postopno začel umikati pred golo tekmovalnostjo. Potemtakem velja zaključiti, da Olimpijada: Praznik narodov ni le pomemben arhivski dokument časa – četudi mu že zaradi tovrstnega naziva pritiče neprecenljiva in neodtujljiva kulturna vrednost –, pač pa tudi genialen cineastični izdelek, čigar kvalitete je potrebno prepoznati tako v obrtniškem vizionarstvu kot tematski izvirnosti, ki presega politične interese.

IMDb

Praznik narodov