Arhiv za mesec Julij, 2008

31.07.2008

Tek za zmajem

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Če Marca Forsterja poznate po dramatični moralki Bal smrti, potem veste, da so teme, s katerimi se ukvarja, delikatne in težke; če vas asociira na fantazijski cukrček V iskanju dežele Nije, potem poznate njegovo nežnejšo in intimnejšo plat; če vas je šokiral z misterioznim fluidom Ostani, se zavedate njegovega občutka za večdimenzionalnost in preseganje okvirov vsakdanje stvarnosti; če pa imate še vedno pred očmi simpatični memento Bolj čudno kot fikcija, potem poznate njegovo stališče do ukalupljenosti sodobnega človeka. No, če vam jih je med zgoraj naštetimi poznanih več, potem veste tudi, da so njegove drame čutne in iskrene ter predvsem, da vedno znova ponudijo malce drugačen tematski odtenek.

Tek za zmajem je nadvse emocionalna drama, posneta po istoimenskem romanu Khaleda Hosseinija, ki se odpre leta 2000 v Kaliforniji, kjer spoznamo mladega afganistanskega pisatelja Amirja (Khalid Abdalla) tik ob izidu njegove knjige. Ko prejme klic starega prijatelja (Shaun Toub) iz Pakistana, se retrospektivno vrnemo v njegovo otroštvo, ki ga je preživljal v predmestju Kabula. Največjo radost malega Amirja (Zekeria Ebrahimi) predstavlja spuščanje zmaja v tandemu z zvedavim služabnikom Hassanom (Ahmad Khan Mahmoodzada), ki slovi kot najboljši lovilec daleč naokoli. Njun odnos je navidez skorajda bratski, a kot se kmalu izkaže, je razredna hierarhija globoko začrtana tudi v otroškem umu – neodločni Amir tiho spremlja izživljanje nevoščljivih dečkov nad Hassanom, ki pa kljub neljubemu dogodku ostane Amirju lojalen in vdan. Amir – jezen sam nase, še bolj pa na Hassana, ker se mu noče postaviti po robu – poskrbi, da deček odide od hiše, le-to pa mora zaradi vdora sovjetske vojske v Afganistan nedolgo zatem zapustiti tudi sam s svojim očetom (Homayoun Ershadi). Boleča izkušnja spremlja Amirja tudi onkraj Atlantika, a se mu po mnogih letih sedaj ponuja lepa priložnost, da vsaj deloma popravi napake iz preteklosti.

Ni težko opaziti, da se Forster tokrat bolj kot kadarkoli prej naslanja na zgodbo, kar v tem slučaju seveda ni napak – Tek za zmajem je krasna pripoved o predanosti, prijateljstvu, izdaji, osebnostnem dozorevanju, morali, etiki, časti, kesanju in pokori, ki sama po sebi, brez dodatnih filmskih prijemov izzove občutja globoke ganjenosti in vznesenosti. Forsterjeva popolna vživetost v vlogo pripovedovalca je uvodoma navdušujoča – zgodbo o odnosu med Amirjem in Hassanom začne z enkratnim, dih jemajočim prizorom spuščanja zmaja, ki kasneje preraste v imenitno metaforo o medsebojni slogi in zaupanju –, vendar pa njegova naracija v smislu obrtniške domiselnosti tekom filma postopno bledi. Na srečo so močan izpovedni ton, opojna melodičnost in impresivna fotografija Forsterjevi zvesti spremljevalci, ki skupaj z iskreno igro malih afganistanskih dečkov poskrbijo, da film izpade čustveno vznemirljivo, ne pa melodramatično in sentimentalno. Kljub temu priokus, da bi Forster dramo lahko ponesel višje, ostaja in se mu na žalost ne da v celoti izogniti, pa to vsekakor ni in ne more biti zadosten razlog, da si filma ne bi ogledali.

7/10

IMDb

Tek za zmajem

30.07.2008

Vitez teme

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Dovolite, da Vitezu teme uvodoma razširim okvire, da se povrnem v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko se je na ameriškem trgu revij iz kaosa tedaj popularnih detektivskih zvezkov in cenenih pulp fikcij postopno izluščila grafična publikacija, ki je pripoved podajala z zaporedjem slik in besedilom, zapisanim v oblačkih – rodil se je moderni ameriški strip, povečini vezan na akcijske zgodbe s silnimi, mišičastimi, amoralnimi, übermenschevskimi junaki, med katerimi je ledino oral famozni Superman. Le nekaj let pozneje, ko je povpraševanje po stripu močno naraslo, sta Bob Kane in Bill Finger osnovala Batmana – za šablono sta si vzela podobo Supermana, mu dorisala masko ter ob vplivih morbidne viktorijanske literature, srhljivega nemškega ekspresionizma, neprezračenih hollywoodskih horrorjev in razsajajoče harboiled fikcije njegova oblačila postopno prepleskala s črnimi zaplatami. Še več, prevzgojila sta ga v smrtnega mladeniča, mu pridala travmatičen spomin na otroštvo, ga napolnila z maščevalnim besom in nihilizmom ter ga izpostavila prepihu moralnih dilem, mesto Gotham, čigar nočni zaščitnik je Batman postal, pa nasičila s pouličnim kriminalom in nadenj poslala temo, tako da je izgledal kot mračna senca Supermanovega idiličnega Metropolisa.

Vse to razlagam, ker se mi zdi interesantno, kako so njuno vizijo superjunaka interpretirali trije različni filmski ustvarjalci. Tim Burton se je pred skoraj dvema dekadama poklonil umetniškim stilom, ki sta jih parafrazirala in razširjala Finger in Kane, v osemdesetih pa povzela Frank Miller in Alan Moore – na ta način sta nastala dva opresivna, srhljivo misteriozna ekscesa, Batman (1989) in Batmanova vrnitev (1992). Joel Schumacher je v drugi polovici devetdesetih na pobudo vodilnih mož Warner Brosa, ki so se prestrašil Burtonovega temačnega tona, serijo z Batmanom za vse čase in Batmanom & Robinom napravil svetlejšo in barvitejšo ter tako konvencionalnejšo, po drugi strani pa odnosu med Batmanom in Robinom ironično vdahnil homoseksualni podton. Ponovno je bila obujena afera o junakovi seksualni naravnanosti, ki jo je v petdesetih razpihoval Frederic Wertham, Schumacher pa je bil v javnosti obtožen oskrunstva filmske franšize. Pa je prišel angleški režiser Christopher Nolan, ki jo je pred tremi leti zagnal od začetka; lahko bi rekli, da je večjo pozornost kot Batmanu posvetil njegovi resnični identiteti, Bruceu Wayneu, saj je v prologu Batman: Na začetku večino časa odredil psihološki študiji njegove osebnosti, ki ga je pripeljala do simboličnega znaka na njegovih prsih, ter se posledično malodane požvižgal na zavezanost k stripovskemu slogu.

Vitez teme se sedaj začne tam, kjer se je Batman: Na začetku končal. Bruce Wayne (Christian Bale) krmari med nočnim poslanstvom na gothamskih strehah in dnevno službo v očetovem podjetju, pri čemer ga podpirata stara zaveznika, zvesti butler Alfred (Michael Caine) in preudarni genij Lucius Fox (Morgan Freeman). Skupaj s premetenim tožilcem Harveyjem Dentom (Aaron Eckhart), njegovo bistroumno pomočnico Rachel Dawes (Maggie Gyllenhaal) in nepokvarljivim poročnikom Jamesom Gordonom (Gary Oldman) uspešno iztrebljajo trdovratno mestno drhal, vse dokler ne zapreti diabolični, mizantropski Joker (Heath Ledger), ki je vseskozi korak ali dva pred njimi.

Crhistopher Nolan z novim Batmanom še enkrat več dokazuje, da je dozorel filmski ustvarjalec – njegova režija sicer ni vpadljiva, je pa suverena in prepričljiva; v akcijskih prizorih najde občutek za ostrino in dinamiko, predvsem pa ni brezglavo zaletav in je v rabi eksploziva racionalen in skrajno zadržan, medtem ko je v dramatičnih segmentih sila pronicljiv, oporo pa zna poiskati tudi v zanesljivem igralskem ansamblu. V njem nedvomno najbolj izstopa Ledger, ki z izpiljeno govorico, perfektno izrazno mimiko in karizmatično držo sijajno ujame lik psihotičnega zlikovca, četudi me nič, kar sem videl ali bral, v celoti ne prepriča v to, da svojo nalogo opravi impozantneje od Jacka Nicholsona, ki je Jokerja upodobil v Burtonovem filmu. Bale na drugi strani potrjuje, da se najbolje znajde v vlogi playboyja, ki ga je v Ameriškem psihu nenazadnje tudi izstrelila med zvezde, slično lahko trdimo za Eckharta, ki obudi vlogo PR-ovca iz satire Hvala, ker kadite, a se po preobrazbi v dvoličneža komajda obdrži nad vodo. Caine, Freeman in Oldman so zapisani k profesionalni rutini, tako da njihovih predstav ne moremo grajati, pretirano hvaliti pa bi jih bilo tudi povsem neumestno in neumno, z njimi pa se bolj ali manj poistoveti tudi Gyllenhaalova, ki ne pusti omembe vrednega vtisa.

Naj se v zaključku povrnem še k preseganju stripovskih mej, zakaj veliko in na široko se govori o tem, da Vitez teme ni več le film, posnet po grafični predlogi, pač pa mnogo mnogo več. Drži, Nolan ga je nadgradil v eksistencialno dramo, dodal mu je elemente tragedije, s še izrazitejšimi potezami antijunaka pa je Batmana napravil tipično noirovskega. Na ta način se je pravzaprav vrnil na sam začetek, poudaril je vplive, ki so osnovali Batmanovo podobo v tridesetih – povedano drugače, Nolan je Batmana na novo izumil. A v resnici ga ni izumil na bogsigavedi kako svojstven način, tematsko se je držal zgledov Fingerja in Kanea, obrnil pa se je stran od njunih stilnih sredstev in junakove stripovske kilometrine, ki letos šteje natanko osemdeset let. Tu se v meni oglasi metodični skepticizem, prvič zato, ker Batmanovo veličino vidim v vsej raznolikosti, v kateri je v tem dolgem obdobju dajal neizbrisen pečat popularni kulturi, Nolanov film pa se temu z ničemer ne poklanja, in drugič, ker verjamem, da bi filmi, ki so posneti na podlagi stripov, morali ohranjati avtentičen slog svojih predlog. Ni dvoma, Vitez teme je luciden izdelek, prav gotovo pa ni najboljše, kar premore film; morda pa se v prihodnjih letih vendarle izkaže, da je prelomen superjunaški fiks – a zavoljo gole fascinacije nad stripovskimi prvinami upam, da ne.

7/10

IMDb

Vitez teme

28.07.2008

Poželenje, nevarnost

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Ni kaj, na moč interesantno je vijuganje tajvanskega režiserja Anga Leeja med žanrskimi stili in tematskimi okolji – ko smo se z njim srečali nazadnje, je bil spotakljivo intimen in iskren (Gora Brokeback), le malo prej spektakularen in bobneč (Hulk), pred tem spiritualno introvertiran in poglobljen (Prežeči tiger, skriti zmaj), pa še dlje nazaj disfunkcionalen in skeleč (Ledeni vihar) ter, v kolikor spomin še nese, melodramatičen in kričeč (Razsodnost in rahločutnost). Tudi njegovo tokratno kreacijo Poželenje, nevarnost bi bolj kot ne težko spečali s kakšno izmed predhodnih, dogaja se za časa druge svetovne vojne na Kitajskem in v Hong Kongu, kjer se študentska gledališka druščina prelevi v atentatorsko skupino, ki kani eksekvirati kvizlinškega uradnika Yeeja (Tony Leung Chiu Wai), ker pod mizo kolaborira z japonsko nadoblastjo.

Njihova taktika je preprosta – v izdajalčev brlog kanijo infiltrirati zalo vrstnico (Wei Tang) z vlogo poročene gospe Mak, ki naj bi pritegnila pozornost nenačelnega pohotneža, nato pa bi mrzlično čakali na prvo šanso, da bi ga – v svojem zanesenem idealizmu – odpihnili z zemeljskega obličja. A njihova naivnost in neizkušenost se rezultira v kaj klavrnem koncu in tako novo priložnost dobijo šele čez nekaj let, ko se gospod Yee ponovno ogreje za Makovo gospo. Pa tudi tokrat kakopak ne gre vse lepo in gladko, Yee se na neuko vohunko povzpne z nebrzdano strastjo in jo brez usmiljenja podvrže interogativnemu zlorabljanju kamasutre, in vendar se ta ne zmede, pač pa vztrajno dokazuje svojo poslušnost in predanost, četudi ji izdajalske lovke v resnici vse bolj in bolj lezejo pod kožo. Lee to abstraktno agonijo naslika detajlno in pikolovsko, pri čemer se zateka tako k bizarni eksplicitnosti kot pretirani minutaži, pa nas to kaj prida ne moti, če smo se le pripravljeni podrediti izrazni moči njegovega filma, uživati v subtilnih provokacijah, ki nam jih nagajivo servira, in se predajati opojni melodičnosti, v kateri spontano teče fatalna pripoved.

7/10

IMDb

Poželeje, nevarnost

26.07.2008

To je Anglija

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

To je Anglija angleškega režiserja Shanea Meadowsa brez dvoma vzbuja asociacije na sijajno dramo Generacija X, s katero je pred desetimi leti navdušil Tony Kaye – ker smo si le-to dobro zapomnili po izvrstni, infiltrirani depikciji rasistične neo-nacistične subkulture, ki jo je moč prepoznati tudi v Meadowsovem filmu, nam številnih interesantnih vzporednic z njo zares ni težko povleči, a na te uvodoma zgolj opozarjam in se jih v nadaljevanju namenoma ogibam, saj bi s pretiravanjem v primerjavi in prevranjenim označevanjem za filmsko variacijo pomembni Meadowsovi moralki kaj lahko odtegnil neovrgljivo samobitnost in unikatnost.

Film je postavljen v Anglijo leta 1983. Pred nami je poba (Thomas Turgoose) po imenu Shaun. Njegov oče je padel v vojni za Falklandske otoke, mati (Jo Hartley) je depresivna razvalina, ki mu ne zna svetovati, kako se zoperstaviti zaničevalnim in posmehujočim pogledom svojih vrstnikov. Na lepem sreča tolpo obritoglavcev; vsi so mnogo starejši od njega, a tudi v njih se pretaka nekaj, kar jih vleče stran od družbe – pa ne gre toliko za upornost, kot bi sprva pomislili, bolj za občutja odpahnjenosti in odrinjenosti, zato ne čudi, da ga hitro sprejmejo medse, kar Shaunu, ki ni vajen tovrstne pozornosti in razumevanja, kajpada nadvse godi. Razmeroma neškodljiv vpliv ekscentrične druščine, ki v svoji razočaranosti nad svetom tu in tam resda razgraja in razbija po zapuščenih soseskah, sicer pa v resnejše navzkrižje z zakonom ne zahaja, se drastično zaostri, ko se iz zapora vrne Combo (Stephen Graham), objestni in srditi skinhead, ki skupinico kani razdeliti na dvoje – na tiste, ki se bodo z njim patriotsko borili za čisto Anglijo in zatirali vse, kar je v njej tujega in drugačnega, ter na one druge, ki bodo, kot pravi, še naprej mevžasto čepeli v kotu in objokovali svojo bridko usodo.

Shaun se odloči stopiti na Combovo stran, kar pravzaprav ni presenetljivo – čuti se obvezanega na nek način osmisliti očetovo bedno in nepotrebno smrt, poleg tega pa v Combovi karizmatični drži ugleda močno in trdno oporo, ki jo je ob odsotnosti starševske avtoritete nujno potrebuje. A naenkrat se mali deček znajde v okolju, ki se na življenjske neuspehe v večji meri odziva z jezo in nasiljem ter krivca za svojo nesrečo išče v tretji osebi; in tako je že vnaprej obsojen na težko življenjsko preizkušnjo, s katero se bo moral soočiti veliko prej, kot bi bil nanjo pripravljen. Meadowsova dramatična struktura, ki protagonista vodi do moralne iluminacije, je dobro premišljena in detajlno začrtana, pripovedni slog pa oster in nepredvidljiv, a gotovo je še večjo vrednost filma, kot mu jo posreduje udarna pripoved, potrebno iskati v njegovi posplošitvi, ki se izkaže za zrelo sociološko študijo marginaliziranih družbenih skupin in mladostnikov, ki vstopajo vanje.

8/10

IMDb

24.07.2008

Povratne steklenice

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Priletni, malce samosvoji češki učitelj književnosti Josef Tkaloun (Zdenek Sverák) je naveličan gizdalinske mladine, zato svojo službo obesi na klin, pa vendar na pokoj in preživljanje časa s pokroviteljsko ženo Eliško (Daniela Kolárová) še pomisliti noče. V mrzličnem iskanju novega dela končno le najde táko, ki mu je zares po godu – v lokalni trgovini za majhnim okencem prevzema izpraznjene steklenice, kar mu ponuja obilo priložnosti za kratke, sproščujoče klepete s starimi in novimi znanci. Delo ga osvobaja, je pobeg pred enolično vsakdanjostjo, v kateri vidi svojo ostarelo, vegetirajočo podobo, saj mu povratne steklenice pod nos prinašajo celo vrsto radoživih življenjskih vonjav, mesenih poželenj, mladostnih spominov in davno pozabljenih radosti. A vse to so v resnici le trenutne impresije in kratkoročna občutja polnosti, ki ne morejo izbrisati zamolčanih in potlačenih fobij, tegob in skrbi, ki ga pestijo – vseprisotni strah pred starostjo, nemočjo in ukalupljenostjo, hčerkina (Tatiana Vilhelmová) šibkost in nesrečna ljubezenska izkušnja, predvsem pa njegovo vse bolj otopelo, pusto in samoumevno razmerje z ženo se kmalu preselijo tudi na novo, navidez popolno delovno mesto. Režiser Jan Sverák s svojo hudomušnostjo in šegavostjo poskrbi, da eksistencialne dileme ne odzvanjajo preostro, a jih hkrati ne omili do te mere, da bi izpadle trivialno in dovtipno, kar pomeni, da njegova kreacija vzbuja vtis priljudne, zmerno spotakljive satire, ki v skladnem slogu zaokrožuje tematsko trilogijo o življenjskih obdobjih, ki jo je leta 1991 začrtal z Osnovno šolo, nadvse uspešno pa nadaljeval leta 1996 z dramo Kolja, ki mu je tudi navrgla oskarja za najboljši tujejezični film.

7/10

IMDb

Povratne steklenice