Arhiv za mesec Junij, 2008

30.06.2008

Stregel sem angleškemu kralju

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Norčava češka satira Stregel sem angleškemu kralju, posneta po istoimenskem romanu pisatelja Bohumila Hrabala, razpreda zgodbo nizkoraslega, po malem čudaškega, a zato toliko bolj ambicioznega mladeniča Jana Díteja (Ivan Barnev in Oldrich Kaiser), ki se v obdobju med obema svetovnima vojnama iz goljufivega prodajalca hrenovk in poslušnega gostinskega vajenca skokovito povzpne do službe glavnega natakarja najuglednejšega praškega hotela in celo postane prejemnik častnega odlikovanja etiopskega kralja. Z iznajdljivostjo in pretkanostjo vedno znova uspe doseči svoje visoko zastavljene cilje in tako tudi v času tik pred začetkom druge svetovne vojne, ko nemški pritisk na češko prestolnico vse bolj narašča, brez težav najde način, da se izogne surovemu nacističnemu jarmu. Režiser Jirí Menzel sijajno poustvarja zbadljiv in provokativen ton knjižne predloge ter na široko razprostira dilemo med individualno svobodo in nacionalno zavestjo, duhovito polemizira oportunizem in pragmatizem ter na piker način tušira družbeno gonjo za materialnim dobičkom, podobno efektiven pa je tudi pri vsebinski adaptaciji, kjer se s fragmentarnim nizanjem epizod protagonistovega življenja lahkotno sprehodi skozi razgibano češko zgodovino sredine 20. stoletja.

7/10

IMDb

Stregel sem angleškemu kralju

28.06.2008

Dogodek

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Klavstrofobična, psihotično misteriozna drama Dogodek se začne v newyorškem Central Parku, v največji ameriški oazi miru, spokojnosti in užitka, a režiser M. Night Shyamalan, avtor morbidnih, srh vzbujajočih šokerjev Šesti čut, Nezlomljivi, Znamenja, Vas ob gozdu in Podvodna deklica, vam ne da priložnosti, da bi nje prijetnost vsaj za hip začutili; ko zapiha hladen vetrič, ljudje okamenijo, nato pa čudno apatični drug za drugim en masse napravijo samomor. Nič drugače ni po drugih večjih parkih na vzhodni obali ZDA, obiskovalci kolektivno, brezvoljno drvijo v smrt, medtem ko ostali v paniki zapuščajo svoje domove. Med njimi so tudi srednješolski učitelj Elliot (Mark Wahlberg), njegova odtujena žena Alma (Zooey Deschanel) in mala molčeča deklica Jess (Ashlyn Sanchez), ki z vlakom zapustijo Filadelfijo in nedolgo zatem obtičijo v malem, odmaknjenem mestecu v zahodni Pennsylvaniji.

Smrtonosni virus jim je tesno za petami, a na poti je mutiral – če je v kozmopolitskih mestih predstavljal uresničitev ljudske paranoje o ultimativnem terorističnem napadu, se sedaj transformira v psihološki strup, ki ljudi redči v vse manjše skupine, jih navdaja z resignacijo, nihilizmom in antropofobijo ter jih dela asocialne, labilne in mizantropske, tako da sodbo naposled dočakajo sami, oropani čustev in intime ter polni sovraštva do sočloveka. Dogodek je mračni spleen o odtujenosti, desocializiranosti in desolidariziranosti moderne družbe, opresivna moralka o disorientaciji človeka, ki ga v kolektivu držita le še strah in panika, in, če hočete, apokaliptična alegorija kapitalističnega ustroja, ki ljudi napleta v pasivno, togo, brezčutno mrežo, po kateri pustoši neobvladljivi virus potrošniške mrzlice.

7/10

IMDb

Dogodek

26.06.2008

S taksijem na senčno stran

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Letos je oskar za najboljši dokumentarec zasluženo romal v roke Alexa Gibneyja, avtorja šokantnega eye-openerja S taksijem na senčno stran, ki je nastal v okviru mednarodnega projekta desetih filmov o ogroženosti demokracije v različnih predelih sveta. Gibney se v svojem izdelku osredotoča na nehumane metode izpraševanja, ki se jih pod sloganom vojne proti terorju po zloglasnih ameriških zaporih poslužujejo vojska in obveščevalne službe. Za izhodišče svoje polemike jemlje tragično zgodbo afganistanskega taksista, ki je v vojaškem oporišču v Bagramu na vzhodu Afganistana po večdnevnem mučenju zaradi osumljenosti o vpletenosti v teroristične napade podlegel hudemu psihičnemu in fizičnemu pritisku nasilnih zasliševalcev. Nato pripoved spretno razširja na pričevanja paznikov o okrutnih, sadističnih in popolnoma izprijenih oblikah torture ter njihove trditve izdatno utemeljuje z arhivskimi posnetki in fotografijami, nadalje pa odkrito dvomi v resničnost in kredibilnost tako pridobljenih podatkov in zgroženo ugotavlja, da je odnos preiskovalcev do jetnikov na moč barbarski in neciviliziran ter povsem nasproten splošno privzetim normam sodobne družbe. Naposled se začne vse bolj očitajoče ozirati po političnem vrhu, ki ne le da mučenje odobrava, marveč s pretkanim lobiranjem in nespoštovanjem ter samosvojim tolmačenjem mednarodnih konvencij pogoje zanj celo načrtno ustvarja, v isti sapi pa ošvrkne tudi zmanipulirano ljudstvo, ki naivno podlega vsesplošni paranoji in na ta način kar samo narekuje samovoljno oblast. S taksijem na senčno stran je intrigantna, napeta in dih jemajoča srhljivka o izgubljeni morali, črednem nagonu in temnih plateh moderne civilizacije, predvsem pa pomemben in dobro argumentiran memento, ki glasno opominja, da etični kodeks kljub navidezni samoumevnosti še zdaleč ni v celoti priznana in obče veljavna človeška dobrina.

8/10

IMDb

S taksijem na senčno stran

23.06.2008

Moje borovničeve noči

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Hongkonškega auteurja Wonga Kara Waija smo si dobro zapomnili po hiperstiliziranih, barvno intenzivnih in pestrih cineastičnih ekscesih in kot gre pričakovati, niso na pogled nič drugačne niti Moje borovničeve noči, njegov prvi v celoti v angleščini posneti film, ki je neke sorte intimna odisejada o odkrivanju zatrtih čustev in vrednotenju ljubezni. Ljubka, zmedena, po malem naivna Elizabeth (Norah Jones) uteho ob propadli zvezi najde v malem, prijetnem newyorškem lokalu, kjer jo z okusnimi borovničevimi pitami dan za dnem, noč za nočjo razvaja simpatični in pozorni lastnik Jeremy (Jude Law). A četudi se zdi, da je iskrica med njima tik pred tem, da preskoči, Elizabeth zapusti mesto in se odpravi na dolgo popotovanje po ameriški celini.

Ljudje, ki jih na svoji poti srečuje, so vsi po vrsti polni bolečih frustracij, mučnih kompleksov in neizpovedanih zgodb; osamljeni, apatični policaj (David Stratharin) vsak večer v pijači utaplja spomine na propadli zakon, njegova fatalna žena (Rachel Weisz) se predaja sramotnemu razvratu, da bi priklicala izgubljeno mladost, klepetava kvartopirka (Natalie Portman) pa s pokončno, na videz samozadostno držo poskuša prikriti krvavečo notranjost, ki jo je zoralo neuklonljivo uporništvo in metodično zavračanje družinskih vezi. Njihova terapija – odkriti pogovori z mirno, iskreno Elizabeth – pa je v resnici tudi sijajna priložnost za njeno lastno duhovno kontemplacijo, za ureditev nedorečenih emocij, dvig samozavesti in končno osebnostno dozorelost. Prav lucidna psihološka študija likov, izdatno podkrepljena z izvrstnimi in navdihujočimi igralskimi predstavami, umetno okinčan aranžma Wonga Kara Waija dviga za stopnjo višje od navadnega vizualnega sladila in ponuja interesantno in nevsakdanje filmsko izkustvo, ki se mu vsekakor ne gre ogniti.

7/10

IMDb

Moje borovničeve noči

22.06.2008

Druga sestra Boleyn

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Podobno kot roman Druga sestra Boleyn izpod peresa pisateljice Philippe Gregory je tudi njegova filmska adaptacija, ki nam jo predstavlja angleški režiser Justin Chadwick, zaznamovana s svobodnim, samosvojim, na momente provokativnim tolmačenjem historičnih dejstev, pa četudi njena časovna umestitev večji del pripovedi ostaja nadvse pretkano potisnjena v drugi plan. Do izraza tako prihajajo predvsem spletke preračunljivega sira Thomasa Boleyna (Mark Rylance), ki hoče svoji hčeri, nedolžno svetlolaso Mary (Scarlett Johansson) in povzpetniško temnolaso Anne (Natalie Portman), na vsak način spečati z razvratnim angleškim kraljem Henrikom VIII (Eric Bana). Chadwick s pestro paleto napetih in vnetljivih odnosov med glavnimi akterji očitno in prav nič zadržano koketira z zakonitostmi ekshibicionistične soap opere in kaotične melodrame, saj veliko prostora odreja motivom sestrskega razkola, ljubezenskega trikotnika, dvorne hinavščine, prešuštva in družinske tragedije. Za hranljivejšo zato prepoznamo obrtniško plat filma, ki s precizno in pretenciozno upodobitvijo plemiškega okolja v začetku 16. stoletja zadovolji standardom moderne kostumske drame, obenem pa pisana scenografska podoba in kontrastna fotografija Chadwicku nudita dobro oporo tudi v narativnem in izpovednem smislu. Druge sestre Boleyn sicer v celoti ne moremo pojmovati kot nadpovprečno filmsko izkustvo, lahko pa jo povsem mirno vtaknemo v mozaik solidnih dram o dogajanju na angleškem dvoru, kjer vsebinsko spodobno dopolnjuje odmevna filma Shekharja Kapurja o vladavini kraljice Elizabete I.

5/10

IMDb

Druga sestra Boleyn