Arhiv za mesec Maj, 2008

24.05.2008

Ponarejevalci

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Avstrijska drama Ponarejevalci, ki je letos prejela oskarja za najboljši tujejezični film, je postavljena v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja, v čas druge svetovne vojne in srhljivih grozot nemškega nacizma ter posreduje resnično zgodbo o preračunljivem in oportunističnem ponarejevalcu Salomonu Sorowitschu (Karl Markovics), ki se kljub svoji premetenosti in zvitosti ne uspe izogniti okrutnemu koncentracijskemu taborišču. Zato pa v lagerju smrti kaj hitro izkoristi samovšečnost paznikov in s pohlevnim vedenjem doseže preselitev v Sachenhausen, kjer s skupinico izkušenih judovskih tiskarjev pod budnim očesom poveljnika Herzoga (Devid Striesow) ponareja denar, s katerim izčrpan in vse bolj obubožan nemški rajh kani oslabiti gospodarstvo svojih nasprotnikov.

Lagodno življenje in številne ugodnosti, ki jih Judom v zameno za opravljeno delo namenja Herzog, pa ne morejo pomiriti vesti, ki se oglaša ob množičnih pomorih rojakov onkraj zidov skrivne tiskarne. Med stimuliranimi taboriščniki se poraja dilema o moralnosti njihovega početja, saj se zavedajo, da bi s smelo sabotažo lahko odločilno vplivali na potek vojne, a pri tem kakopak tvegali svoje življenje. Posebno Sorowitsch, ki je zaradi svojih izkušenj in spretnosti glavni vodja ponarejanja, se znajde v velikem osebnostnem precepu med zanj do tedaj značilnim egoizmom in hipokritstvom ter prebujeno skrbjo za dobrobit soljudi. Režiser in scenarist Stefan Ruzowitzky, ki je film posnel po romanu Adolfa Burgerja, njegovo moralno rast upodablja zelo subtilno in izostreno ter kar se da spontano in neprisiljeno, s čimer uspe vprašanje posameznikove eksistenčne poze v odnosu do človeške kolektivne zavesti spretno razširiti na najsplošnejši možni model. Prav tako velja opozoriti na premišljeno kompozicijo likov, saj navkljub tu in tam malce togi in šablonski interpretaciji nemških paznikov implicira številne interesantne korelacije med glavnimi akterji, naracija, ki ji resda manjka nekaj taktnosti in ubranosti, pa na rovaš stvarne zgodbe vendarle zadovolji in poteši, tako da lahko Ponarejevalce povsem mirno označimo za pomemben in zrel memento odmevni nemški tajni operaciji Bernhard.

7/10

IMDb

Ponarejevalci

10.05.2008

Kralji ulice

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Losangeleški detektiv Tom Ludlow (Keanu Reeves) je izmozgan, razdražljiv in besen, kakor se za filmsko figuro ameriškega moža postave spodobi – po smrti žene se utaplja v alkoholu in se brezglavo vpleta v nevarne strelske obračune, za povrh pa je priča še umoru nekdanjega partnerja (Terry Crews), ki ga brutalno prerešetajo nedolgo zatem, ko zapusti enoto pod poveljstvom pokroviteljskega načelnika Jacka Wanderja (Forest Whitaker). Zaradi sumljivih okoliščin smrti se na Ludlowa obesi cinični preiskovalec James Biggs (Hugh Laurie), Ludlow, ki se ob prikritih obtožbah odloči primer razrešiti na lastno pest, pa se poveže z mladim in zagnanim policistom Diskantom (Chris Evans), s katerim dregneta v koruptivno zvezo med urbanim podzemljem in izpridenim policijskim vrhom.

Režiser David Ayer in scenarist James Ellroy imata za sabo tako bogato bero policijskih trilerjev, da ne čudi, da njuna skupna kreacija izgleda kot sprehod po prizorih iz filmov Modri angeli, L.A. Zaupno, Dan za trening, Specialci, Brownov rekviem in Črna dalija, kar pomeni, da lahko kriminalko Kralji ulice označimo za neke sorte hibrid robatega neo noira in impulzivnega akcijskega rompompoma. Film ima potemtakem slogovno nadvse širok in bogat manevrski prostor, gledano s tematskega in vsebinskega vidika pa premore dobre predispozicije za oster in polemičen šoker o delovanju policijske uprave, toda zdi se, da se Ayer odloči za zmernejši pristop, s katerim na rovaš anomalnega nasilja in ekscesne surovosti sicer opazno prekorači meje populističnega mainstreama, je pa zato toliko bolj blag in pohleven v interpretaciji podtalne subverzije in transgresije, kjer za sabo na žalost pušča vse preveč nezorane ledine. Končni produkt je tako zadovoljiv le v smislu atraktivne akcijskega dinamike, pa še tu smo se v resnici primorani omejiti le na posamezne sekvence filma, saj povezane v celoto zaradi okorne dramaturgije, slabe stopnjevanosti in pretirane predvidljivosti z gledalcem niso sposobne manipulirati dovolj dobro, da bi ga držale v konstantni negotovosti in napetem pričakovanju konca.

5/10

IMDb

Kralji ulice

2.05.2008

V divjini

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Na tematsko kompozicijo road-movieja vedno lahko pogledamo z dveh različnih perspektiv; prva je protagonistova notranjost, ki tekom popotovanja doživlja nesluteno preobrazbo, druga pa razgibano okolje in interesantna družba, ki tako ali drugače vplivata na junakovo čustvovanje in mišljenje. Sean Penn v impresivni drami o uporniškem mladeniču Christopherju McCandlessu (Emile Hirsch), ki je leta 1990 po končanem kolidžu brez slovesa pobegnil komandi represivnih staršev (Marcia Gay Harden in William Hurt) in se podal na odisejado po ameriški celini, drugemu aspektu nekaj prostora odreja v osrednjem delu, ko prek hipijevskega para (Catherine Keener in Brian Dierker), dobrodušnega farmarja (Vince Vaughn) in osamljenega starca (Hal Holbrook) predstavi tri zanimive perspektive ameriške družbe, sicer pa se v celoti posveča subtilnemu in detajlnemu prikazu razvoja Christopherjeve osebnosti. Ta s svojo idejo o svobodi in popolni neodvisnosti, ki jo udejanja z brezciljnim in brezskrbnim vandranjem po svetu, izkazuje krvavečo notranjost in bridko razočaranost nad obstoječo stvarnostjo, čeprav je sam prepričan, da ga njegovo početje vodi v poglobljeno kontemplacijo in končno duhovno izpopolnjenost. Odmikanje od družbe, nezavedno odklanjanje emocionalnih stikov, stopnjujoča se introvertiranost in metodično samozanikanje dosežejo svoj vrhunec na pusti in hladni Aljaski, kamor Christopher odide, da bi po svojem prepričanju v samoti opravil še sklepno dejanje svoje spiritualne preobrazbe; a v resnici se zgodi ravno obratno in mladenič se šele v agoničnem boju zave svoje velike zmote. Film V divjini poleg izjemne tematske ostrine krasita še graciozna naracija in perfektna obrtniška dovršenost, posebej pa velja izpostaviti tudi sijajno igralsko predstavo z mladim Hirschem na čelu.

9/10

IMDb

V divjini

1.05.2008

Jesse James in strahopetec Robert Ford

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Težko je reči, ali je vestern Andrewa Dominika, posnet po romanu Rona Hansna, trpka žalostinka o izdaji in hipokritskem umoru zloglasnega razbojnika Jesseja Jamesa (Brad Pitt) ali otožni spev o nesreči in bridki usodi njegovega morilca Roberta Forda (Casey Affleck). Nemara je zato še najpravičneje poiskati tretji opis in tu velja v zakup vzeti počasno in umirjeno naracijo, ki jo Dominik izdatno podkrepi z melodično zvočnostjo in milo vizualno podobo. S tem sicer prekrši prenekatero ustaljeno žanrsko pravilo, a tega smo v novodobnem reinkarniranju in prenavljanju vesterna že dodobra navajeni, zato gre film Jesse James in strahopetni Robert Ford bolj kot antiformo svojim prednikom razumeti kot rekviem Divjemu zahodu, robatim kavbojem ter izmišljenim štorijam o njihovih mitskih postavah in veličastnih podvigih.

Tovrstne pripovedi je kot majhen poslušal in prebiral Robert Ford, všeč so mu bile predvsem tiste, v katerih je nastopal premeteni Jesse James, severnoameriški Robin Hood druge polovice devetnajstega stoletja. Ford si je od nekdaj želel postati velik in znan in sijajna priložnost se mu ponudi, ko se mu posreči infiltrirati v Jessejevo roparsko tolpo. A legendarni desperado v realnem še zdaleč ni takšen, kakršnega ga opisujejo fiktivne zgodbe in stripi, zamorjen je in depresiven, pa sumničav, nepredvidljiv in labilen. Fordovega prepričanja o njegovi večvrednosti to ne omaje in ga še vedno slepo kuje v zvezde, tako da se med njima razvije čudna, zdaj napeta zdaj sproščena zveza s prikritim erotičnim pridihom, ki pa se proti koncu vse bolj in bolj sprevrača v igro mačke z mišjo in se naposled tragično konča z Jamesovim umorom. Dominik si pri razvijanju in utemeljevanju odnosa med glavnima protagonistoma ne zastavlja striktnih časovnih okvirov, česar pa mu glede na naravo filma ne moremo kaj prida zameriti. Našo potrpežljivost poplača z umetelnim ekscesom, v katerem pogumno razširja in poglablja dediščino nabritih kavbojk ter jo drzno spaja z elementi melodrame, soap opere in kiča, kar se vsekakor zdi – in v resnici tudi je – absurdno in bizarno, a obenem še kako efektno, provokativno in unikatno ter prav zato toliko bolj interesantno in ogleda vredno.

7/10

IMDb

Jesse James in strahopetec Robert Ford