Arhiv za mesec April, 2008

29.04.2008

Skrivnost megle

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Franka Darabonta vedno znova zalotimo pri subtilnem prevzemanju in povzemanju verskih vsebin – spomnimo se Kaznilnice odrešitve, te imenitne parabole o grehu, pokori in ekstatičnem odrešenju, ali pa Zelene milje, fantastične, po malem zbadljive parafraze eksekucije Jezusa Kristusa – in prav nič drugače ni tokrat v transcendentni srhljivki Skrivnost megle, kjer majhno, odmaknjeno ameriško mestece doleti neusmiljena božja sodba. No, tako vsaj trdi lunatična gospa Carmody (Marcia Gay Harden), ko področje preplavi gosta, opresivna megla in se le peščica prebivalcev uspe poskriti v lokalni supermarket, da bi vsaj za hip preložila svoj klavrn konec. A kaj kmalu skrivnost megle potrka tudi na njihova vrata – izkaže se, da so jih obkolili krvoločni živalski stvori in da se je človek nenadoma znašel na samem dnu prehranjevalne verige.

Temu primerno se ujetniki tudi vedejo – strah in panika v njih prebudita čredni nagon in primitivno nrav, tako da ne mine dolgo, ko se preobrazijo v Romerove zombije in prično poplesavati po ritmih maničnih marenj, ki jim jih žreba gospa Carmody. Med njimi je sicer tudi nekaj takih (Thomas Jane, Toby Jones, Amanda Dunfrey, Sam Witwer), ki so brali Darwina in verjamejo, da se z zdravo pametjo lahko izognejo najhujšemu, nikomur pa ne potegne, da so strašne nakaze in grozljive silhuete, ki prežijo na njih, v resnici le morasta fatamorgana, zlovešči odsev njihove otopelosti, čustvene retardiranosti in izgubljene empatije do sočloveka. Družbeno kritični šoker Skrivnost megle, posnet po istoimenskem romanu Stephena Kinga, nima milosti za samooklicane preroke, ki biblijo tolmačijo po svoje, niti ne za naivno rajo, ki samovoljni interpretaciji božjega izročila naivno naseda, še manj pa za tiste, ki ne verujejo, ne upajo in ne verjamejo ter biblična načela slepo in malodušno zavračajo, kar po dveh urah bizarnih peripetij in nepojasnjenih dogodkov predstavlja tako šokantno razodetje, da smo Darabontu primorani vsaj deloma odpustiti občasno, a vse preveč kronično klišejskost, površnost in neutemeljenost.

6/10

IMDb

Skrivnost megle

28.04.2008

Točka prednosti

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Točka prednosti v narativnem smislu vsekakor ni običajen film, posnet s številnih zornih kotov namreč poskuša na interesanten in intriganten način poiskati resnico o atentatu na ameriškega predsednika (William Hurt) v središču španske Salamance. Sprva nam je predočena perspektiva televizijske producentke (Sigourney Weaver), nato se v kaotično dogajanje infiltriramo preko zvestega telesnega stražarja (Dennis Quaid), pa zatem zremo skozi oči zaljubljenega španskega policista (Eduardo Noriega) in skozi kamero ljubeznivega ameriškega turista (Forest Whitaker), se poistovetimo s predsednikom in naposled opazujemo skrbno premišljeni načrt zvitih atentatorjev (Saïd Taghmaoui, Ayelet Zurer, Edgar Ramirez), ki za dosego svojega cilja takorekoč ne izbirajo sredstev.

Ko se zapleteni klobčič postopno odvija, na dan prihajajo vedno nove in nove zvijače, ki jih režiser Pete Travis efektno umešča med nevarne strelske obračune, bombne eksplozije in vratolomne avtomobilske pregone, a s stopnjevanjem intentzitete akcijske kinetike resnici na ljubo vse bolj zanemarja svojo izvirno rashomonsko formo. Slednje se pozna v zmanjšani kohezivnosti in slabši utemeljenosti druge polovice filma, izkaže se, da vsebinski zasnovi ne bi škodila podrobnejša obdelava likov, predvsem pa eksaktnejša in smelejša tematska razčlenitev, toda na žalost namesto nje dobimo le takten proameriški epilog, ki Travisu odvzema kredibilnost, pridobljeno z večplastno predstavitvijo dogodkov. Točko prednosti lahko potemtakem dojemamo zgolj kot soliden žanrski produkt, poln dinamike in fluida, višjega izkustva od adrenalinske vzburjenosti pa v njem ne gre iskati, za kar je bolj kot pomanjkanje potenciala kriva pretirana konvencionalnost ali pa preprosto nezainteresiranost ustvarjanja kompleksnejših cineastičnih izdelkov.

5/10

IMDb

Točka prednosti

26.04.2008

Tekla bo kri

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Garaški, trmasti in neupogljivi puščavnik Daniel Plainview (Daniel Day-Lewis) ob zatonu devetnajstega stoletja mrzlično rovari po pustinjah zahodnega Teksasa, da bi našel dragoceno srebro, a naposled odkrije nafto in v nekaj dekadah iz robatega delavca zraste v nemoralnega naftnega mogotca, ki z brezkompromisnim poslovanjem rapidno kopiči svoje premoženje. Črno zlato pa vedno znova terja svoj davek, zato niti ne čudi, da vsakič, ko privre na plano, izgleda kot izvir vsega hudega in zlega; in nič drugače se ne godi na planjavah Kalifornije, v okrožju Malega Bostona, kjer Daniel po naključju izvoha bogato nahajališče nafte. Nenehno prerekanje z mladim, na pol blaznim pridigarjem (Paul Dano), ki se trudi zastopati interese domačinov, in tragična nesreča malega fantiča (Dillon Freasier), za katerega se zdi, da je edini, do katerega goji pozitivna čustva, načenjata cilje mizantropskega naftarja, a ta od svojih prepričanj in načel ne odstopa niti za ceno duhovne izpraznjenosti in nečloveške emocionalne otopelosti.

Agoničen boj s samim seboj, ki je navidez že od samega začetka obsojen na klavrn konec, je tako glavna srž čislane drame Paula Thomasa Andersona, a če bi film okarakteriziral zgolj kot psihološko psevdobiografijo zagrenjenega kapitalista, bi mu povsem nepozorno in neupravičeno odtegnil nezanemarljivo kompleksno širino. Na drugi strani mu prav ničesar ne pridenem, ako ga proglasim za imeniten poklon Hustonovi klasiki Zaklad Sierra Madre ali pa – malce bolj podjetno – kar za svobodno retrospektivo zrelih in tematsko dobro zastavljenih vesternov, še raje pa ga označim za zvito satirično depikcijo surovosti kapitalistične gonje in temne plati ameriškega sna. S tem mu, upam, odrejam zadosten obseg, znotraj katerega je moč razpredati o moralnih vprašanjih zahodnega ustroja, problematiki zevajočega socialnega prepada in ozadju verskega fundamentalizma in fanatizma, nikakršno težavo pa ne predstavlja niti njegova razširitev in aktualizacija, saj se drama tematsko dobro prilega dandanašnji geopolitični podobi sveta. Film Tekla bo kri je sijajna, fantastično dovršena študija moči, ki jo na rovaš dramatične zvočnosti in izjemne vizualne efektivnosti doživljamo kot drzen filmski eksces, dojemamo pa kot bizarno in intrigantno historično srhljivko, polno zbadljivih aluzij in pikrih družbenih alegorij.

9/10

IMDb

Tekla bo kri

24.04.2008

Družina Savage

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Naslov subtilne, melanholične, po malem tragikomične življenjske drame režiserke in scenaristke Tamare Jenkins se vsekakor zdi ironičen in piker, ni pa paradoksalen – Družina Savage namreč že uvodoma zamaje ustaljeno predstavo družbene institucije, ki naj bi posameznika socializirala in pripravila na samostojno življenje. Wendy (Laura Linney) je v poznih tridesetih, ni poročena, ima pa afero s poročenim moškim (Peter Friedman), živi z mačko in je nenehno v lovu za boljšo zaposlitvijo. Nič bolje ne gre njenemu bratu Jonu (Philip Seymour Hoffman), otopelemu univerzitetnemu profesorju in doktorju literarne znanosti, ki s težavo krmari skozi zasebno življenje in se ni sposoben ustaliti v ljubezenski zvezi. Za svojo apatičnost, potrtost in odmaknjenost potihem krivita neurejene družinske razmere; mati ju je zgodaj zapustila, oče Lenny (Philip Bosco) pa jima tudi ni načaral najlepšega otroštva – narobe, njuno disfunkcionalnost je podžgal do meja grotesknosti in naposled poniknil v arizonski puščavi.

Ko Wendy in Jon dobita klic, da naj poskrbita za sedaj ostarelega, dementnega, na pol obnemoglega očeta, ki mu je pravkar umrla dobro situirana družica, se kakopak znajdeta v hudi dilemi kaj z njim storiti. V Jonu se poraja malodušnost, težavo skuša rešiti po liniji najmanjšega odpora in kani očeta enostavno pospraviti v bolj kot ne zanikrn negovalni dom, medtem ko se v Wendy prebudijo zatrte emocije in navkljub očetovim dejanjem iz preteklosti čuti obvezo kar se da dobro poskrbeti zanj. Jasno, razkorak v njunih percepcijah več kot očitno simbolizira prepad med zamero in občutji zapostavljenosti ter moralno težo, ki jo prinaša nastala situacija, toda postopna konvergenca v njunem mišljenju, ki jo – ironično – spodbudi prav oče, je v resnici sijajna šok terapija za vsakega posebej in oba skupaj. Jenkinsova v svoji graciozni kreaciji eksistencialnim vprašanjem odredi široke okvire, znotraj katerih tušira krizo identitete, introvertiranost, frustriranost, depresijo in probleme v zvezi s staranjem, po drugi strani pa fokus vseskozi striktno drži na osnovnem sporočilu o esencialnosti tesnih družinskih vezi in medčloveških stikov, kar ne vzbuja le občutka dobre poantiranosti in utemeljenosti, marveč dramo v zaključni fazi naredi primerno ekstatično in katarzično.

8/10

IMDb

Družina Savage

7.04.2008

Horton

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Animacijsko delavnico Blue Sky Studios, ki že debelo dekado deluje pod okriljem produkcijske hiše 20th Century Fox, smo si dobro zapomnili po dveh epizodah luštne in prisrčne risanke Ledena doba, tokrat pa nam na ogled postavlja adaptacijo slikanice o velikosrčnem slonu Hortonu, ki je pred več kot pol stoletja vzniknil izpod peresa imenitnega ameriškega pisatelja in kartunista Dr. Seussa. Pripoved o orjaškem junaku, ki usliši glas majcenih ljudi, tako zvanih Kdojev, ki prebivajo v mikroskopskem drobcu prahu, je v prvi vrsti didaktična alegorija o enakopravnosti malih in velikih, v svojem bistvu pa v resnici nosi precejšno filozofsko težo, a je ta prav diskretno nevsiljiva in poljubno široka. Tudi animirana variacija, pod katero sta se podpisala Jimmy Hayward in Steve Martino, ni pretirano nasičena s tematsko kompleksnostjo, kljub temu pa odpira številna izhodišča za resno razmišljanje in smotrn pogovor, kar je v poplavi računalniških risank, ki so v zadnjem času močno podvržene vsesplošnemu in večkrat površnemu tuširanju popularne kulture, omembe in hvale vredno. Podoben koncept odmikanja od trendovskih smernic lahko zapazimo tudi na obrtniški ravni; izdelek ne teži k fotorealističnemu posnetku stvarnosti, pač pa koketira z duhom klasičnih risank, ki so znale fizikalne zakone interesantno ukrivljati in izkrivljati ter so po tej plati resnici na ljubo zabavale bolje od svojih novodobnih potomk. Liki – izstopata predvsem Horton (Jim Carrey in Jure Mastank) in bistroumni Kdojček po imenu Župan (Steve Carell in Jure Godler) – so močno karikirani, z okorno zaobljenimi potezami na momente asociirajo na plastelinske lutke iz stop-motion animacije, njihova bujna domišljija pa ustvarjalcem omogoča sintezo številnih stilno razgibanih vinjet. Animejski je denimo odsek, v katerem Horton zapade v halucinogeni kinetični trans, retrofuturističen je obris mesta Kdojev, mračno ekspresionistična in obenem burleskno šaljiva je podoba drakulskega ptiča Vladvladikoffa (Will Arnett in Valter Dragan), epski je Hortonov lov za izgubljenim drobcem in na pol surrealistično je njegovo iskanje majcenega prahca med brezkončnostjo vijoličnih cvetov. Pestra in dinamična slogovna struktura tako na spreten način razširi razmeroma kratko vsebinsko podlago in v tem smislu poskrbi, da devetdesetminutna pripoved v nobenem segmentu ne izpade razvlečeno – a četudi nas dovršena vizualna interpretacija in nostalgičen ton zapeljujeta vseskozi tekom projekcije, ne gre zanemariti tematske globine, ki ima moč, da nas zaposluje in razvnema še dolgo po njej.

7/10

IMDb

Horton