22.03.2008

Wilsonova vojna

Objavljeno v Kritike T-Ž avtor Jan G.

Ko govorimo o filmski satiri hladnovojne krize, se spodobi vsaj za hip ustaviti ob Kubrickovi ekstravagantni, nadvse provokativni komični drami Dr. Strangelove, posneti leta 1964, ki je na piker, zabaven in burleskno nekonvencionalen način tuširala vnetljivo razmerje med vzhodom in zahodom. A bolj kot zaplet, ki mu je botroval čezmeren blokovski militarizem, je bil paradoksalen in bizaren tisti znameniti vzklik Petra Sellersa v vlogi norega znanstvenika doktorja Strangelova ob koncu filma – “Mein Führer! I can walk!” –, ki je sugestivno namigoval na ponovno vstajo nacistične ideologije, potem ko sta glavni, nasprotujoči si politični tendenci usodno in pogubno obračunali druga z drugo.

Wilsonova vojna, posneta po romanu Georgea Cirilea, resda ne premore tako ekscesnih domislic in slično kontroverznih vizij, a ji to interesantnosti ne odvzema; dogajanje, ki je postavljeno v zaključno fazo ameriško-sovjetskih trenj, je namreč navdihnjeno po resničnih dogodkih in v prvi plan postavlja politično zavzemanje škandaloznega teksaškega kongresnika Charlieja Wilsona (Tom Hanks) za odločnejšo ameriško intervencijo v Afganistanu za časa silovite invazije sovjetske armade. Wilson je v osemdesetih kongres vztrajno prepričeval o pomembnosti bližnjevzhodnega žarišča ter v navezi z bogato antikomunistko Joanne Herring (Julia Roberts) in robatim agentom CIE Gustom Avrakotosom (Philip Seymour Hoffman) na eni strani potrpežljivo zbiral denar za pomoč Afganistanu ter ga na drugi spretno pral in pretapljal v orožje, s katerim je opremljal gverilske mudžahide ter na ta način smelo vodil odločilen upor zoper socialističnim silam.

Brž pomislimo, da bo film s takšno zgodbo deloval izrazito proameriško, v resnici pa izkušeni nemški režiser Mike Nichols s konstantnimi opazkami na pragmatičnost in preračunljivost ameriške politike poskrbi, da je Wilsonova vojna vseskozi prežeta s sarkazmom in cinizmom, v sklepnem delu, kjer so nam predočene očitne paralele z aktualnim globalno-političnim stanjem, pa dobiva tudi izrazito kritičen podton. Kljub temu se zdi, da Nichols pri upodabljanju podtalnega manevriranja izbere lažjo in bolj konformistično pot, očitno se namreč izogiba eksplicitnejšemu prikazu koruptivnega ozadja, politične intrige in spletke pa so bolj kot ne simbolične narave ter mu v večji meri služijo zgolj kot vsebinski element v strogo začrtani šahovski partiji. Vse skupaj kompenzira z močnim karikiranjem likov ter hudomušnim napihovanjem njihovega ekscentrizma, kar mu ob trdni opori sijajne igralske zasedbe na srečo dobro uspe. Vendarle pa se ne gre slepiti, da se efektivnost filma s takim konceptom drastično ne zmanjša in to je ob precejšni množini ostrih, direktnih in nebrzdanih satir, ki smo jim priča v zadnjih letih, nemara tako velik hendikep, da bomo na Wilsonovo vojno kaj hitro pozabili. Škoda, zakaj material je dober – ironično, celo tako dober, da obeta preveč.

6/10

IMDb

Wilsonova vojna

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

4 komentarjev

  1. mrXfilm » Oskarji 2008 pravi:

    Stranska moška vloga – Philip Seymour Hoffman, nominacija

    22.03.2008 ob 21:24

  2. Gregor pravi:

    Meni eden ljubših, k čemur pripomore tudi scenarist, ki sem ga vzljubil v West Wingu Aaron Sorkin. Drugače pa škoda da ni šel bolj v podrobnosti, seveda je pa potem vprašanje če bi film bil tako zabaven in lahkoten.

    25.03.2008 ob 10:02

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    Odtisi scenaristovega peresa se filmu res dobro poznajo – lepo, da si dopolnil, kar sem jaz izpustil. :)

    Naj se odkupim s temle clipom iz filma A Few Good Men, ki je bil posnet na podlagi Sorkinove igre, hkrati pa predstavlja tudi prvi scenaristični posel, ki ga je opravil v filmskih vodah in je v večji meri zaznamoval njegovo kasnejše udejstvovanje na tem področju. Naj še dodam, da je film interesantna konverzacijska drama, ki vrhunec doseže prav v priloženem posnetku – zadnjič sem ga po naključju ujel na tv-ju in zavoljo sijajnega epiloga ostal prisoten in priseben pozno v noč. :D

    25.03.2008 ob 22:28

  4. mrXfilm » Možje, ki strmijo v koze pravi:

    [...] Kljub temu se izdelek ne more otresti naziva obešenjaškega črnohumornega šmorna in ne glede na šegavo držo in iskrivo spogledljivost pušča še za odtenek slabši priokus, kot ga je pred časom obetavna Nicholsova vojna farsa Wilsonova vojna. [...]

    28.02.2010 ob 16:15

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !