Arhiv za mesec Marec, 2008

23.03.2008

John Rambo

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Ob trenutnem pomanjkanju mišičnjakov, ki so s svojimi napetimi bicepsi v osemdesetih in devetdesetih letih trendovsko polnili prizore adrenalinskih akcijskih konstruktov, so se primorani vračati stari – lep primer je Sylvester Stallone, ki po lanski šesti epizodi Rockyja letos obuja kultno pripoved o brezkompromisnem vietnamskem veteranu Rambu. Kakor vemo, so filmi s testosteronskimi mačoti osvežujoči in interesantni zgolj in samo, kadar je njihovo pretegovanje in obračunavanje dobro utemeljeno, lomastenje z banalnimi vzroki pa silno poredko izzove kaj več od nalezljivega zehanja, ciničnega posmehovanja in očitajočih komentarjev. Česa takega prav gotovo nismo doživeli ob prvem Rambu, v katerem je demobiliziran vojak specialne enote po domovini mrzlično iskal svoje nekdanje tovariše; ko je ugotovil, da so že vsi pod rušo, takoj zatem pa nabasal še na tečnega šerifa (Brian Dennehay), ki mu je prekrižal pot skozi malo mestece na severozahodu ZDA, je zapadel v halucinogeni posttravmatični šok – mučna vietnamska preteklost se v je flashbackih umestila v domače gozdove, kamor je zmedenega mladeniča potisnil nepotrebni policijski pregon. Kanadski filmar Ted Kotcheff je triler posnel po romanu Davida Morrella leta 1982 in ta je obveljal za eno najučinkovitejših moralk o nesmiselnosti in daljnosežnosti ameriškega posredovanja v jugovzhodni Aziji. Povsem nasprotno sta postopali sledeči nadaljevanji – Rambo se je v njiju najprej vrnil v Vietnam in nato razgrajal še po Afganistanu, filma pa sta ob tem tragično izgubila sporočilnost prvega dela in se sprevrgla v bedno parado klišejev akcijskega žanra.

Za četrti del, Johna Ramba, ne moremo reči, da je poslan zato, da bi seriji povrnil tematsko ostrino, prej bi lahko trdili, da Stallone, ki se je tokrat kar sam usedel na režiserski stolček, v prvi vrsti stremi k dinamični stvaritvi, ki daje atraktivnosti očitno prednost pred pronicljivostjo in prodornostjo. Ostarelega puščavnika po dvajsetih letih posta najdemo v tajski džungli, kjer v samoti opravlja delo čolnarja, nakar na njegova vrata potrkajo naivni humanitarni delavci, ki želijo po reki navzgor v sosednjo Burmo. Ko jim razloži, da območje, na katerem divja krvava državljanska vojna, nikakor ni kraj za neoborožene civiliste, ga odločno zavrnejo, češ da bodo z miroljubno misijo pomagali revnim žrtvam in ustavili nasilje, ki ga izvajajo nad njimi. Rambo le skomigne z rameni in jih nazadnje vendarle prepelje na želeno destinacijo, po nekaj dneh pa izve, da so jih ujeli zlobni skrajneži in z manjšo ekipo plačancev se odpravi na nevarno ozemlje osvobodit nevedne pacifiste. Kot ponavadi za sabo pušča grozno opustošenje, ob čemer Stallone standarde kinetičnosti in brutalnosti akcijskih sekvenc resda premika na višjo stopnjo žanrske učinkovitosti, toda ko pomislite, da z vsebinsko formo nespretno promovira nasilno posredovanje in negira mirno reševanje ideoloških sporov, vas obliva zona in spreletava srh. Vprašanje o smotrnosti tovrstnega filmskega postopanja tu torej ne bi moglo biti bolj na mestu in četudi se John Rambo na vso moč napreza obuditi duh vnetljivih akcijskih fluidov iz preteklih dekad, v celoti izpade kot konfuzna in čudno protislovna kreacija, ki dediščino reciklira na prav nemogoč in vidno nepremišljen način.

3/10

IMDb

John Rambo

22.03.2008

Wilsonova vojna

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Ko govorimo o filmski satiri hladnovojne krize, se spodobi vsaj za hip ustaviti ob Kubrickovi ekstravagantni, nadvse provokativni komični drami Dr. Strangelove, posneti leta 1964, ki je na piker, zabaven in burleskno nekonvencionalen način tuširala vnetljivo razmerje med vzhodom in zahodom. A bolj kot zaplet, ki mu je botroval čezmeren blokovski militarizem, je bil paradoksalen in bizaren tisti znameniti vzklik Petra Sellersa v vlogi norega znanstvenika doktorja Strangelova ob koncu filma – “Mein Führer! I can walk!” –, ki je sugestivno namigoval na ponovno vstajo nacistične ideologije, potem ko sta glavni, nasprotujoči si politični tendenci usodno in pogubno obračunali druga z drugo.

Wilsonova vojna, posneta po romanu Georgea Cirilea, resda ne premore tako ekscesnih domislic in slično kontroverznih vizij, a ji to interesantnosti ne odvzema; dogajanje, ki je postavljeno v zaključno fazo ameriško-sovjetskih trenj, je namreč navdihnjeno po resničnih dogodkih in v prvi plan postavlja politično zavzemanje škandaloznega teksaškega kongresnika Charlieja Wilsona (Tom Hanks) za odločnejšo ameriško intervencijo v Afganistanu za časa silovite invazije sovjetske armade. Wilson je v osemdesetih kongres vztrajno prepričeval o pomembnosti bližnjevzhodnega žarišča ter v navezi z bogato antikomunistko Joanne Herring (Julia Roberts) in robatim agentom CIE Gustom Avrakotosom (Philip Seymour Hoffman) na eni strani potrpežljivo zbiral denar za pomoč Afganistanu ter ga na drugi spretno pral in pretapljal v orožje, s katerim je opremljal gverilske mudžahide ter na ta način smelo vodil odločilen upor zoper socialističnim silam.

Brž pomislimo, da bo film s takšno zgodbo deloval izrazito proameriško, v resnici pa izkušeni nemški režiser Mike Nichols s konstantnimi opazkami na pragmatičnost in preračunljivost ameriške politike poskrbi, da je Wilsonova vojna vseskozi prežeta s sarkazmom in cinizmom, v sklepnem delu, kjer so nam predočene očitne paralele z aktualnim globalno-političnim stanjem, pa dobiva tudi izrazito kritičen podton. Kljub temu se zdi, da Nichols pri upodabljanju podtalnega manevriranja izbere lažjo in bolj konformistično pot, očitno se namreč izogiba eksplicitnejšemu prikazu koruptivnega ozadja, politične intrige in spletke pa so bolj kot ne simbolične narave ter mu v večji meri služijo zgolj kot vsebinski element v strogo začrtani šahovski partiji. Vse skupaj kompenzira z močnim karikiranjem likov ter hudomušnim napihovanjem njihovega ekscentrizma, kar mu ob trdni opori sijajne igralske zasedbe na srečo dobro uspe. Vendarle pa se ne gre slepiti, da se efektivnost filma s takim konceptom drastično ne zmanjša in to je ob precejšni množini ostrih, direktnih in nebrzdanih satir, ki smo jim priča v zadnjih letih, nemara tako velik hendikep, da bomo na Wilsonovo vojno kaj hitro pozabili. Škoda, zakaj material je dober – ironično, celo tako dober, da obeta preveč.

6/10

IMDb

Wilsonova vojna

15.03.2008

Estrellita – pesem za domov

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Četudi se zdi, da se je kultura spremljanja in presojanja slovenske filmske produkcije v zadnjih letih znatno izboljšala, mi še vedno na uho često prihajajo opazke, češ kako bedno depresivni in pesimistični so izdelki naših filmarjev ter v isti sapi kako dolgočasne in zagrenjene so ustaljene tematike, s katerimi se ukvarjajo. Dolgo sem ob tem le zadržano skomigal z rameni, pa sem se postopno vendarle naučil odločneje odmahniti z roko, zakaj s tako neutemeljeno kritičnostjo in skrajno posplošenim pogledom na film ne izkazujemo le svojega strahovito slabega poznavanja terena, nego tudi površno marginaliziramo izdelke, ki so s prenekaterih vidikov povsem primerljivi s čislanimi tujimi konstrukti.

Da moje pridiganje ne bo izpadlo neumestno, je potrebno navesti, da nova drama izpod rok in peresa Metoda Pevca premetuje številne teme, ob katerih se rado sliši, da so neogibne predpostavke slovenske filmske besede. Estrellita – pesem za domov se odpre s smrtjo genialnega violinista Mihaela Fabianija, ki je neke sorte otožna uvertura v zgodbo in služi kot izvir valovanja, ki otopele in apatične like zaziba v ritmu melodičnih taktov in njihove usode pahne v medsebojno prepletanje. Zveze med njimi so bodisi konvergentne bodisi divergentne, za osrednjo med Fabianijevo ženo Doro (Silva Čušin) in talentiranim glasbenikom Amirjem (Marko Kovačevik) pa bi celo lahko rekli, da je sinergična – užaloščena vdova v mladem dečku in njegovem spretnem goslanju najde uteho ob izgubi moža, za Amirja, čigar starša (Mediha Musliović in Senad Bašić) sta revna in obubožana bosanska imigranta, ki sinu ne moreta financirati niti osnovnega glasbenega izobraževanja, pa Dora pooseblja dobro vilo, ki mu v varstvo preda virtuozovo violino in mu nameni vso svojo pozornost ter tako zanj predstavlja eno redkih priložnosti, da se otrese bede socialnega dna. Že iz tako površnega orisa je torej moč razbrati, da se osnovni motivi zgodbe tičejo problematike beguncev iz področij bivše države, kakor tudi da melanholično stanje likov odločilno vpliva na atmosfero filma, kar je nemara že dovolj, da govorimo o tematskih komponentah, ki so zaščitni znak naših ustvarjalcev. To pa seveda ne pomeni, da bomo dramo enostavno pometli v vnaprej pripravljen žanr tako zvanih zamorjenih slovenskih filmov – pravilneje je namreč preučiti avtentično perspektivo, ki nam jo skozi svoj izdelek posreduje avtor.

Sekundarno lahko ob Estrelliti opazimo interesanten trend mozaičnega prepletanja likov, ki v zadnjih letih opazno zaznamuje slovenski film. Izkaže se, da je Pevec vešč kompleksne sintakse predvsem na scenarističnem nivoju, medtem ko sta pri realizaciji tu in tam opazni alternacija in negotovost v efektivnosti prizorov. Tako za nekatere segmente lahko rečemo, da se z odlično usklajenim igralskim ansamblom, vidno premišljeno mizansceno in opojno zvočnostjo približajo graciozni dovršenosti in potemtakem omogočijo neprecenljivo lirično izkustvo, po drugi strani pa ne manjka takih, za katere se zdi, da so posneti preveč na silo ter posledično izpadejo očitno preveč površinsko in pasivno ali pa – v drugi skrajnosti – odločno preveč sentimentalno in melodramatično. Zaradi tovrstne neuravnovešenosti filma kakopak ne morem označiti za nadpovprečni eksces, a postaviti ga vnemar bi bilo prav tako napak; zdi se namreč nadvse primeren zgled, ob katerem se lahko učimo na kakšen način dojemati filmsko dejavnost naših rojakov ter predvsem kako le-to soditi preudarno, razumno in specificirano.

6/10

IMDb

Estrellita - pesem za domov

9.03.2008

Juno

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Kar je lani predstavljal mali sijoči biserček Naša mala mis, letos zastopa kreacija Jasona Reitmana po imenu Juno. Tejle primerjavi se v zadnjih tednih resnično niste mogli izogniti, ako se v vas pretaka le kanček filmskega entuziazma ter kolikor toliko redno kukate v globine svetovnega spleta in potiskate nos med strani natisnjene besede. Oguljene komparacije pa ne navajam zato, da bi se ji posmihal ali pa jo v nesramnem sarkazmu, ki tu in tam preveva moje pisanje, srdito zanikal, diskreditiral in označeval za brezpredmetno; narobe, pohlevno ji prikimavam ter jo spoznavam za reprezentativno, le malce preslabo argumentirana in utemeljena se mi zdi. Najočitnejše paralele med filmoma so vizualne in narativne narave, tako Našo malo mis kot Juno namreč zaznamujejo slikoviti, na momente prav kičasto barviti kadri, ki stopnjujejo idealiziran in izrazito optimističen pripovedni ton. Neizbrisan pečat takemu kontekstu dajejo čudaški liki, ki so simpatično napihnjeni in pretirani, po malem že groteskni in burleskni. Z malo več telovadbe je moč sorodnost filmov prepoznati tudi na tematski ravni; če ju povežete v celoto, dobite lepo, četudi karikirano parabolo o odraščanju deklice v disfunkcionalno predznačenem okolju, za katerega pa se v končni fazi izkaže, da je veliko toplejši in bolj domačen od razvrednotene podobe zahodne družbe – da si osvežimo spomin, mala Olive (Abigail Breslin) se ni pokorila definiciji lepote, ki je za ideal postavljala plehko, plavolaso barbiko, na sličen način pa ravna tudi samosvoja, neudomačena mladenka Juno (Ellen Page), ki v Reitmanovem filmu po nesreči zanosi in se začudenosti okolice navkljub odloči, da otroka donosi ter ga nato nesebično preda mlademu, dobro situiranemu paru (Jennifer Garner in Jason Bateman), ki si nepopisno želi naraščaja.

Ironično je, da mladenka posvojitelja poišče v časopisu in to na lastno pest, šele zatem odločitev zaupa svojemu smešno brezskrbnemu očetu (J. K. Simmons) in dobrovoljni mačehi (Allison Janney) ter depriviranemu, asocialnemu mladeniču (Michael Cera), s katerim je otroka spočela. Pestrost likov je, zahvaljujoč drznemu, a iskrenemu scenariju Diable Cody, prignana do skrajnosti, še interesantnejši pa sta njihova začetna kompozicija in dinamika tekom zgodbe, ki je na momente presenetljiva, predvsem pa odpira celo paleto smotrnih življenjskih vprašanj. Da film ob tem ostane poživljajoč in pozitiven v odnosu do bivanja, gredo v večji meri zasluge režiserju Reitmanu, ki – podobno kot v efektivni satiri Hvala, ker kadite – s spretnim manevriranjem med komičnimi in dramskimi elementi posamezne prizore pripelje do perfektne žanrske uravnovešenosti. Še en aspekt, ki ga velja izpostaviti, je sijajen nabor igralcev; ti se v svojih vlogah več kot očitno dobro počutijo, kar je kakopak osnovni predpogoj za kvalitetno karakterizacijo likov. Izpostavljam le mlado Ellen Page, ki je brez dvoma najprepričljivejša in v upodobitvi naslovne junakinje krasno ujame razdor med mladostno razigranostjo in odgovornostmi, ki jih prinašata nosečnost in skokovita preobrazba iz dekliča v odraslo žensko. Vse to pa je več kot dovolj, da Juno označim za dramo z dobro zasnovano zgodbo in lucidno realizacijo, ki nam zakrivi prav luštno filmsko izkustvo in jo potemtakem lahko upravičeno postavim za vzorčni primer umetelnega izdelka, ob katerem z veliko gotovostjo trdim, da se bo zaradi svoje priljudnosti dotaknil širšega občinstva, po drugi strani pa bi na rovaš subtilnega izražanja praviloma moral zadovoljiti tudi gledalce, ki pred platnom hlastajo za večjo cineastično kompetentnostjo.

8/10

IMDb

Juno

2.03.2008

Sweeney Todd: Hudičev brivec

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Legenda o Sweeneyju Toddu, sociopatskem, psihotičnem, po malem nihilističnem londonskem brivcu, ki je okrutno in brutalno rezal vratove svojih strank, je zrasla v drugi polovici devetnajstega stoletja, jasno, kje drugje kot v morbidni literaturi viktorijanske dobe; le-ta je dala dom premnogim antiheroičnim figuram bizarne angleške folklore, ki so se, ujete nekje med pozno romantiko in ranim modernizmom ter odločilno zaznamovane z globokim notranjim razkolom, temnimi misli in srhljivo paradoksalnimi načeli, v številnih variacijah prosto sprehajale po delih angleških piscev. Nekaj dekad pozneje, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so po Hollywoodu razsajali burleskni B-filmi, ki so tako radi pokukali v sfere nemškega ekspresionizma, se je naš junak na platnu znašel kar trikrat, obče znan pa je postal šele kakih petdeset let pozneje, ob zatonu sedemdesetih, ko ga je, očaran nad melodramatičnim in senzualističnim duhom zgodbe, na broadwayjske deske postavil ameriški dramatik in skladatelj Stephen Sondheim.

Na ta način je Todd prišel pod nos najefektivnejšemu filmskemu buditelju temačnih artističnih vrst, Timu Burtonu, ki je pripoved upodobil v formi bizarnega mjuzikla z izstopajočimi elementi nekonvencionalnih grozljivk. Nekoč Benjamin Barker, danes Sweeney Todd (Johnny Depp) se po letih izgnanstva montecristovsko vrne v zlovešči London, da bi se končno maščeval hipokritskemu, grozno antipatičnemu sodniku Turpinu (Alan Rickman), ki mu je zavistno odtegnil prelestno ženo in si prisvojil njegovo malo hčerko Johanno (Jayne Wisener). Ni naključje, da Todd po povratku domov najprej zavije k gospodični Lovett (Helena Bonham Carter), najbolj brezupni pekarici v mestu, zakaj prav nad njeno “delikateso” je zaprašena soba, ki je nekdaj slovela kot najboljša brivnica daleč naokoli. Ker Todd britev še vedno obvlada vsaj tako vešče, kot je Edward Škarjeroki vihtel svoja rezila, brž usposobi svojo delavnico in kaj kmalu se na njegovem stolu znajde tudi nepravični sodnik, vendarle pa se mu vendeta v zadnjem hipu nesrečno izjalovi. Srditemu brivcu tako ne ostane drugega, kot da potrpežljivo čaka na vnovično priložnost, medtem pa z najemodajalko v siloviti mizantropiji postaneta najuspešnejši obrtniški tandem v mestu.

Ne le da Burton smelo spaja glasbeni in grozljivi žanr, Sweeney Todd: Hudičev brivec je pravcata mineštra različnih stilov in slogov. Kakopak je okvir Burtonovega izražanja tudi tokrat tipično misteriozen in dekadenten, a ga izmenično dopolnjuje z grotesknimi nerodnostmi in hibami, humoresknimi vložki, opaznimi satiričnimi prvinami, občasnimi surrealističnimi klimaksi in pobegi v simbolistične skrajnosti ter v sklepni fazi z očitnimi obrisi shakespearijanske tragedije. Prizore često dopolnjuje z grafičnimi štukaturami – blazno izstopajoča je škrlatna kri, ki je izrazito kontrastna pretežno sivi podlagi –, s čimer prakticira umetniško esteizacijo nasilja in zahaja v izrazito nekonvencionalne vode; prav nasprotno pa postopa v segmentu, v katerem like hudomušno postavi pred živopisno ozadje in s tem vzbuja čudaško protisloven učinek. S tako ekstravagantnim in – če hočete – ekscentričnim slikanjem Burton sintetizira nadvse poživljajoč in razgiban kolaž, ki pa – da ne bo pomote – ne deluje prav nič razpuščeno in nedorečeno, saj se filmu zelo jasno vidi, da je detajlno premišljen in sila striktno osnovan kakor tudi precizno posnet in genialno podan. Izpod rok tega fantastičnega režiserja torej še enkrat več prihaja briljanten cineastični eksces, ki sestoji iz številnih karakterističnih postavk auteurjevega dosedanjega opusa, umetelno in spretno zapakiranih v novo, kompaktno celoto.

9/10

IMDb

Sweeney Todd, Hudičev brivec