Alvin in veverički
Ross Bagdasarian starejši, obubožan ameriški pianist, pevec in pisec pesmi, je nekega dne obupano šaril po svojem novem, težko prigaranem recorderju, da bi iz njega pričaral nekaj novega, avtentičnega, saj veste, še nepoznanega in neslišanega. Na pamet mu pač ni prišlo nič boljšega kot to, da je posneto pesem upočasnil in tako je nastal čuden, hreščeči zvok podoben odurnemu cviljenju pokvarjene plošče; a glej ga zlomka, tako obdelan singl je čez noč prerasel v hit, ob katerem je navdušeno žvižgalo staro in mlado. Čez pol leta je Bagdasarian udaril drugič, komad The Chipmunk Song, ki ga je posnel na sličen način, so zapele veverice in le-ta je nekaj let pozneje celo zakraljeval Billboardovi lestvici, fiktivno skupino Alvin and the Chipmunks pa zabrisal med ikone popularne glasbe.
Tega je petdeset let in priča smo filmski glorifikaciji dogodka, za katero je v animirano-igrani verziji poskrbel režiser Tim Hill. Družinska komedija – po priljubljenem triu preprosto poimenovana Alvin in veverički – govori o čudaškem outsiderju, samooklicanemu skladatelju in Bagdasarianovem drugem jazu Daveu Sevillu (Jason Lee in Jernej Kuntner), ki, obupan nad propadlo glasbeno kariero, muziko postavi na stranski tir, dokler na svojem domu ne odkrije govorečih veveričk, ki so jih skupaj z novoletnim drevescem importirali v urbano areo. Ko samovšečni Alvin (Justin Long in Klemen Slakonja), bistroumni Simon (Matthew Gray Gubler in Predrag Lalič) in čustveni Theodore (Jesse McCartney in Jure Godler) zapojejo, to za ušesa sicer ni nikakršen balzam, a v norem, komercialno izprijenem okolju nemudoma postanejo zvezde. To na vsak način poskuša unovčiti pohlepni glasbeni urednik Ian Hawke (David Hawk in Jure Mastnak), medtem ko si Dave s prebujenim očetovskim čutom prizadeva zaščititi male nadebudneže pred sindromom pozerskega zvezdništva in nevarnimi pastmi krvoločnega šovbiznisa.
Hill, ki ima na vesti že brutalno mrcvarjenje stripovskega supermačkona Garfielda, z Alvinom in veverički nadaljuje svoj destruktivni pohod po boulevardih popularne kulture in treba mu je priznati, da je pri tem efektivnejši od znanstveno-fantastičnih freakov, ki sejejo grozo po betonskih džunglah civiliziranega sveta. Film deluje plastično in neokretno, slogovno je kričeče kontrasten in neubran, vsebinsko pa strahovito banalen in skrajno brezpredmeten. Ko razvije osrednjo temo o razkolu med materialnimi dobrinami, ki za male junake sprva predstavljajo pravcato Indijo Koromandijo, in duhovnimi potrebami, za katere jako pozno spoznajo, kako odločilno vplivajo na njihov vsakdan, se sicer za hip zazdi, da Hillov izdelek vendarle premore nekaj soli, a kaj kmalu se izkaže, da konceptualna didaktičnost na rovaš klišejskega slikanja in stereotipne karakterizacije likov ni razvita do zadovoljivega nivoja. Film posledično služi le slepemu entertainmentu, toda večji greh kot to v resnici predstavlja interpretacija že tako po malem smešnega glasbenega fenomena, ki v luči slabe in nekvalitetne kreacije tako izpade še za odtenek bolj groteskno in bizarno.
2/10
žan pravi:
ta film je res kkkkkkkkuuuuuuulllllllllllll
1.03.2008 ob 08:42
bebbika pravi:
ja itak film je the best
16.03.2008 ob 13:41
Jan G. pravi:
Ne morem oporekati subjektivni presoji, toda ali zna kdo svoje mnenje dejansko utemeljiti?
16.03.2008 ob 14:18
špela pravi:
cool je bil ta alvin in veverički
27.04.2008 ob 15:12