4.02.2008

Zaklad pozabljenih: Knjiga skrivnosti

Objavljeno v Kritike T-Ž avtor Jan G.

Da je bil Zaklad pozabljenih, ki je v kinih startal konec leta 2004, le kvaziadaptacija Da Vincijeve šifre, ukrojena po merah ameriškega gledalca, je splošno znano. In vendar se je izkazalo, da mu množice tega pretkanega plagiatorstva niso kaj prida zamerile, kaj hitro je namreč prerasel v masovni blockbuster, s čimer je ultimativno dokazal, da je v preigravanju historičnih dejstev nekaj nepojmljivo interesantnega, privlačnega in družbi bizarno seksapilnega. Razmišljam, zakaj, pa hitro uvidim, da moje vprašanje ni ravno na mestu – nad puzzli, premetankami, rebusi in ugankami ostalih sort se je ljudstvo vedno zanesenjaško navduševalo, izkrivljanje zgodovinskih resnic je v zadnjih letih postal najefektivnejši hollywoodski afrodiziak, za povrh pa je iskanje zaklada za film od nekdaj predstavljalo najbolj žgečkljivo erogeno cono, pa naj je šlo za napeto detektivko, nabrito kavbojko, robato gusarsko epopejo ali pa pustolovsko dogodivščino z Indiano Jonesom na čelu. Prav s slednjim najočitneje flirta Ben Gates (Nicolas Cage), premeteni, lucidno bistroumni treasure-hunter, ki tokrat mrzlično rešuje družinsko čast.

Zaklad pozabljenih: Knjiga skrivnosti se namreč odpre z nezaslišano obtožbo Benovega pra-pradeda, vizionarskega učenjaka in zavednega Američana, za katerega hipokritski koristolovec Mitch Wilkinson (Ed Harris) trdi, da je sodeloval pri atentatu na predsednika Lincolna. Ben se skupaj z zvestim buddyjem (Justin Bartha), prelestno kustosinjo (Diane Kruger) in sprtima staršema (Jon Voight in Helen Mirren) požene na lov za veliko azteško skrivnostjo, ki bi posredno oprala družinsko ime, a tesno za petami jim je tudi Wilkinson, ki priložnosti, da se zapiše v zgodovinske anale, ne bi zamudil za nobeno ceno. Režiser Jon Turteltaub skrbno pazi, da se naši hrabri junaki varno sprehodijo iz Washingtona do Pariza in Londona ter se nato brez pretresov vrnejo nazaj na rodno grudo, pri čemer njihove ekscesne lumparije, kot so denimo udor v Buckinghamsko palačo, razgrajanje po Beli hiši, ugrabitev predsednika (Bruce Greenwood) in oskrunitev Rushmorea, namili do te mere, da ne izpadejo niti malo čudaško in absurdno ali pa, bog ne daj, provokativno in zbadljivo! S tem pravzaprav zelo eksplicitno pokaže, da ga – še bolj kot šablonskost – muči kronični konvencionalizem, predvsem pa, da je film, ki je nastal pod produkcijsko taktirko Jerryja Bruckheimerja, kot ponavadi le tematski lunapark z velikim zabavljaškim potencialom, a ničelno cineastično vrednostjo. Kaj nam tak izdelek razen izgovora za basanje s popkornom lahko ponudi, pošteno priznavam, da ne vem, a ogled po mojem mnenju ne škodi – šele ob tako pristnih izrazih marketinške bebavosti in hollywoodskega idiotizma se namreč naučimo ceniti tiste prave, reprezentativne primerke sedme umetnosti.

3/10

IMDb

Knjiga skrivnosti

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

4 komentarjev

  1. Jan G. Jan G. pravi:

    The Darjeeling Limited imam seveda na muhi, ga nameravam dodati v kratkem. ;)

    4.02.2008 ob 22:18

  2. Gregor pravi:

    samo 3 besede imam zate: The Darjeeling Limited, že dolgo nisem užival tako v kinu kot ob tem filmu (v kinu bili js 3 prijatelji ter 2 ali 3 punce za nami)

    Drugače pa ja Zaklad Pozabljenih ima preveč lovskih (če vzmem očetove besede) in absolutno je preveč naiven. Škoda nekako si več obetal od njega.

    4.02.2008 ob 21:59

  3. mrXfilm pravi:

    Mumija: Grobnica zmajskega cesarja
    The Mummy: Tomb of the Dragon Emperor (2008)

    Nevarnost v Bangkoku
    Bangkok Dangerous (2008)

    Angeli in demoni
    Angels & Demons (2009)

    19.08.2008 ob 23:15

  4. Spletna knjigarna pravi:

    Je boljša od filma?

    16.12.2011 ob 15:51

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !