Arhiv za mesec Februar, 2008

26.02.2008

Življenje v rožnatem

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Življenje v rožnatem, silovita, čutna in emocionalno intenzivna biografija ekscentrične šansonjerke Edith Piaf (Marion Cotillard), popisuje pevkino življenje vse od ranega otroštva, ko jo oče (Jean-Paul Rouve) iztrže iz rok neskrbne matere (Clotilde Courau), jo za nekaj let pusti v bordelu v Normandiji ter jo kasneje kot potujoči akrobat popelje po Franciji, dokler mladenka ne zaživi po svoje in si prične vsakdanji kruh služiti s petjem na mestnih ulicah. Tam jo odkrije bogati gostilničar (Gérard Depardieu) in Edith počasi začne svojo uspešno in prepoznavno glasbeno pot, ki pa je, kot izkazuje film, tlakovana s številnimi vzponi in padci, prepredena s pevkinimi travmatičnimi kompleksi, ki v večji meri izvirajo iz mučnega mladostnega obdobja, pogojena z ljubezenskimi in prijateljskimi razmerji, zamegljena z zamaknjenostjo in halucinogenostjo, izdatno zalita z alkoholom, večkrat prešpikana z mamilaškimi iglami ter nenazadnje podkrepljena s patološko obsedenostjo s famo, bliščem in glamurjem. Edith Piaf navkljub popularnosti in priznanosti njenega dela ter silni energiji, ki preveva njeno osebnost, izzveni kot tragična, mestoma groteskna figura opresivnega okolja, ki jo utesnjuje ne glede na to, ali je postavljena na morbidno francosko podeželje ali pa v sijočo urbano Ameriko, v kateri preživlja drugo polovico svojega življenja. K gracioznosti in lucidnosti filmske upodobitve izdaten delež prispeva Cotillardova, ki v svoji vlogi resnično blesti, interesantno je tudi poskakovanje po časovni premici pevkinega življenja, ki razbija linearno sosledje dogodkov, le režiser in scenarist Olivier Dahan je za kamero malce preveč zadržan in zapet, morda celo okoren in tog, predvsem pa ne tako izrazen, kot se nadejamo in si po tihem želimo.

7/10

IMDb

Življenje v rožnatem

25.02.2008

Oskarji 2008

Zapisano pod Pregledi avtor: Jan G.

Podelitvi najprestižnejših filmskih nagrad – in to jubilejni osemdeseti – se letos resnično ni kaj prida dobro pisalo. Glamurozni ceremonial je ogrozila stavka scenarističnega ceha, ki se je končala tik pred dnevom D, a me resnici na ljubo izostala gneča na rdeči preprogi ne bi prizadela niti približno toliko, kolikor gorja bi mi prineslo malikovanje malodane povprečnih filmov, za katere je sprva kazalo, da bodo krojili letošnjo prireditev. Na srečo se je izkazalo, da so naši kinematografi najprej požrli ves balast, smetano pa prihranili za konec, tako da se trenutno na sporedu kar tre dišečih omam, manjkajoče specialitete pa bodo, upam, servirali že v prihajajočih tednih. Jedilni list je torej pester in raznolik, predvsem pa tak, kakršnega smo v zadnjih letih od Akademije vajeni – volka bi z njim gotovo nasitili, koza pa bi nemara tudi ostala cela.

Najboljši film: Ni prostora za starce, Juno, Michael Clayton, Pokora, Tekla bo kri

Najboljši režiser: Ethan in Joel Coen (Ni prostora za starce), Paul Thomas Anderson (Tekla bo kri), Tony Gilroy (Michael Clayton), Jason Reitman (Juno), Julian Schnabel (Skafander in metulj)

Glavna moška vloga: Daniel Day-Lewis (Tekla bo kri), George Clooney (Michael Clayton), Johnny Depp (Sweeney Todd: Hudičev brivec), Viggo Mortensen (Smrtne obljube), Tommy Lee Jones (V dolini smrti)

Glavna ženska vloga: Marion Cotillard (Življenje v rožnatem), Cate Blanchett (Elizabeta: Zlata doba), Julie Christie (Daleč od nje), Laura Linney (Družina Savage), Ellen Page (Juno)

Stranska moška vloga: Javier Bardem (Ni prostora za starce), Casey Affleck (Jesse James in strahopetec Robert Ford), Philip Seymour Hoffman (Wilsonova vojna), Hal Holbrook (V divjini), Tom Wilkinson (Michael Clayton)

Stranska ženska vloga: Tilda Swinton (Michael Clayton), Cate Blanchett (Bob Dylan: 7 obrazov), Ruby Dee (Ameriški gangster), Saorise Ronan (Pokora), Amy Ryan (Zbogom, punčka)

Izvirni scenarij: Juno, Družina Savage, Michael Clayton, Ratatouille, “Lars and the Real Girl”

Priredba scenarija: Ni prostora za starce, Daleč od nje, Pokora, Tekla bo kri, Skafander in metulj

Montaža: Bournov ultimat, Ni prostora za starce, Tekla bo kri, V divjini, Skafander in metulj

Tujejezični film: Ponarejevalci

Animirani celovečerec: Ratatouille, Persepolis, Divji valovi

Celovečerni dokumentarec: S taksijem na senčno stran

Oscar.com

Oskarji 2008

23.02.2008

Smrtne obljube

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Kanadski režiser David Cronenberg po dolgih letih akcijskega, kriminalnega in trilerskega eksperimentiranja z občasnimi pobegi v grozljivejše klimakse in ekscentrične znanstevno-fantastične sfere v zadnjem času na plano prinaša vse bolj dorečene in zrele žanrske prispevke, kakršna je denimo opresivna drama Senca preteklosti izpred dveh let, v kateri je umirjenega, dobro ustaljenega gostilničarja preganjal njegov zlovešči alter ego – hladnokrvni hitman s kriminalnim dosjejem in neporavnanimi dolgovi do irske mafije. Cronenberg je z izstopajočim kontrastom med mirno družinsko idilo in brutalno podzemno transgresijo izkazal silovit značajski razkol lika, ki je po malem spominjal na tipičen romantični prepad med idealom in stvarnostjo. S podobnim razdorom, tokrat zoženim predvsem na moralno dilemo med dobrim in slabim, se v Smrtnih obljubah sooča Nikolai (Viggo Mortensen), stoični šofer ruske mafijske familije v Londonu, ki za trdo, na videz surovo in neranljivo skorjo skriva mehkejšo, bolj emocionalno sredico. Le-to pa zapazi le porodničarka Anna (Naomi Watts), brhka in poštena, a tudi malce naivna mladenka, ko se v mrzličnem iskanju družinskih podatkov o mali siroti, katere mati je umrla na porodniški postelji, zaplete v nevarno igro s hipokritskim mafijskim botrom (Armin Mueller-Stahl) in v Nikolaiu išče oporo v boju zoper krutemu in nepredvidljivemu londonskemu podzemlju.

Anno bi gangsterski okoliš kakopak kratkomalo pogoltnil vase, ako Nikolai ne bi posedoval več diplomatske moči in karizme, kot jo kaže navzven. Ko se njegov psihološki obraz počasi premika v prvi plan, vse bolj do izraza prihaja večplastnost njegove osebnosti, ki jo Cronenberg sijajno ujame v žanrski balans med karakterno dramo in napetim suspenzom. Ob strani se mu posreči izredno infiltrirana reprezentacija resnične gangsterske naveze Vory v zakone, kar Smrtne obljube postavlja za eno najkredibilnejših filmskih depikcij ruske mafije nasploh, efektivna pa je tudi tesnobna atmosfera in občasen nekonvencionalen pristop pri upodabljanju okrutnih mafijskih zločinov. Tako lahko rečemo, da Cronenberg lucidno usklajuje lasten, v mnogih aspektih zelo drzen in samosvoj oblikovni izraz z obstoječimi zakonitostmi gangsterskih filmov, zato je njegova kreacija v primerjavi s kriminalkama Ameriški gangster in Mafijske noči, ki sta nedavno prekopavali teren, nedvomno veliko bolj poživljajoča in zadovoljiva reciklaža starejših kultnih klasik.

8/10

IMDb

Smrtne obljube

22.02.2008

Alvin in veverički

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ross Bagdasarian starejši, obubožan ameriški pianist, pevec in pisec pesmi, je nekega dne obupano šaril po svojem novem, težko prigaranem recorderju, da bi iz njega pričaral nekaj novega, avtentičnega, saj veste, še nepoznanega in neslišanega. Na pamet mu pač ni prišlo nič boljšega kot to, da je posneto pesem upočasnil in tako je nastal čuden, hreščeči zvok podoben odurnemu cviljenju pokvarjene plošče; a glej ga zlomka, tako obdelan singl je čez noč prerasel v hit, ob katerem je navdušeno žvižgalo staro in mlado. Čez pol leta je Bagdasarian udaril drugič, komad The Chipmunk Song, ki ga je posnel na sličen način, so zapele veverice in le-ta je nekaj let pozneje celo zakraljeval Billboardovi lestvici, fiktivno skupino Alvin and the Chipmunks pa zabrisal med ikone popularne glasbe.

Tega je petdeset let in priča smo filmski glorifikaciji dogodka, za katero je v animirano-igrani verziji poskrbel režiser Tim Hill. Družinska komedija – po priljubljenem triu preprosto poimenovana Alvin in veverički – govori o čudaškem outsiderju, samooklicanemu skladatelju in Bagdasarianovem drugem jazu Daveu Sevillu (Jason Lee in Jernej Kuntner), ki, obupan nad propadlo glasbeno kariero, muziko postavi na stranski tir, dokler na svojem domu ne odkrije govorečih veveričk, ki so jih skupaj z novoletnim drevescem importirali v urbano areo. Ko samovšečni Alvin (Justin Long in Klemen Slakonja), bistroumni Simon (Matthew Gray Gubler in Predrag Lalič) in čustveni Theodore (Jesse McCartney in Jure Godler) zapojejo, to za ušesa sicer ni nikakršen balzam, a v norem, komercialno izprijenem okolju nemudoma postanejo zvezde. To na vsak način poskuša unovčiti pohlepni glasbeni urednik Ian Hawke (David Hawk in Jure Mastnak), medtem ko si Dave s prebujenim očetovskim čutom prizadeva zaščititi male nadebudneže pred sindromom pozerskega zvezdništva in nevarnimi pastmi krvoločnega šovbiznisa.

Hill, ki ima na vesti že brutalno mrcvarjenje stripovskega supermačkona Garfielda, z Alvinom in veverički nadaljuje svoj destruktivni pohod po boulevardih popularne kulture in treba mu je priznati, da je pri tem efektivnejši od znanstveno-fantastičnih freakov, ki sejejo grozo po betonskih džunglah civiliziranega sveta. Film deluje plastično in neokretno, slogovno je kričeče kontrasten in neubran, vsebinsko pa strahovito banalen in skrajno brezpredmeten. Ko razvije osrednjo temo o razkolu med materialnimi dobrinami, ki za male junake sprva predstavljajo pravcato Indijo Koromandijo, in duhovnimi potrebami, za katere jako pozno spoznajo, kako odločilno vplivajo na njihov vsakdan, se sicer za hip zazdi, da Hillov izdelek vendarle premore nekaj soli, a kaj kmalu se izkaže, da konceptualna didaktičnost na rovaš klišejskega slikanja in stereotipne karakterizacije likov ni razvita do zadovoljivega nivoja. Film posledično služi le slepemu entertainmentu, toda večji greh kot to v resnici predstavlja interpretacija že tako po malem smešnega glasbenega fenomena, ki v luči slabe in nekvalitetne kreacije tako izpade še za odtenek bolj groteskno in bizarno.

2/10

IMDb

Alvin in veverički

17.02.2008

Ni prostora za starce

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Brata Ethan in Joel Coen sta leta 1996 posnela Fargo, imenitni, po malem groteskni neo-noir, v katerem je William H. Macy igral malega, preslišanega človeka – specifično, obubožanega, obupanega in na pol propadlega prodajalca avtomobilov, ki je v denarni stiski naročil ženino ugrabitev, da bi od tasta, bogatega in nesramnega stiskača, izmolzel kak belič za pokritje nastalih dolgov. Seveda se njegov načrt ni izšel, še slabše, sprevrgel se je v krvavi masaker, želeni denar pa je pogoltnila snežna idila Severne Dakote. V novi, na nek način že kultni kriminalni drami bratov Coen, ki nosi alegoričen naslov Ni prostora za starce, snežna prostranstva zamenja pustinja zahodnega Teksasa, tipično noirovsko banano pa tu pooseblja degradiran vietnamski veteran Llewelyn Moss (Josh Brolin), ki na lovu za antilopo po naključju zaide na mesto ponesrečene predaje drog, nedaleč stran pa mu obzorje razsvetli torba z dvema milijonoma ameriških zelencev. Brez pomišljanja jo pograbi in kakopak se mu ne sanja, da je s svojim pohlepnim dejanjem podpisal faustov pakt, zakaj na podplate se mu brž prilepi serijski morilec Anton Chigurh (Javier Bardem), totalno ekscentričen, asocioalen in sociopatsko izprijen freak, ki po teksaških stepah mori s kompresijsko mašino za pobijanje živine. Da je nori psihopat v resnici inkarnacija temnega angela usode, vam potegne brž, ko se izkristalizira njegovo popolno nasprotje, dobri angel v postavi retardiranega, vidno upehanega šerifa (Tommy Lee Jones), ki pa le počasi in neuspešno šepa za mrtvohladnim Chigurhom in preganjanim Mossom.

Coena s takó abstraktno depikcijo spopada med dobrim in zlim, ki ga dobro podkrepita z biblijskimi motivi, spiritualističnimi aluzijami in simbolističnimi metaforami, pravzaprav sintetizirata pravi paradoks, saj njun film temelji na realističnem, včasih očitno minimalističnem postvesternskem slogu – in to bi v nas resnici na ljubo vzbudilo precejšen dvom v konstruktivnost končnega izdelka, ako ne bi dobro poznali narave njunega ustvarjanja. Toda tako kot sta subverzivne pomene zgodb premišljeno podtikala v svoja prejšnja dela, tudi tokrat postopata skrajno graciozno in sublimno ter v ogrodje intenzivnega, mestoma zlovešče srhljivega trilerja uspešno vrivata filozofsko temo z velikim razteznostnim koeficientom; ker pa je le-ta morda še za odtenek večji, kot smo ga ugotavljali pri ostalih izdelkih iz njunega dosedanjega opusa, bi celo lahko rekli, da je najnovejši film na tematski ravni za nivo višje od svojih predhodnikov, s čimer brata nazorno potrjujeta osebnostno dozorelost in izkušenost. Do enakih sklepov pridemo, če njun izdelek presojamo z dramaturške plati – z uklanjanjem žanrskih predpostavk kažeta, da še vedno ostajata zvesta iskrivi mladostni drznosti iz konca osemdesetih let, ko sta zastavila prepoznaven in sebi lasten oblikovni koncept, le da je slog, ki sta ga mojstrila in pilila dve dekadi, sedaj že stopnjevan do točke, ko upravičeno lahko govorimo ne le o obrtniški dovršenosti nego o pravi stilni perfektnosti. Oba aspekta skupaj zagotavljata lucidno cineastično izkustvo, zatorej lahko brez narejenega ali pa, bog ne daj, slepega entuziazma film Ni prostora za starce proglasimo za popolno mojstrovino ter ga povsem mirno potisnemo direktno v anale filmske zgodovine.

10/10

IMDb

Ni prostora za starce