Arhiv za mesec Januar, 2008

31.01.2008

Zbogom, punčka

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Enega izmed romanov Dennisa Lehana smo že spoznali; bilo je to pred dobrimi petimi leti v zatohlem trilerju Skrivnostna reka. Clint Eastwood je v njem sijajno frontiral socialne komplekse bostonskih ulic, no, in prav tja, kakopak tudi on z Lehanom pod pazduho, se tokrat odpravlja Ben Affleck. Zbogom, punčka pripoveduje zgodbo dveh mladih zasebnih detektivov, samosvojega Patricka Kenzieja (Casey Affleck) in brihtne Angie Gennaro (Michelle Monaghan), na katera se obrnejo obupani sorodniki ugrabljene deklice Amande (Madeline O’Brien), hčerke neodgovorne in razvpite džankice Helene (Amy Ryan). Par navkljub pomislekom sprejme odmevni primer ter v navezi s policijskim načelnikom (Morgan Freeman) in zagnanima preiskovalcema (Ed Harris in John Ashton) kaj kmalu najde pravo sled, identificira ugrabitelje in izpogaja predajo, a ta zgodbo zasuka v povsem drugačno smer.

Naenkrat se namreč znajdemo v kaotičnem vrtincu nepričakovanih intrig, spletk in prevar, ki zajame to depresivno, skrajno morbidno urbano okolje in na plano požene vsa akutna vprašanja socialne bede, v kateri se utaplja skupnost. Ben Affleck se inflitrira v najtemnejše kotičke družbe in v strogo realističnem slogu brez pomislekov in tabujev obravnava tako ekscesne anomalije, kot so pedofilija, brutalno nasilje, alkoholna adikcija, preprodaja in odvisnost od drog. Večino dogajanja dojemamo s Patrickove perspektive, ki zaradi spretnega in drznega prebijanja skozi dekadentni misterij vzbuja spontano afekcijo, nas pa zato odločitev, ki jo ob šokantnem razodetju v zadnjem delu filma sprejme, postavlja v kočljiv in docela neprijeten položaj, saj smo primorani odkrito soditi o moralnosti protagonistove poteze. Affleck jo – treba je priznati – prav genialno zaokroži tako, da sodbe ne poda, pa tudi zadoščenja liku ne privošči, kar gledalca kakopak pripelje do toliko večjega in bolj problematičnega notranjega razkola. Film Zbogom, punčka potemtakem lahko označim kot emocionalno intenzivno in etično nepreračunljivo dramo z izrednim občutkom za stopnjevanje ritma in sintezo opresivne atmosfere, ki ji moramo zavoljo družbene pronicljivosti priznati vsaj markantnost, če že ne popolne perfekcije.

9/10

IMDb

Zbogom, punčka

27.01.2008

Jaz, legenda

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Človek bi ob naslovu Jaz, legenda pomislil, da je film Francesa Lawrenca nadaljevanje Proyasovega cyberpunkovskega trilerja Jaz, robot iz leta 2004, pa imata izdelka v resnici le malo skupnega, razen tega, da se je drugi končal z apokalipso, Jaz, legenda pa se dogaja tri leta po nepričakovani globalni agoniji. Piše se leto 2012 in za vojaškega znanstvenika Roberta Nevilla (Will Smith) se zdi, da je edini, ki je ubežal epidemiji smrtonosnega virusa. Ta je izbrisal večji del človeškega rodu, manjšo populacijo pa transformiral v krvoločne nakaze, ki se, neodporne na sončno svetlobo, skrivajo po temačnih kotičkih New Yorka in na dan prilezejo le ponoči, ko sonce zaide za obzorje. Osamljeni Neville se spopada z mučno eksistencialno stisko, ki jo poskuša zajeziti z mrzličnim iskanjem zdravila zoper razširjeni bolezni, a njegovo delo vse bolj ogroža resocializacija zombijev, ki kanijo znanstvenika načrtno zvabiti v past.

Lawrencova naloga je tokrat zahtevna; ne le zato, ker je bil kultni roman Richarda Mathesona adaptiran že dvakrat, pač pa tudi, ker filmi o zombijih v zadnjem času dobesedno razsajajo in je v njih poplavi silno težko pustiti markanten vtis. Z depikcijo opustelega New Yorka, ki močno spominja na panoramo izpraznjenega Londona iz interesantne Fersandillijeve drame 28 tednov pozneje, mu to definitivno uspeva, vešč pa je tudi tragikomične obravnave zadnjega človeka na Zemlji, h kateri pomemben delež prispeva zrela Smithova karakterizacija lika. Po drugi strani pa je očitno, da Lawrence pri sintezi zlovešče morbidnega postapokaliptičnega ozračja podleže normam komercialnega filma, ki od njega terjajo gledljivo in za širše množice sprejemljivo celoto, in prav obotavljoče ter na momente vse preveč ohlapno postopanje v osrednjem delu se izkaže za največji hendikep v zvodenelem finišu, ki ga že tako diskreditira nerazumljivo konvencionalna priredba originalne zgodbe. Jaz, legenda na rovaš vizualno izpiljene vizije prihodnosti sicer odstopa od mainstreamovskega povprečja, a prav visoko nadenj se mu na žalost tudi ne uspe dvigniti, tako da si ga bomo bržkone zapomnili le kot enega izmed številnih opominov, ki na tematski ravni bolj ali manj šablonsko dramatizirajo človeški konec.

6/10

IMDb

Jaz, legenda

24.01.2008

Petelinji zajtrk

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Dasiravno ob domačih produktih radi razpredamo o tem, kako spregledan in zapostavljen je slovenski film, se bom pridigi na to vižo tokrat izognil; prvič zato, ker bi moj zapozneli komentar izzvenel vsaj brezpredmetno, če že ne hipokritsko, in drugič, ker je Petelinji zajtrk malce nenadejano prerasel v provincialni blockbuster ter tako sam zase morda še najbolje simbolizira filmski potencial, ki ga premore naša država. Pa bodi dovolj patriotskih besed, zakaj znano je, da se dolina šentflorjanska uklanja pod težo licemerstva, pa tudi v naravi gledalca je, da huronske filme presoja bolj kritično od muh enodnevnic, zategadelj naj nas ne bo sram priznati, da po notranjem vzgibu iščemo hibo, ki bi omajala poslanstvo te veleuspešne domače produkcije. No, in resnici na ljubo nam le-te ni posebno težko poiskati, dovolj je, da se spomnimo časov, ko je v naših kinih rekorde tolkla Đurićeva poljudna drama Kajmak in marmelada; širokogrudno smo jo razglašali za luštno in fletno, v žepu pa držali fige in grajali njeno metodično stereotipnost in poudarjeno sentimentalnost ter, vsak to ve, prekomerno fiktivizacijo realne prakse. A nalijmo si čistega vina, izza zidov morbidne Goge nas je pognala nepotešljiva radovednost, v temi zaprašenih lokalnih dvoran pa smo nato tekmovali v živčnem krohotanju, da bi sebi in drugim prikrili spoznanje, da je Đurić groteskne opazke nabiral prav na naših vrtovih.

Na isti žulj slovenski tokrat stopa Marko Naberšnik; in ponovno se zgrinjamo v kina – v zavetje zanemarjenih kinematografskih poslopij, ki trume gledalcev vidijo le še dvakrat, mogoče trikrat letno in čigar fasade se le še mukoma zoperstavljajo nepredvidljivim vibracijam neubranega smeha – jasno, da bi videli ta veliki, famozno pompozni nacionalni hit. Toda ironično, Petelinji zajtrk je vse prej kot velik film, osnovna fabula se namreč osredotoča na socialni položaj malega človeka, ujetega v nekem drugem, minulem času. Odpisani mladenič (Primož Bezjak) prispe v pozabljeno prekmursko vukojebino, da bi se izučil za avtokleparja pri propadlem, malce naivnem in že dodobra zapitem mojstru Gajašu (Vlado Novak), a kaj kmalu se zaplete v vročično razmerje z lokalno femme fatale (Pia Zemljič), sicer ženo koristoljubnega zvodnika in kriminalca Lepca (Dario Varga). Njuna afera je tleči sod smodnika, ki na plano pahne klasično paleto slovenskih kompleksov in predsodkov, ki jih spremljajo patološka depresija, introvertna zaprtost vase in melanholično stanje resignacije, vse skupaj zaobjeto v jugonostalgično komično satiro, na katero se po zgoraj opisanem postopku kot vedno natika deroča ljudska raja. In nemara je nastopil čas, ko se moramo vprašati, ali si upamo požreti svoj ponos in Naberšniku ter ostalim filmarjem, ki posmehljivo tuširajo slovensko družbo, končno prikimati ter jih nagraditi za pogumno interpretacijo, ali pa bomo v zrak še naprej hinavsko moleli palce zgolj zato, da bi prikrili notranjo prizadetost, ki jo film pušča v nas. Razbremenjeni tematskega tabuja bomo Petelinji zajtrk morda sposobni konstruktivno oceniti in pohvaliti njegovo obrtno kvaliteto, uvideti Naberšnikovo spretno adaptacijo Lainščkovega romana, prepoznati sijajno usklajenost igralskega ansambla, opaziti režiserjevo koketiranje z zakoni dekadentnega filma noir in ceniti njegovo drznost pri uprizoritvi erotičnih prizorov, predvsem pa dojeti artistični izraz, ki film povzdigne nad interno raven. Zatorej razmislimo – ne kako prezrt, nego kako narobe razumljen je slovenski film!

8/10

IMDb

Petelinji zajtrk

19.01.2008

Pokora

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Mladi angleški režiser Joe Wright je že pred dvema letoma dal vedeti, da je obrtniški perfekcionist, drama Prevzetnost in pristranost je bila namreč kostumografsko in scenografsko neoporečna depikcija georgijanske Anglije, posebej pa sta jo odlikovala še dovršena mizanscena in pastelna fotografija. Za Pokoro, adaptacijo istoimenskega romana Iana McEwana, pa – brez da bi kaj prida šparali s hvalo – lahko rečemo, da je tehnično prignana do skrajnosti, za povrh pa Wrightov film krasi še svež in domiseln narativni slog. Dogajanje je ponovno postavljeno v angleško aristokratsko okolje, le časovna točka se premakne v prvo polovico 20. stoletja, na posestvo Tallisovih, ki ga razganja od mladostnega nemira. Ljubezenski flirt med gospodarjevo starejšo hčerko Cecilio (Keira Knightley) in oskrbnikovim sinom Robbijem (James McAvoy) se zaradi stanovskega prepada zdi malodane grešen, ko vendarle popustijo družbeni okovi, pa mladi par razdvoji Cecilijina sestra, mala Briony (Saoirse Roan), ki v navalu ljubosumja Robbieja obtoži spolnega delikta. Wright v tem delu pripoved všečno, akoravno malce smelo in drzno cepi na manjše fragmente, ki dogajanje prikažejo z različnih zornih kotov in ponujajo večplasten vpogled v vedenje likov.

Večperspektivno slikanje v drugem delu zamenja kronološko razrezan pripovedni mozaik, ki sicer ni tako zelo inovativen kot uvodna sintaksa, je pa še vedno dovolj pester in razgiban, da pritegne bolj od običajnega linearnega teka. Fizična ločitev ljubezenske iskrice med mladima zaljubljencema ne ugasne in nekaj let pozneje se zopet srečata, toda tokrat ju nesrečno loči vihra druge svetovne vojne, ki Robbija odpihne na francosko fronto, Cecilio, kakor tudi odraščajočo Briony (Romola Garai), ki globoko obžaluje otroško nepremišljenost, pa za bolniške zidove med bolničarke in negovalke. Kar v tem delu dejansko lahko očitamo Wrightu, je malce osladen, romantično zabeljen ton, ki pobegne striktnim normam prve polovice filma, a treba je priznati, da ga režiser najprej dobro prereže z Robbijevo mučno, na pol halucinogeno vojno izkušnjo, kasneje pa še učinkoviteje izpere z Brionyjino bolečo introspekcijo in šokantnim zaključkom, v katerem ni prostora za odvečno patetiko. In vendar mi niti tako prepričljiva intervencija popolnoma ne izbriše spomina na neuravnovešeno epizodno postopanje, ki se resnici na ljubo primeri v kočljivem trenutku zgodbe ter film posledično prikrajša za še natančnejšo psihološko obdelavo, in to je nenazadnje tudi glavni razlog, da vam Pokore ne bom prodal kot suho zlato, kljub temu pa sem dolžan poudariti, da je v nekaterih cinestičnih aspektih tako suverena in samozadostna, da bi jo bilo resnično greh prezreti.

7/10

IMDb

Pokora

3.01.2008

Elizabeta: Zlata doba

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Slabih deset let po tesnobni biografski drami Elizabeta, ki je zajemala zgodnja leta vladavine angleške kraljice Elizabete I., režiser Shekhar Kapur v kina pošilja njeno nadaljevanje, ki interpretira dogodke po letu 1585. Anglijo v tem času še vedno pretresajo verski konflikti, protestantska kraljica (Cate Blanchett) pa vzbuja močan odpor tudi v katoliški Evropi, ki je podrejena španski nadoblasti s Filipom II. Španskim (Jordi Mollà) na čelu. Za razliko od prvega filma, ko je Kapur zajel obdobje skoraj dvajsetih let, se tokrat skoncentrira na pičle tri pomladi, ki pa predstavljajo eno najzahtevnejših period Elizabethinega vladanja. Spopad z zastrašujočo špansko floto je neizogiben, a večja vsebinska pozornost je namenjena kraljičini eksistencialni stiski, ki jo stopnjuje predvsem nesrečna zagledanost v šarmantnega avanturista Walterja Raleigha (Clive Owen). Poudarjen je razkol med Elizabethinimi osebnimi hrepenenji in taktičnimi potezami v dobrobit angleške monarhije, vendarle pa je napeto vzdušje le bleda silhueta goste, mračne in šokantno opresivne atmosfere, ki je odločilno zaznamovala prvi del. Med igralskim ansamblom ponovno izstopa Cate Blanchett z lucidno karakterizacijo naslovne junakinje, sicer pa Elizabeta: Zlata doba na nivoju svojega predhodnika ostaja le na ravni kostumografske in scenografske dovršenosti, kar pomeni, da film v celoti ne razočara, še zdaleč pa ni sposoben ponuditi toliko, kolikor – ozirajoč se na sijajno integriran uvodni aranžma – od njega pričakujemo.

5/10

IMDb

Zlata doba