25.12.2007

Noč čarovnic

Objavljeno v Kritike J-N avtor Jan G.

John Carpenter je leta 1978 izkoristil Hitchcockovo podajo in posnel eno najinfluenčenejših grozljivk v zgodovini filma; slabih trideset let po prvi Noči čarovnic pa se na krvavi kraj zločina, v navidez mirno mestece Haddonfield, vrača hard-rocker Rob Zombie, ki kani z rimejkom na dan priklicati vse tisto, kar je po sedmih nadaljevanjih, kolikor jih je dobil Carpenterjev film, misteriozno poniknilo v tla. A z reprizami kultnih šokerjev je križ – če tega niste opazili sami, potem malo zahajate v kino – in tega se zaveda tudi Zombie, zato že na začetku zavrže golo rekonstruiranje originala in se odpravi po poteh svojih moralno izprijenih filmov, Hiše tisočerih trupel in Satanovega klana.

Če ste videli vsaj enega izmed njegovih izdelkov, potem veste, kaj vas čaka, če ne, se pripravite na najhujše, zakaj Zombie nerad sprejema kompromise in prizore nasilja in brutalnosti frontira kar se da eksplicitno in detajlno. V uverturi najprej natančno razišče problematično okolje, v katerem odrašča mali Michael (Daeg Faerch), zatem brez olepševanja prikaže sadistični masaker, ki ga zafrustrirani mulo izvede nad svojo disfunkcionalno familijo, za konec prve polovice filma pa na novo vpelje še lik psihiatra dr. Sama Loomisa (Malcolm McDowell) in skozi njegove oči interpretira Michaelov psihotični obraz.

V drugem delu pa Noč čarovnic pričakovano začne izgubljati smer. Preselimo se petnajst let v prihodnost, ko Michael (Tyler Mane) pobegne iz psihiatrične klinike, se vrne v rodno mesto in začne terorizirati njegove krajane, predvsem razvnete mladenke, med katerimi je tudi postavna Laurie Strode (Scout Taylor-Compton). Carpenter je v tem delu z napeto glasbo, ostrimi koti in malo nasilja na sila preprost način sintetiziral srhljivo atmosfero, Zombie pa se le-te loteva z odločno pregrobim slogom, da bi dosegel Carpenterjev učinek. Resda se s prirezovanjem scenarija in spreminjanjem scen trudi šokirati gledalca ter s psihološko korekturo likov poglobiti slasher, toda narava druge polovice zgodbe pač zahteva elegantnejši takt, kot ga je Zombie z zanj značilnim okornim lomastenjem sposoben ujeti. Končna podoba filma zato še najbolj spominja na zvodenele grozljivke, ki so v osemdesetih in devetdesetih žanr zanesle daleč v brezkončno vesolje klišejev, kar je po všečni in provokativni razširitvi uvodnega dela dosti slabši rezultat, kot smo si ga nekje na sredini rimejka naivno obetali.

5/10

IMDb

Noč čarovnic

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

2 komentarjev

  1. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Se strinjam z oceno.

    Mojo pa lahko prečekiraš tule.

    25.12.2007 ob 22:24

  2. mrXfilm » Noč čarovnic pravi:

    [...] zato še toliko lažje prerasel v žanrski kult, ki je navrgel sedem nadaljevanj plus letošnji rimejk. Vzpostavil pa je še en jako interesanten trend, namreč obratno sorazmerje med kvaliteto [...]

    25.12.2007 ob 22:29

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !