23.12.2007

Nadzor

Objavljeno v Kritike J-N avtor Jan G.

Že leta 1991 je Oliver Stone z ekscentrično halucinogeno seanso postavil filmski spomenik legendarnemu frontmanu psihodelične rockovske skupine The Doors Jimu Morrisonu, v zadnjem času pa tovrstni pokloni in pobegi na glasbeno sceno postajajo zvezda stalnica v dimenziji filma. Tako smo se v zadnjih treh letih v lepem žanrskem loku sprehodili od začetkov rhythm and bluesa, ki sta jih, skladno z integracijo temnopoltih, prikazovala Hackfordova biografija Rayja Charlesa Ray in Condonov mjuzikl Sanjske punce, dasiravno bi slednjega zavoljo prekomerne vsebnosti sladkorja najraje pustil ob strani; nato smo z Mangoldovo Hojo po robu skozi oči Johnnyja Casha spoznali globine alternativne country glasbe in se podučili o vzponu rock and rolla, medtem ko sedaj poskočimo za dekado ali dve in se preselimo v mračni Manchaster, ki je ob koncu sedemdesetih let videl začetke eksperimentalnega post-punka in alternativnega rocka.

Nadzor pripoveduje zgodbo Iana Curtisa (Sam Riley), samosvojega, malce zmedenega in zafrustriranega mladeniča, ki s svojimi prijatelji osnuje garažni bend po imenu Joy Division. Ta se z unikatnim slogom počasi prebije med prepoznavnejše glasbene skupine, a v svetu slave se Ian ne znajde najbolje. Stalna odsotnost od doma botruje zakonskim težavam, osebnostno krizo pa še dodatno stopnjuje težka epilepsija, tako da se obetavni pevec znajde v situaciji, ko počasi, a zanesljivo prične izgubljati nadzor nad samim seboj. Režiser Anton Corbijn se dodobra oguljeni fabuli o pasteh zvezdništva, ki ga spremljajo ljubezenske afere, razvrat in droge, sicer ne more izogniti, a na srečo prav dobro izrablja svojo fotografsko veščino in Curtisove eksistencialne dileme imenitno interpretira z dolgimi, melanholičnimi in izrazno bogatimi kadri, ki jim črno-bela tehnika dodaja morbiden, mučno opresiven in tragično resignativen ton. Rekonstrukcija nastopov in dogodkov se zdi kredibilna in zaupanja vredna, glasba pa je premišljeno umeščena v sliko, a kar je morda še pomembneje, je to, da Corbijn klasičnemu biografskemu stilu dodaja subtilno psihološko noto, s čimer gledalcu pomaga pri infiltraciji v Curtisovo kompleksno osebnost, obenem pa preusmeri pozornost iz zoprnega kronološkega nizanja posameznih obdobij njegovega življenja. Celostna slika je zato čutna in poudarjeno subjektivna, skozi oko kamere malce zlomljena in izbočena, pa kljub temu še vedno dovolj surova in ostra, da realnost predoči tako, kot je treba, predvsem pa ne tako, kot bi to konvencionalnost od nje zahtevala.

8/10

IMDb

Nadzor

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !