Arhiv za mesec December, 2007

31.12.2007

Inventura 2007

Zapisano pod Pregledi avtor: Jan G.

Letošnjega koledarskega leta ne bomo teptali, zakaj prinesel nam je lepo število kvalitetnih žanrskih izdelkov, ki se jih bomo v prihodnjih letih nedvomno radi spominjali. In ker je konec leta najprimernejši čas za popis inventarja, opozarjam na nekaj urgentnih ekscesov, ki bi jih v letošnjem letopisu iskali v kategoriji najimenitnejših filmov.

Naša mala misbela1BabilonZapiski o škandalubela1Mali otrociFavnov labirintbela1Notranje zadeveNadzorbela1Življenje drugihBournov ultimatbela1Smrtno varenRatatouillebela1Simpsonovi

Opomba: Nekateri izmed predstavljenih datirajo v zgodnejše leto, a pobrskal sem po malhi s filmi, ki so nam jih naša platna predočila letos.

30.12.2007

Ameriški gangster

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Ideja za film o zakonitostih ameriškega uličnega trga, vzponu črne mafije in pretkanosti njenega botra, Franka Lucasa, se je po Universalovih studiih prekladala dobrih šest let in nič me ne čudi, da so jo realizirali prav letos. In ne čudi me niti to, da se je na režiserski stolček usedel Ridley Scott, ki so mu, mimogrede, scenarij za film pod nos pomolili že leta 2002, pa je nanj kaj hitro pozabil in ga postavil na stranski tir. Po številnih pripetijah in menjavah kadra je lani Scott vendarle poiskal tisti izgubljeni zvezek in verjamem, da mu je letošnji Scorsesejev oskar dal novega poleta. Že trikrat je namreč s prireditve odkorakal sklonjene glave in ker nemara ne želi preseči Scorsesejevega dosežka, ki mu je spodletelo petkrat, tokrat posvaja njegov zmagovalni recept. A le kdo bi mu to zameril? Ako bi Ameriški gangster izgledal tako imenitno kot Dvojna igra, seveda prav nihče.

Scottov junak Frank Lucas (Denzel Washington) je bil poseben tič – odrastel je v revščini, se leta kalil pod pokroviteljstvom temnopoltega Robina Hooda, zvitega črnega gangsterja in nesmrtnega junaka Harlema, Ellswortha “Bumpyja” Johnsona, nato pa se konec šestdesetih nenadno in povsem nepričakovano zavihtel na mesto najpomembnejšega heroinskega razpečevalca v svojem okolišu. Razumel je dvoje – pravila kapitalizma ter načela italijanske mafije, predvsem pa je znal dobro izkoristiti ameriško vojaško posredovanje v Vietnamu, odkoder je poceni in brez posrednikov dovažal čisto belo zlato. V nekaj letih si je zgradil trden imperij, ki ga skorumpirana policija in pragmatični državni aparat nista poskušala spodnesti, a s koncem vojne je na čelo ene izmed malih, do tedaj neučinkovitih enot za boj proti drogam zaneslo vztrajnega, nepopustljivega, trmastega in bizarno poštenjakarskega detektiva Richieja Robertsa (Russell Crowe), ki je na ulici poskušal vzpostaviti formalni red.

Šele tu Scott dopusti, da med Lucasom in Robertsom klikne – in kar je morda največja odlika njegovega filma, je prav ta potrpežljiva vzporedna naracija dveh zgodb, ki ju zlagoma vodi po nasprotnih bregovih in stakne tik ob koncu. Pravim morda, ker me njegova pripovedna tehnika močno spominja na tisto, s katero je Scorsese očaral lani in potemtakem ne reprezentira nič kaj tako posebno novega in avtentičnega, da bi mu jo lahko izrecno šteli v prid. No, morda pa je tisto, kar naredi Scottovo kriminalno dramo najbolj interesantno in pronicljivo, precizna interpretacija Lucasovega vzpona v vrh mafijske združbe in oblikovanja klasične družinske strukture, a resnici na ljubo smo to dosti natančneje in bolj infiltrirano spremljali že v Coppolovem Botru, tako da niti tu ne morem reči, da nam Scott ponuja karkoli svežega in atraktivnega. Pa pridemo do prepričljive depikcije moralno izprijenega policijskega organa, ki v epilogu prerase v glavno temo Scottovega filma, a tudi ta je pravzaprav le repriza Hansonovega morbidnega noira L. A. zaupno, ki je slično problematiko stuširal leta 1997. Coppola je oskarja dobil, Scorsese tudi, le Hanson je pred desetimi leti ostal brez, a ne verjamem, da Scott pošilja Ameriškega gangsterja z namenom, da bi popravil stare napake. Prav zato se sprašujem to, kar so se kritiki radi spraševali ob Tarantinovih filmih, namreč, ali je uporaba tujih avtorskih prvin plagiatorstvo ali parafraza. No, in ker se mi zdi obtožba potvarjanja filmske zgodovine za izkušenega hollywoodskega mačka vendarle očitno premočna klofuta in sem nenazadnje le pogrešljivi gizdalin, ki kritično presoja sedmo umetnost, bom zapisal le, da se za Ridleyja Scotta zdi, da neprecenljivega celuloidnega koluta, ki mu je zaupan v varstvo, ne zna prav dobro prirezati, kaj šele mu kaj ekscesnega dodati; zato pa ga toliko bolj zaneseno odvija in mestoma odreže, pa nato delčke premeša in na novo zlepi, tako da na koncu dobimo neke sorte kolaž mafijskih kultov, ki se vam bo morda zdel graciozen, prefinjen in dovršen, dejansko pa izgleda dobro le zato, ker je poln segmentnih rekonstrukcij ponarodelih filmskih del.

6/10

IMDb

Ameriški gangster

26.12.2007

4 meseci, 3 tedni in 2 dneva

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Je čutna, je iskrena in je izredno pronicljiva. Drama romunskega režiserja Cristiana Mungiua, ki si je letos prislužila zlato palmo v Cannesu, je postavljena v leto 1987, v čas, ko je Romunijo oklepal represiven komunistični režim, in pripoveduje zgodbo dveh mladenk na študiju v Bukarešti. Gabriela (Laura Vasiliu) je noseča in je po dolgem odlašanju tik pred tem, da opravi nelegalni splav, njena cimra Otilia (Anamaria Marinca) pa ji je pri tem pripravljena nesebično pomagati; najprej ji iznajdljivo priskrbi hotelsko sobo, nato pa se sreča še s posesivnim zdravnikom (Vlad Ivanov), ki v postopek privoli šele, ko mu Otillia ponudi meseno plačilo.

4 meseci, 3 tedni in 2 dneva tako obrtniško kot vsebinsko zaznamuje izrazito minimalističen slog. Fabula zajema le malo dogodkov, so pa zato ti toliko bolje razčlenjeni in natančneje utemeljeni. Mungiu se pretežno zateka k dolgim, spontanim kadrom z domiselno mizansceno, prizori pa so simplificirani do te mere, da so v veliki večini posneti le z eno kamero, ki bodisi miruje bodisi se prilagaja igralčevemu gibanju, v ključnih momentih pa njeno vibriranje celo interpretira junakovo čustveno razpoloženje. In prav v seciranju psihološkega ozadja likov je Mungiu najbolj spreten – po eni strani akterje bistroumno ujame v mrtvohladnem okolju, nad katerega se z vseh strani zgrinjajo silhuete visokih stanovanjskih blokov, ter na ta način o opresiji in utesnjenosti družbe pove več kot tisoč besed, po drugi pa se s close-upi likom prikrade tako blizu, da ti razgalijo krvavečo notranjost. Glavni motiv je motiv žrtvovanja, vendar ta tekom zgodbe prerase svoje okvirje in se zlije v kompleksno paleto emocionalnih vprašanj, osebnostnih dilem in eksistencialnih stisk, ki se sicer transparentno zrcalijo na obrazih likov, a povečini ostajajo nerazrešene in neizrečene. Odprti konec gledalcu ponuja škarje in platno, da si nadaljevanje zgodbe omisli sam in nemara je tudi to eden izmed dejavnikov, ki dramo naredi tako interesantno ter v isti sapi nepopisno pretenciozno in čustveno zahtevno. Ni kaj, Mungiujev film je prav gotov eden izmed najočarljivejših cvetov iztekajočega se leta!

8/10

IMDb

4 meseci, 3 tedni in 2 dneva

25.12.2007

Noč čarovnic

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

John Carpenter je leta 1978 izkoristil Hitchcockovo podajo in posnel eno najinfluenčenejših grozljivk v zgodovini filma; slabih trideset let po prvi Noči čarovnic pa se na krvavi kraj zločina, v navidez mirno mestece Haddonfield, vrača hard-rocker Rob Zombie, ki kani z rimejkom na dan priklicati vse tisto, kar je po sedmih nadaljevanjih, kolikor jih je dobil Carpenterjev film, misteriozno poniknilo v tla. A z reprizami kultnih šokerjev je križ – če tega niste opazili sami, potem malo zahajate v kino – in tega se zaveda tudi Zombie, zato že na začetku zavrže golo rekonstruiranje originala in se odpravi po poteh svojih moralno izprijenih filmov, Hiše tisočerih trupel in Satanovega klana.

Če ste videli vsaj enega izmed njegovih izdelkov, potem veste, kaj vas čaka, če ne, se pripravite na najhujše, zakaj Zombie nerad sprejema kompromise in prizore nasilja in brutalnosti frontira kar se da eksplicitno in detajlno. V uverturi najprej natančno razišče problematično okolje, v katerem odrašča mali Michael (Daeg Faerch), zatem brez olepševanja prikaže sadistični masaker, ki ga zafrustrirani mulo izvede nad svojo disfunkcionalno familijo, za konec prve polovice filma pa na novo vpelje še lik psihiatra dr. Sama Loomisa (Malcolm McDowell) in skozi njegove oči interpretira Michaelov psihotični obraz.

V drugem delu pa Noč čarovnic pričakovano začne izgubljati smer. Preselimo se petnajst let v prihodnost, ko Michael (Tyler Mane) pobegne iz psihiatrične klinike, se vrne v rodno mesto in začne terorizirati njegove krajane, predvsem razvnete mladenke, med katerimi je tudi postavna Laurie Strode (Scout Taylor-Compton). Carpenter je v tem delu z napeto glasbo, ostrimi koti in malo nasilja na sila preprost način sintetiziral srhljivo atmosfero, Zombie pa se le-te loteva z odločno pregrobim slogom, da bi dosegel Carpenterjev učinek. Resda se s prirezovanjem scenarija in spreminjanjem scen trudi šokirati gledalca ter s psihološko korekturo likov poglobiti slasher, toda narava druge polovice zgodbe pač zahteva elegantnejši takt, kot ga je Zombie z zanj značilnim okornim lomastenjem sposoben ujeti. Končna podoba filma zato še najbolj spominja na zvodenele grozljivke, ki so v osemdesetih in devetdesetih žanr zanesle daleč v brezkončno vesolje klišejev, kar je po všečni in provokativni razširitvi uvodnega dela dosti slabši rezultat, kot smo si ga nekje na sredini rimejka naivno obetali.

5/10

IMDb

Noč čarovnic

24.12.2007

Predbožična nočna mora

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Vesel božič in lepe praznike!

Plastelinska animacija je interesantna že sama po sebi – ne le zaradi mehkih, simpatično zaobljenih oblik, pač pa predvsem zaradi večmesečnega garaškega dela, ki se skriva za njimi. Lutke so umetnost svoje sorte, še več truda pa je potrebnega, da jih animatorji spravijo v gibanje, pri čemer se poslužujejo tehnike tako zvanega stop motiona, ki več fragmentarnih slik spoji v premikajočo se celoto. Predbožična nočna mora je ena prvih risank, kjer so plastelinsko tehniko uporabili v obsegu celovečernega filma, režiser Henry Selick pa je nad studijskimi mizami bedel cela tri leta, da je 1993. lansiral 76 minutni konstrukt, ki si ga je producent Tim Burton zamislil že v začetku osemdesetih, ko se je kot mlad, nadebuden animator kalil za zidovi Disneyjevih delavnic.

No, ves znoj in trud nazadnje vendarle ni bil zaman – Predbožična nočna mora je prerasla v huronski hit, kar pa ni tako samoumevno, kot se zdi na prvi pogled. Poleg nevsakdanjega obrtniškega pristopa film odločilno zaznamuje bizarna zgodba o psihotičnih prebivalcih kraja po imenu Halloween. Najsposobnejši med njimi, Jack Skellington (Danny Elfman in Chris Sarandon), vsako jesen poskrbi za nepozabno praznovanje noči čarovnic, toda ker je tipičen Burtonov lik, ga pač mučijo številni kompleksi in frustracije, najočitnejša je recimo skrajna naveličanost ob vsakoletni organizaciji srhljivega dogodka. Pri iskanju novih idej ga zanese v sosednje mesto, čigar krajani so odgovorni za pripravo božiča, njihovo delo pa ga tako prevzame, da se odloči razrešiti jih dane dolžnosti. Naivni someščani njegovo pobudo kakopak enoglasno podprejo, četudi se pomena praznika zaradi svojega pošastnega barbarstva ne zavedajo, le-tega pa v maniji in vzhičenosti spregleda tudi Jack, tako da je Frankensteinova mlajša sestra, razcapanka Sally (Catherine O’Hara), edina, ki lahko svet reši pred bližajočo se katastrofo.

Akoravno Predbožična nočna mora ni tipičen družinski film, kaj šele risanka, s katero bi otroka uspavali na božični večer, je kljub temu ena najiskrenejših pripovedi o radostih prazničnih dni. To gre po vsej verjetnosti pripisati spontanemu, unikatnemu in po malem nekonvencionalnemu podajanju sporočil ali pa morda neprecenljivemu artističnemu učinku, ki ga Selick in Burton ustvarjata s prisrčnim komično grotesknim tonom. Film je poln zloveščih, a v svojem bistvu povsem neškodljivih kreatur, ki povečini izvirajo iz mitoloških sfer in srednjeveške folklore, posebno zabavna pa je forma mjuzikla, ki jo risanka občasno povzame in like zapelje v neke sorte izprijeni obredni ples. In četudi je ideja povezovanja čudaškega praznika buč in družinsko obarvanega božiča z več vidikov moralno sporna, jo sprejemamo odprtih rok, zakaj veliko raje imamo eksperimentalnost in avtentičnost kot pa vsakoletni platonični, očitno patetični komercialni kič.

IMDb

Predbožična nočna mora