Arhiv za mesec November, 2007

30.11.2007

Michael Clayton

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Aaron Eckhart je pred slabim letom v Reitmanovi pikri satiri Hvala, ker kadite igral jezikavega, iznajdljivega, v lobiranju fantastično izmojstrenega spokesmana tobačnih gigantov, ki je zakril, pretolmačil ali celo sebi v prid obrnil vsakršen očitek o škodi, ki naj bi jo njegovi klienti povzročili svojim potrošnikom. Michael Clayton (George Clooney), ki pometa pri priznani newyorški pravni pisarni, za razliko od Eckhartovega lika svoje delo opravlja tiho, elegantno in rutinsko, je pa stranski efekt njunega početja isti – oba muči slaba vest, oba sta ločena, zafrustrirana in depresivna, za povrh še apatična in popolnoma odtujena. Ko se izkušenemu pravniku (Tom Wilkinson) od vsega hudega, kar je v svoji navidez bleščeči karieri storil, zamegli razum in na kocko postavi obrambo velike agrofarmacevtske korporacije, kakopak v igro pošljejo Claytona, toda ta pri reševanju kritične situacije zavoha ekstremno škandalozno zaroto, ki jo prikriva grebatorska svetovalka Karen Crowder (Tilda Swinton).

Režiserju Tonyju Gilroyju se pozna, da se je dolga leta kalil v scenarističnem poslu, zakaj klobčič zgodbe se z rahlimi kronološkimi zamiki odvija dinamično, gladko in brez odvečnih zablod na nelogična stranpota, spretno pa se sooča tudi z izzivom, kako iz igralskega ansambla potegniti najboljše. Karakterni trikotnik maničnega pravnika, melanholičnega “urejevalca” in nevrotične pravdarke dobro umesti v okvir opresivnih kapitalističnih strojev in kamero fokusira predvsem na psihološko stanje likov, se mu pa nemara zato iz kadra izmuzne poglobljena študija ekonomskega manevriranja in pravnega lobiranja, ki ju zastavi kot osrednjo temo svoje obravnave. Dasiravno sem nad segmentno podobo Michaela Claytona malone fasciniran, se vprašanju, kaj novega, provokativnega in mastno zabeljenega nam film prinaša, nikakor ne morem izmuzniti; koj zatem me prešine, da je Clooney analogno vlogo pred dvema letoma odigral v Gaghanovi Siriani, da sem slično razkrivanje gospodarskega okoriščanja že videl v Meirellesovem opojnem Zvestem vrtnarju ter da je advokaturna telovadba vse od Pollackove Firme vsakoletni trend predoskarjevske norije, in tako s cmokom v grlu in praznimi usti zaključim, da bi v polemizaciji materializma, korporativizma in kanibalizma Gilroy lahko oral kako inčo dlje.

6/10

IMDb

Michael Clayton

18.11.2007

Žaga 4

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Lahko se praskate, lahko si grizete nohte, lahko z glavo udarjate ob zid, toda tega, kako je prvi del Žage leta 2004 bušnil v kinematografe, se ne morete spomniti – bil je tako majhen in mikrobudžeten, da je obšel naše kinodvorane, zato pa je v onih drugih, ki jih je dosegel, s svojo ostrino puščal nezanemarljivo kolateralno škodo ter posledično nemudoma prerasel v kult svoje sorte. No, če sem eksakten, enko je k nam prineslo nekaj mesecev pozneje, v tandemu z dvojko, tako da ste ju lahko – če vas je bilo dovolj v hlačah – eksali na kvadrat. In če je vaš želodec dovolj žilav, ste bržkone dobre pol leta kasneje na dušek konsumirali še trojko, a glej ga zlomka, ko se sedaj lotite štirice, vam kaj kmalu potegne, da repriza vseh predhodnih ne bi bila odveč. Darren Lynn Bousman, ki je franšizo posvojil, potem ko se je po prvem delu režiji odpovedal njen idejni oče James Wan, nas namreč vrže v pravi labirint povezav z ostalimi inštalacijami, potem pa nas pusti tavati v štiridimenzionalnosti vse do finalnega obrata, ki je že pregovorno turbulenten in nepričakovan. V ospredju Ugankarjevih (Tobien Bell) spletk je tokrat poročnik Rigg (Lyriq Bent), lokalni policist, čigar partnerji so vsi po vrsti že vključeni v kruto igro življenja in smrti; Rigg jih ima priložnost rešiti, da bi le doumel, zakaj se je znašel na brezkompromisni preizkušnji.

Fenomen Žage vsaj v originalu izvira iz šokantne izbire, ki jo Ugankar ponuja svojim ujetnikom – lahko izberejo življenje, toda v zameno morajo pretrpeti hude fizične bolečine, da bi se, kot verjame sam, tudi v psihološkem smislu ponovno rodili. Prvi del je bil po tej plati pravi masterpiece – zatohli, klavstrofobični triler, ki je gledalca priklenil v svoje okove in ga manipulativno premetaval med ekscesnimi sferami, v katerih eksplicitnega trpinčenja človeškega telesa ni jemal za nikakršen tabu. Tale okrutni moto se je nato v nadaljevanjih očitno razpredmetil, brutalnost je izgubila izrazno moč in postala sama sebi namen, s čimer je Žaga sicer ohranila status nekonvencionalne anomalije celuloidnega traku, izgubila pa vlogo dramatične obravnave moderne družbe. Analiza pojma množičnega morilca, ki je prepričan, da deluje v korist skupnosti, se je razrasla v osnovno temo, a tako kot v drugem in tretjem, tudi v četrtem delu ne dobi prave utemeljitve in spodobne karakterizacije. Potemtakem edino pravo “potešitev” prinašajo bizarne konstrukcije, v katere Ugankar nadeva svoje žrtve – te so, malce masohistično rečeno, prav interesantne in domiselne, a kaj ko se s fascinacijo te vrste povsem nekontrolirano spuščamo na raven gledalca, ki v kinu išče predvsem adrenalinsko dozo, za umetniško interpretacijo prikazovanega pa je slep na obe očesi.

5/10

IMDb

Žaga 4

2.11.2007

Nevidno zlo 3

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Nevidno zlo 3, podnaslovljeno kot Izumrtje, je fluiden, totalno izprijen, megafoničen, videospotovski miks virtualne resničnosti, cyberpunkovske anomalije, retrofuturističnega manevriranja, pikrega tehnoutopizma, znanstveno fantastičnih izbruhov, pirotehničnega light-showa, high-tech mašinerije, postapokaliptične agonije, genetskega inženiringa, represivnega militarizma in puntarske gverile, našopan s homagi ekscesnim kultom tipa Pobesneli Max, Osmi potnik, Terminator, Peti element, Kocka, Matrica in Brez povratka, skomponiran z Romerovo alegorično zombijevsko epopejo, mestoma celo dopolnjen s hitchcockovsko opresijo, pa tu in tam izdatno nakracan s klasično surrealistično atmosfero pravljične dežele, po kateri se je v Carrollovi fantastični groteski potikala, hja, dejansko malce razvneta mladenka po imenu Alice. Tudi brhka, na pol digitalno generirana herojinja, okej, izbranka (Milla Jovovich) se kliče Alice, le da živopisano, metaforično panoramo zamenja za opustošeno puščavsko brezmejnost, po kateri jaha svojega jeklenega konjička in beži pred preteklostjo, ki je zapolnila prva dva dela. Kakopak jo ta ujame, in sicer v postavi zblaznelega znanstvenika Dr. Isaacsa (Iain Glen), ki pod okriljem zlonamerne podzemne korporacije razvija medikament zoper epidemičnemu virusu, ki je Zemljane spreobrnil v žive mrtvece; da bi se mu le-to posrečilo, pa potrebuje prav Alicejino kri, toda, kot si lahko predstavljate, ga Alice odločno, nič kaj prijazno in zelo odrezavo zavrne. Konstrukt hipersenzibilnega Russella Mulcahyja, ki je, tako kot prvi dve epizodi franšize, nastajal pod budnim očesom Paula W. S. Andersona, je po zakonih mainstreama veder in zabaven, a v kontekstu cineastičnega izraza tako neuravnovešen, kaotičen in slogovno kontrasten, da seje vsesplošen preplah in paniko, kar je ob dorečenih žanrskih filmih (28 tednov pozneje, Planet terorja), ki jih v zadnjem času malce nenadejano zanaša na naša platna, vsaj neprijetno, če že ne moteče.

4/10

IMDb

Nevidno zlo 3