Arhiv za mesec Oktober, 2007

31.10.2007

Noč čarovnic

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Noč čarovnic, danes previdno!

Če ste siti šablonskih slasherjev, v katerih impotentne najstnike terorizira brezizrazni, sociopatski, na pol živalski morilec, in se sprašujete, kdo hudiča se je te grozljivo zoprne formule spomnil, je pred vami odgovor – ime mu je John, piše se Carpenter, ameriški režiser, ki je leta 1978 šokiral s provokativno, skrajno bizarno Nočjo čarovnic. Da je bil film mikrobudžeten, je kakopak jasno, a nemara je prav zato še toliko lažje prerasel v žanrski kult, ki je navrgel sedem nadaljevanj plus letošnji rimejk. Vzpostavil pa je še en jako interesanten trend, namreč obratno sorazmerje med kvaliteto grozljivke in njenim proračunom – le tega so se nenamerno posluževali vsi slasherji, ki jih je inspiriral Carpenterjev film: Petek trinajstega, Nočna mora v ulici Brestov, Krik, Film, da te kap in drugi.

In akoravno bi nepozorno oko Noč čarovnic, v kateri mično pubertetnico Laurie (Jamie Lee Curtis) in njene perverzne prijatelje zalezuje zblazneli psihopat Mike Myers (Tony Moran), s perspektive dandanašnje filmske logike ozančilo za popoln kliše, se je treba zavedeti, da je bil Carpenterjev pristop očitno bolj dovršen in okreten ter umetniško pretenciozen v primerjavi s tistim, ki so ga kasneje posvajali njegovi slušatelji. Film je bil nenazadnje pionir danes že skorajda ponarodelega podžanra grozljivk, čeprav je manifest slasherja s Psihom lansiral že Alfred Hitchcock slabih dvajset let prej; predvsem obrtniško je le-temu Carpenter zelo zvest, saj se pri manevriranju s kamero zateka tako k ekstremnim kotom kot nekonvencionalni perspektivi morilca, pa tudi zvočna simplificiranost in spretno ogibanje eksplicitnemu nasilju in potokom krvi močno spominja na Hitchcockov eksces. Takole je mlademu, nadebudnemu režiserju na sila preprost način uspelo skonstruirati izrazno bogate prizore, ki delujejo srhljivo brez posebnih maskerskih in tehničnih vložkov, z domiselno uporabo ozadja, senc in ogledal pa pretresljivost le-teh znatno poskoči ter dobiva celo rahlo grotesken ton.

Ob tem prirodnem izdelku si velja dobro ogledati tudi njegovo tematsko formo, ki je s kasnejšimi predelavami postopno izgubljala ostrino in krepost; je pa res, da bomo pri tovrstni analizi tudi tu nemalokrat zabredli v kontradikcijo ali paradoks. Če recimo zgodbo o najstnici pogledamo s sociološkega vidika, ne moremo mimo dejstva, da preživi predvsem zato, ker se za razliko od svojih prijateljev ni predajala spolni promiskuiteti in užitkom opojnih substanc, po drugi strani pa prav serijski morilec ruši konzervativne družinske vrednote srednjega razreda, ki so ameriško družbo oklepale v sedemdesetih letih – iz tega nam ni težko sklepati, da si ti dve interpretaciji ne podajata rok. Film je prelomen tudi kar zadeva položaj ženske v žanru grozljivke, vendar tudi tu slej ko prej pridemo do protislovja – Laurie v zaključku sicer triumfira nad postavo krvoločnega moškega in s tem spodbuja feminističen aspekt, a v luči preostalih segmentov filma ženska povečini še vedno služi kot objekt zlorabe in izživljanja. Zatorej je bržkone najbolje, da se striktno držimo Carpenterjevega tolmačenja filma, ki v precep jemlje malce zafrustrirano, še nedolžno junakinjo, ki z odtegovanjem moške družbe poskuša pobegniti mučni puberteti, nakar ob stiku s popadljivim izprijencem spolna sla nenadoma bruhne na plano; če boste vzporedno polistali še po Freudovih izrazih podzavesti, pa boste lahko celo zaključili, da je Mike Myers le Lauriejin mračni alter ego, ki ga ob dražljajih okolja ni mogla več zadržati v sebi. Vse skupaj, in obrtniško in tematsko plat, naložimo vkup, pa nam bo slej ko prej jasno, zakaj je Carpenterjev horror eden najinfluenčnejših filmov sploh, in ko v kinu vnovič nabašemo na negledljivo torturo slasherja, se raje, kot da preklinjamo njegovega inventorja, spomnimo gracioznega postopanja, s katerim nam je pričaral ta neponovljiv psihotičen delikt.

IMDb

Noč čarovnic

28.10.2007

1408

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Za apatičnega pisatelja Mikea Enslina (John Cusack) se zdi, da je videl vse predelave, reciklaže, parafraze in rimejke Hitchcockovega Psiha, original pa nesrečno zamudil, oh, ali pa vse predelave, reciklaže, parafraze in rimejke Kubrickovega Sijanja, le izvirnik ga je bodisi obšel bodisi je nanj pozabil v poplavi sličnih izdelkov. Zato niti ne čudi, da ostane miren in malone ravnodušen ob ropotih, ječanjih, cviljenjih in zamolklih zvokih vseh sort, ki jim je priča ob zbiranju gradiva za svoje knjige – v njih popisuje doživljaje v odmaknjenih hotelih, za katere pravijo, da v njih straši, a Enslin vse prevečkrat naveličano ugotavlja, da so legende in pripovedke le prazne marnje brez kančka soli. Morda se prav zaradi nevznemerljivega tona njegova dela prodajajo le na policah s šundom, toda ko nekega dne prejme razglednico s pomenljivim svarilom, naj v sobo 1408 ne hodi, začuti, da je pred njim dogodivščina, ki bi kanila preporoditi njegovo pisateljsko kariero. Brez okelvanja se torej požene v New York, v prestižni hotel Dolphin, kjer si pribori ključ znamenite sobe z zloveščo zgodovino, dasiravno ga fini, speglani, če hočete napol satanski menedžer (Samuel L. Jackson) poskuša na vsak način odvrniti od tega, da bi vstopil vanjo. “Eh, le kaj je tu tako posebnega in mračno misterioznega,” se sprašuje Enslin, ko se nastani v povsem običajnem in skrajno vsakdanjem prenočišču; da pa je bil sklep vendarle malce preran, se izkaže brž, ko soba oživi in se izza vogalov priplazita kdo drug kot Hitchock in Kubrick.

Ako bi junak bolje in detajlneje preučil njuna opusa, bi si nemara znal poiskati zatočišče pred silovitim viharjem, v katerega ga brez milosti pahne režiser Mikael Håfström, tako pa ga nekontrolirano premetuje med brezkompromisnimi žanrskimi sferami, ki sta jih najbolje obvladala prav dotična cineastična mojstra – zdaj se znajde v šokantnem suspenzu, zdaj v ekscesnem noiru, spet drugič se pred njim nenadoma pojavi oglušujoči brezzvočni zid ali pa, še slabše, stekleno ogledalo, ki odseva vse fobije in komplekse njegove podzavesti. In bržkone se prav iz tega razloga na momente zdi, da Håfström ne adaptira le istoimenske kratke zgodbe Stephena Kinga, pač pa vzporedno prelistava Sartrejevo eksistencialistično dramo Za zaprtimi vrati, pri čemer Enslin z vesoljno odtujenostjo in brezbrižnostjo prekaša vse tri nepoboljšljive grešnike, ki jih je Sartre kazensko postavil v pekel. Na žalost filmu v drugi polovici začne pojemati sapa, alegoričnost postopno zbledi, tematska kompleksnost se prelevi v iskanje srečnega konca, klavstrofobična atmosfera drastično pade, skozi stene pa vse pogosteje curljajo ponarodeli izcedki skrajno šablonskih grozljivk. Ko Hitchcock in Kubrick protestno zapustita prizorišče, kontinuiteta in integriteta filma dokončno odpovesta, Shyamalan pa sodelovanje pri epilogu odločno odkloni, zatorej 1408 konzumiramo z mešanimi občutki, cmok v grlu pa pušča predvsem dejstvo, da se je drama z visokim potencialom še enkrat več ujela med zobata kolesa avtomatiziranih hollywodskih strojev.

5/10

IMDb

1408

21.10.2007

Repriza

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Če bi mlada norveška pisatelja Phillip (Anders Danielsen Lie) in Erik (Espen Klouman-Høiner) zaslovela s teksti, ki jih družno pošiljata knjižnim založbam, bi njuni poti bržkone skrenili vsaka v svojo smer, srečala pa bi se šele čez nekaj dolgih let na kakem prozaičnem, povsem nepomembnem kraju. Vsaj tako trdi narator. Pa knjigo uspe izdati le Phillip – še njemu se od medijske pozornosti zmeša –, tako da sta po šestih mesecih, ko ga odpustijo iz psihiatrične klinike, ponovno kot rit in srajca. In vendar duhovno nista več na istem nivoju, pač pa vandrata po med seboj povsem nezdružljivih spiritualnih sferah – Erik si še naprej prizadeva izoblikovati pisateljski slog in v njem najti osebnostno potešitev, medtem ko Phillip ovrže pisanje in raje kot s peresom s pomočjo bivše punce (Viktoria Winge) išče svojo izgubljeno identiteto. Da je njun vsakdan poln iluzij, hrepenenj, deja vujev in hipotetičnih vizij, niti ne čudi, zakaj vseskozi sta v dilemi, kaj se je, kaj se ni, kaj se bo in zakaj ne zgodilo.

Kakopak njuna zmedenost izvira iz mučne bivanjske stiske, popolne otopelosti, kronične melanholije in patološkega spleena; kako tudi ne, v dvajsetih sta, zato mrzlično iščeta svoj prostor pod soncem, svoj izvirni, od preostalega sveta neodvisni jaz, to pa ju odnaša daleč stran od sočloveka in družbe. Režiser Joachim Trier že v svojem prvencu mojstrsko rovari po nekoč novem evropskem valu, avantgardno smer mestoma smelo dopolnjuje s hitropotezno in kratkorezno MTV-jevsko montažo, izrazito lirični slog pa dobro stopnjuje z iskreno, po malem avtobiografsko subjektivizacijo. Repriza je tako po eni strani homage evropskemu filmu, po drugi pa inovativen eksperiment, ki s tematsko mineštro, unikatno interpretacijo, vizualno ostrino in domiselno ekranizacijo izraža avtorjevo mladostniško drznost, razigranost in samosvojost. A prav s tem in svojo poglobljeno kontemplacijo Trier še toliko bolj spominja na nosilce izrazno divergentnih manifestov, ki so po drugi svetovni vojni izoblikovali na moč ekstravagantne stile, ter se v tem kontekstu pojavlja kot glasnik nove generacije filmarjev, ki na celuloidni trak prenašajo lastna videnja posameznika in družbe. Zatorej brž v kino – bodisi na Reprizo bodisi na njeno vnovično reprizo.

7/10

IMDb

Repriza

14.10.2007

Jezero

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Subtilna drama Jezero, pronicljiva, rahlo provokativna, predvsem pa emocionalno nabita šok terapija indijske režiserke Deepe Mehte, je postavljena v leto 1938. Simpatični osemletni hindujki Chuyii (Sarala) umre mnogo starejši mož, ki ga nikoli ni spoznala, pa to še zdaleč ni zadosten argument, da jo starši v skladu s hindujsko tradicijo ne bi poslali v asketsko ustanovo ob Gangesu, tako imenovani ashram ali hišo vdov, v kateri odrekajoč se grešnim nasladam žene pokojnikov preživijo preostanek svojega življenja. Z vključevanjem ostalih depriviranih ženskih likov film postopno prerašča okvire osebnostnega portreta in se tematsko stopnjuje do socialne rekonstrukcije, akoravno med izmeničnim prikazovanjem palete ganljivih usod rahlo izstopa romanca med prelestno osemnajstletnico Kalyani (Lisa Ray) in liberalno usmerjenim študentom Narayanom (John Abraham), ki se s pridihom shakespearijanske tragedije postavita po robu fundamentalistični ideologiji. Ob vsem tem pa je moč čutiti zgodovinsko vrenje ob Gandhijevem prizadevanju za neodvisnost Indije ter na drugi strani vse močnejši stik z angleško kulturo, ki v konservativno hindujsko družbo zanaša vse bolj svobodomiselne nazore.

Jezeru bi se nemara bolje podal dobeseden prevod Voda, Mehtova z njim namreč zaključuje trilogijo o položaju ženske v indijski skupnosti, katere prvi in drugi del nosita skladna naslova Ogenj in Zemlja. Obrtniško je film perfekcionističen; krasna, izrazito pisana, na momente celo kričeče kontrastna fotografija v povezavi z dovršeno instrumentalno glasbo in melanholičnimi hinduističnimi spevi tvori prefinjene, vizualno graciozne prizore, ki služijo kot protiutež opresivni atmosferi, in vendar režiserka uspe zavreti pretirano idealizacijo in z njimi prvenstveno ustvarja alegoričen, morda celo surrealistično obarvan videz. Kakopak je zadostno varovalo pred osladno puhavostjo že neprizanesljiva fabula, pa tudi tematsko je drama sila konstruktivna, kompaktna in zrela, da ne rečem kontroverzna in aktualna – nenazadnje jo je bila Mehtova prisiljena posneti na Šri Lanki, potem ko je bilo snemanje v Indiji leta 2000 zaradi protestov dokončno prekinjeno.

7/10

IMDb

Jezero

7.10.2007

Fopoln zločin

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Morda ste videli film grškega filmarja Costa-Gavrasa Obglavljenje, v katerem je francoski kemijski inženir, potem ko je izgubil službo v papirnem industrijskem obratu in dve leti prečemel na “dopustu”, začel zbirati prošnje svojih konkurentov in jih likvidirati enega za drugim. Njegovi masakri, nerodni in komični, kakor se za umirjenega družinskega človeka pač spodobi, so bili kakopak alegorija kapitalistične gonje, problematike brezposelnosti visoko izobraženega kadra ter revolta zoper prestrukturiranju tovarn in seljenju industrije v manj razvite države. Že prav, že res, toda pomislite, katero prizorišče moderne civilizacije bi kruto, brezkompromisno in krvoločno kompeticijo nemara ponazorilo bolje in efektivneje od francoskega predmestja, ki od povprečnega posameznika za ceno komfortnega bivanja terja nečloveške napore in zatekanje k skrajnim prijemom? Oh, jasno, nakupovalni center. Ni ga kraja, ki bi vojno za dobiček utelešal očitneje – tu imate konflikt med nakupovalci, ki se želijo dokopati do najboljšega in najcenejšega blaga, tu imate konflikt med stranko in prodajalcem, ki skuša iztržiti čim več, in nenazadnje, tu imate konflikt med uslužbenci, ki so za boljši status in višji rang pripravljeni storiti karkoli.

Tako pridemo do ekstravagantne črne komedije Fopoln zločin španskega režiserja Álexa de la Iglesie, kjer se narcisoidni šarmer Rafael González (Guillermo Toledo), neke sorte mačistični vibrator in dobro podmazani stroj za prodajo ženskega perila, bojuje za promocijo v šefa oddelka, ki pa mu jo pred nosom odnese starejši, izkušenejši kolega (Luis Varela). Rafael ga – resda nenamerno in po spletu okoliščin – odstrani, ne ve pa, kaj in kam naj s truplom? Na pomoč mu priskoči raztresena sodelavka Lourdes (Mónica Cervera), ki se, navkljub svojemu ne prav privlačnemu izgledu, izkaže za usodno femmo fatale; nastalo situacijo namreč dobro izkoristi in Rafaela priklene nase. Ta na rovaš sijajno izpeljanega zločina sicer pride do zaželenega delovnega mesta, toda neomejenost in svoboda samca, ki sta mu s tem odvzeti, ga močno žulita, zato niti ne čudi, da je film, po katerem seže, prav Hitchcockov neprezračeni psihološki triler Kliči M za umor. De la Iglesia s tem ultimativno dokaže, da opresivne atmosfere filma noir ni težko prezrcaliti v lucidno komercialno okolje, da to pred naivnim posameznikom skriva vsaj toliko pasti kot zakajene, nepregledne cineastične sfere ter da je ta v navidez bleščečem, kaotičnem kravalu ukalupljen nekako tako, kot so bile v povojni suspenzni krizi prikljenjene figure ekspresionizma, ki jim je deformacija družbe odtegnila prostost. Fopoln zločin je vizualno atraktivna, nekonvencionalno satirična in neprizanesljivo pikra reciklaža noira in surrealizma, seveda precizno premerjena in umetelno prikrojena po postavi današnjega socialnega sistema.

7/10

IMDb

Fopoln zločin