Arhiv za mesec September, 2007

21.09.2007

Gandhi

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Ob mednarodnem dnevu miru.

Težko boste našli film, ki pravičnost, svobodo in mir promovira bolje, efektivneje in konkretneje kot biografija duhovnega voditelja gibanja za neodvisnost Indije Mahatme Gandhija (Ben Kingsley), ki jo je leta 1982 posnel angleški režiser Richard Attenborough in z njo odnesel kar osem prestižnih zlatih kipcev. Piše se leto 1893, ko mladega Gandhija kot ambicioznega indijskega odvetnika v Južni Afriki vržejo z vlaka, ker želi potovati v prvem razredu. Njegova koža ni prave barve. Diskriminaciji se upre z lepo besedo in nenasilnimi protesti in sčasoma se mu pridružijo številni somišljeniki, predvsem zatirani in obubožani indijski imigranti, s katerimi uspe izposlovati pravičnejši, manj rasistični zakon. Ko se leta 1915 vrne v Indijo, ga pozdravijo kot nacionalnega heroja, jasno, v njem vidijo potencialnega odrešitelja, ki bi iz dežele lahko odgnal britansko kolonialno oblast. Indijo prepotuje podolgem in počez in se, potem ko uvidi bedo in pomanjkanje podjarmljenega kmečkega prebivalstva, odloči, da je treba oblast podeliti njim. Priseganje k asketstvu in patriotski nagovori imajo na revno ljudstvo velik vpliv in kaj kmalu se v deželi začnejo vršiti mirne vstaje in pasivni odpori, s katerimi se britanska vojska ne zna dobro spopasti. Gandhi se v obdobju tridesetih let večkrat znajde v zaporu, a popularnost mu nikoli ne upade in kraljeva oblast se je nazadnje prisiljena pogajati z njim. S težko izbojevano neodvisnostjo pa začnejo na dan prihajati do tedaj nepomembne verske razlike med večinskimi hindujci in manjšinskimi muslimani, ki botrujejo k odcepitvi Pakistana in se kasneje sprevržejo v kravo državljansko vojno – ostareli Gandhi se razočaran zateče h gladovni stavki in je v njej odločen trmasto vztrajati, dokler si nasprotni strani ne podata rok.

Attenboroughov film je izvrsten triuren portret spoštovanega mirovnika, ki z realistično lučjo osvetli praktično vse njegove najmarkantnejše poteze za dosego indijske avtonomnosti, med katerimi je morda najbolj navdihujoč 400-kilometrski marš proti obali Indijskega oceana. Še večjo vrednost pa biografiji daje kompleksna upodobitev mnogoterih Gandhijevih obrazov; spoznamo ga kot zagnanega pacifista, ki prevzame preprosto kmečko obleko – to si simbolično šiva sam –, spremljamo njegov skokovit vzpon v odločnega retorika in pogumnega glasnika ljudstva, opazujemo njegov odnos do žene, doumemo njegovo nepopustljivost, neuklonljivost in trmo, razumemo versko tolerantnost in mesijansko postavo ter ga nenazadnje uvidimo kot potrto, obupano in vidno osramočeno figuro, ko njegovi “učenci” izgubijo glavo in delujejo zoper načelom, za katere se je srčno boril. Gandhijev portret poleg tega nazorno prikazuje širše politično okolje zavzemanja za indijsko samostojnost v prvi polovici 20. stoletja in je posledično neprecenljiva interpretacija historičnih virov, izpostavlja pa tudi številne moralno-etične norme, ki še danes, v dandanašnji družbi izzvenijo idealistično in neuresničljivo. A prav tu je skrita glavna odlika Attenborougovega izdelka, zakaj Gandhi bazira na zgodovinskih dejstvih in stvarnih dogodkih, s tem pa v svet pošilja važno in brezčasno sporočilo o uresničljivosti globalnega miru in modrega reševanja rasnih, verskih in nacionalnih konfliktov.

IMDb

Gandhi

20.09.2007

101 dalmatinec

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

101 dalmatinec za 101 kritiko.

Belodlaki psi z veliki črnimi pikami nosijo med Disneyjevemi risanimi celovečerci zaporedno številko sedemnajst – posneti so bili leta 1961 po otroški slikanici Dodieja Smitha. Zgodba je napeta in interesantna, v štartu sila zabavna; zvedavi, radoživi dalmatinec Pongo (Rod Taylor) se nekega turobnega, hudo dolgočasnega popoldneva odloči, da je čas, da svojemu lastniku Rogerju (Ben Wright) priskrbi žensko – razumljivo, da táko, ki premore prijazno, postavno psičko. To je seveda vse prej kot lahko, Pongo ima občutljiv nos, Roger pa je osamljen, rahlo zafrustriran skladatelj, ki mu edino ljubezen predstavlja glasba. A na srečo mimo okna primaha luštna dalmatinka Perdita (Cate Bauer) s svojo mično gospodarico Anito (Lisa Davis); Pongo se angažira in ne mine dolgo, ko si ustvarijo skupen dom. Srečni so, še toliko bolj, ker Perdita pričakuje naraščaj, a njihovo družinsko idilo skazi prihod zblaznele, zlonamerne Cruelle De Vil (Betty Lou Gerson), ki kani pokupiti male kužke in jih spremeniti v svoj novi krzneni plašč. Odločna zavrnitev njene ponudbe je ne ustavi – ko petnajst nadebudnežev priveka na svet, jih Cruella ugrabi, toda Pongo in Perdita se poženeta za njo in se nekaj dni pozneje vrneta domov s kar 99 premraženimi mladički.

101 dalmatinec je ena najznamenitejših klasično animiranih risank in morda najbolj ekscentrična figura v Disneyjevi zajetni malhi. Zgodba se ne dogaja v živopisani pravljični deželi, kot je za Disney značilno, pač pa v realnem času in prostoru. Da je to London, kruti realizem le ojača. Da psičke obkrožajo mogočne viktorijanske hiše, turobnost le stopnjuje. In da se zlovešče, dolge sence stegujejo po tresočih se telescih, je višek morbidnosti, ki jo lahko risana sfera prenese. 101 dalmatinec izgleda tako, kot da bi se Disney želel maščevati gledalcem, ker so barvito, visokoproračunsko Trnuljčico, posneto dve leti poprej, slabše sprejeli. Resnica ni daleč, studiu je po skorajšnjem debaklu primanjkovalo denarja in Walt Disney je bil prisiljen budžet filma dobro oklestiti, prvič pa so risarji pri animiranju uporabljali tudi kopirni stroj, ki je tanke črne linije, ki obrobljajo junake, močno odebelil in izpostavil. Seveda pri zanesenem doživljanju te izrazno ubrane animacije ne gre pozabiti niti srhljive, nečloveške nakaze glavne negativke – njena psihodeličnost, zblaznelost in okrutnost jo je izstrelila med bizarne ikone popularne kulture, neprestano živčno inhaliranje cigaret in puhanje dima pa je film celo spravilo na cenzorsko mizo. Izrazit dekadenčen slog in grozljiv, na trenutke dramatično suspenzen ton ob koncu sicer omili simpatičen epilog, ki ponudi zadovoljivo notranjo potešitev, a markanten pečat utesnjenega, opresivnega vzdušja je prav gotovo tisto, kar nam ob omembi tega avtentičnega risanega ekscesa najprej udari v glavo.

IMDb

101 dalmatinec

19.09.2007

Kar naenkrat

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Lili (Isild Le Besco), pariška študentka umetnosti in zdolgočasena devetnajstletnica z uporniškimi potezami, leta 1975 v baru spozna čednega fanta (Ouassini Embarek) maroškega porekla. Ko jo nekaj dni pozneje pokliče, je slišati hudo zaskrbljen – eh, kako ne bi bil, s pajdašema je oropal banko; enega so ubili, drugi (Nicolas Duvauchelle) je na begu z njim. Lili se mu brez pomislekov pridruži, malo zato, ker ga strastno ljubi, ker jo žene mladostna norost in ker je še vedno prav nedolžno naivna, malo pa tudi zato, ker je naveličana moralnih spon in etičnih kalupov, ki jo okupirajo doma. Pobeg z delikventoma je zanjo pač odlična priložnost, da se jih osvobodi – tako prekrši pravni zakon, družbene norme in za povrh še družinski kodeks. Na norem road tripu prek Španije in Maroka jih zalezuje Bertolucci, a še preden jih dobro zagrabi, jih zalije francoski novi val; ta naplavi še njegove hollywoodske silhuete, denimo Pennovo kriminalno biografijo Bonnie in Clyde, Malickovo nasilniško pustolovščino Surova balada in Lynchev neobvladljivi eksces Divji v srcu. Mladim upornikom nekako še uspe priplavati do Grčije, a tam jih heist dokončno loči. Lili v Atenah ostane sama, zavržena, sprva povsem otopela in izgubljena, vabila perverznih neznancev gladko zavrača, zakaj čas je za pomiritev, za razmislek, za melanholični spleen. Neuklonljivost jo udari po glavi, svobodo na vsakem koraku ustrahuje strašni eksistencializem – prisiljena se je udati, se s sklonjeno glavo vrniti domov, v zavetje omotične vsakdanjosti, kjer pa ji na srečo ni treba dolgo ostati – otokov hrepenenj in upanj ji nikoli ne zmanjka. Kar naenkrat francoskega režiserja Benoîta Jacquota je krasna črno-bela retrospektiva upornih skrajnosti, ki so premetavala šestdeseta in sedemdeseta, ter obenem čudovit, močno poudarjen close-up mlade, zmedene ženske, ki si prizadeva poiskati lastno, še neizhojeno pot.

7/10

IMDb

Kar naenkrat

18.09.2007

Slutnja

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Linda (Sandra Bullock) v Slutnji Mennana Yapa izgleda tako, kot da bi jo potegnili iz očarljive pripovedi o uresničitvi ameriških sanj – njeno življenje se zdi polno in srečno, družina je dobro preskrbljena, hčerki (Shyann McClure in Courtney Taylor Burness) mirno odraščata, mož (Julian McMahon) ima dobro službo, Linda lahko ostaja doma in gospodinji. Nič jim ne manjka, le vsakdanjik jih po malem že dolgočasi, mori in odtujuje. Lepega dne pa na vrata potrka policist in Lindo obvesti, da je njen mož umrl v prometni nesreči. Tla se zamajajo, sledi totalen kolaps, a naslednjega jutra se Linda ponovno prebudi ob svojem možu. Oh, očitno jo je ugrabil David Lynch. Ali pa jo terorizira M. Night Shyamalan. Morda jo tako kot Jakea Gyllenhaala v Donnieju Darku muči shizofrenična motnja ameriške suburbije. Eh, ne, od osamljenosti se ji blešči, tako kot se je bleščalo Jacku Nicholsonu v Kubrickovem Sijanju. Ah, ali pa boleha za tisto kronično amnezijo, ki jo je, zafrustriran z eksistencialnimi kompleksi, preboleval Ashton Kutcher v Učinku metulja. No dobro, ne izključujem niti možnosti, da sta se z možem odločila, da si izbrišeta spomin – saj veste, tako kot sta to storila Jim Carrey in Kate Winslet v Gondryjevem Večnem soncu brezmadežnega uma.

Problem je seveda v tem, da Linda ne more ugotoviti, v katerem filmu se je znašla; ve le to, da dnevi ne potekajo v pravem sosledju in da se vanje zbuja povsem nepredvidljivo in naključno. Sčasoma ji potegne, da je na preizkušnji njena ljubezen, da je vprašljiva njena vera, da si jo je podredila usoda in da je njena prihodnost povsem negotova. Ko se spusti po vročičnem toboganu zablod, paralogizmov in nesmislov, se za hip celo zazdi, da bo dobila svoj film, a brž ko premaga vse manije, obsesije in morilske nagone, jo tragično zabriše v parafrazo romantičnih dram, soap oper in ljubezenskih zgodb. Slutnja se tako sprevrže v mukotrpen deja vu Agrestijeve Romance ob jezeru, kar kakopak ni naključje – tudi tam je četrta dimenzija kruto zlorabljal Sandro Bullock.

3/10

IMDb

Slutnja

16.09.2007

Bournov ultimat

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Kako si razlagate globalno gibljivost fiktivnih tajnih vohunov, je vaša stvar. Gre morda za sliko razpredenih vohunskih mrež iz časa hladnovojnih trenj, ko so akcijske špijonaže dosegle svoj vrhunec? Je dandanes premičnost reprezentacija ostankov blokovske krize in sodobne imperialistične težnje? Gre zgolj za poskus okarakterizacije likov po zgledu stripovskih superjunakov, pri katerih je zmožnost letenja simbol posebnih sposobnosti, večvrednosti in amoralnosti? Ali pa gre preprosto za lovljenje zeitgeista in poskus izražanja mobilnosti družbe, globalizacije in hitrega življenja? Če vprašate mene, bi rekel, da na ustvarjalce vplivajo vsi aspekti po malem, akoravno lahko pri trilogiji o Jasonu Bournu razloge za njegovo neustaljenost iščemo predvsem v zamegljeni preteklosti, mučni amneziji in hudi preganjavici. A po drugi strani le-teh ni težko umestiti v zgornje razlage, Robert Ludlum, ki je romane o Bournu spisal v osemdesetih, je namreč junakovo osebnostno stisko uokviril v teorijo zarote, idejo univerzalnega vojaka ter podtalne spletke in koruptivno ozadje ameriške tajne agencije.

Prvi Ludlumov roman je adaptiral Doug Liman leta 2002. Kdo je Bourne? se je spraševal neznanec (Matt Damon), ki so ga ribiči potegnili iz Sredozemskega morja, v iskanju svoje identitete pa je prepešačil pol zahodne Evrope, nakar je ugotovil, da je skrivni agent skrbno varovanega programa Treadstone, ki deluje pod okriljem CIE in služi za tihe, prikrite likvidacije “neposlušnih” politikov. Ker je bil preživel, so mu šefi tajne službe za vrat vseskozi pošiljali svoje eksekutorje, jasno, Bourne je postal neke sorte error v skrbno načrtovanem programu za brisanje dokazov o njihovem pohlepnem okoriščanju in izrabljanju visokega položaja. V Bournovi premoči, ki jo je dve leti kasneje zrežiral Paul Greengrass, so Jasona Bourna ponovno izbezali na plano, potem ko je že poniknil v romantično idilo – oglasilo se je rusko podzemlje, z njim takoj še ameriška CIA, ponovno pa se je prebudil tudi Bournov spomin. Kljub občasnim flashbackom pa Bourne svoje preteklosti ni uspel povezati v pravo celoto, zato v Bournovem ultimatu opreza za kakršnimkoli namigom, ki bi mu izostril življenjsko sliko. Ko v londonskem časopisu prebere članek Simona Rossa (Paddy Considine), ki mu snov za pisanje daje skrivni vir, se brž požene za njim, a novinarja že imata pod drobnogledom hipokritski šef izvršilnega organa CIE Noah Vosen (David Strathairn) in požrtvovalna operativka Pamela Landy (Joan Allen), kar Bournovo iskanje lastnega jaza ponovno sprevrže v igro mačke z mišjo; po akcijskem fluidu v Londonu, Madridu in Tangerju se dogajanje nazadnje preseli v newyorški urni poligon agencije za zunanjo varnost, kjer se je Bournova kaotična pot skrivnostno začela.

Upam si reči, da je Bournov ultimat najboljši film celotne trilogije – pa ne da bi bila prvi in drugi del slaba, a epilog serije je z morbidnim, noirovskim vzdušjem in kompleksno analizo junakove psihe luciden eksponat sodobne eksistencialne drame, z ostrimi aluzijami in pikrimi komentarji nezanemarljivo pronicljiva satira ameriške tajne službe, na račun nepopustljivega suspenza, domiselnih intrig in akcijske integritete pa prav gotovo pomemben presežek vohunskega žanra. Greengrass je pri transkripciji zgodbe na celuloid iznajdljiv in prefinjen, predvsem pa zadosti realističen, da film povzdigne nad nivo zabavljaške akcije, kar je za triler, ki napetost drži s konstantnim kinetičnim preganjanjem, vsekakor podvig brez primere. Pomembno vlogo pri tem kakopak igra tudi odlično prirejen scenarij, ki s prilagajanjem današnji tehnološki razvitosti ne razočara, kot sijajno sredstvo za omiljenje špijonskih klišejev in stereotipov, tudi tistih v zvezi z manično mobilnostjo junakov, pa se izkaže dobro utemeljena fabula in njeni inteligentni zapleti, ki od gledalca zahtevajo maksimalno pozornost. Spomin se sicer tudi v Bournovem ultimatu večkrat izkaže za varljivo reč, a bolj kristalnega mementa zatohlih političnih trilerjev, prirejenega po zakonih današnje filmske dobe, trenutno ne morete najti nikjer drugje.

8/10

IMDb

Bournov ultimat

free webpage hit counter