27.09.2007

28 tednov pozneje

Objavljeno v Kritike 1-D avtor Jan G.

Danny Boyle je pred petimi leti posnel film 28 dni pozneje, okrutno, a prefinjeno in vizualno všečno grozljivko, v kateri je sijajno ujel dediščino filmov o zombijih, neizprosni naravni zakon preživetja in praznino postapokaliptičnega Londona. 28 dni pozneje je izgledal tako, kot da bi do vratu zabredel v Trainspotting – pa živi mrtveci, okuženi z virusom besa, ki so požrešno in nezaustavljivo plenili ljudi, niso bili na igli, niti bežeči, še neokuženi posamezniki, ki so se trudili preživeti v kaotičnem, anarhističnem neredu, niso uživali opojnih substanc, le digitalna kamera, s katero je snemal Boyle, je bila tako hitra in fluidna, da se je zdelo, kot da bi vsi akterji doživljali overdose. 28 tednov pozneje, za katerega je poskrbel španski režiser Juan Carlos Fresnadillo, se dogaja dobrih šest mesecev po okužbi, ko je virus navidez iztrebljen in obnova Otoka s strani ameriške vojske gladko in uspešno poteka.

Donald (Robert Carlyle), ki je preživel opustošenje dežele, je sedaj oskrbnik v izolirani londonski coni in mukoma pričaka vrnitev svojih dveh otrok, sina Andyja (Mackintosh Muggleton) in hčerke Tammy (Imogen Poots), ki sta jih z ženo Alice (Catherine McCormack) še pred izbruhom epidemije poslala v tujino. Otroka kmalu po prihodu zbežita iz varovanega območja na svoj nekdanji dom, kjer na veliko začudenje najdeta svojo domnevno mrtvo mati, ki se prestrašena skriva na podstrešju hiše. Oče je očitno lagal, ko je trdil, da jo je videl umreti, očitno jo je tistega usodnega dne pustil za sabo, da bi rešil lastno kožo, in očitno je imuna na smrtonosni virus, zakaj kljub ugrizu se še vedno ni spremenila v požrešno živalsko nakazo. A ko jo prepeljejo v vojaško bolnišnico, iz maščevanja okuži svojega moža in bolezen ponovno uteče izpod nadzora. Veliki Britaniji zavlada panika, mlada zdravnica (Rose Byrne) in odločni snajper (Jeremy Renner) pa v totalni zmedi poskušata rešiti Aliceina otroka, ki v sebi morda skrivata odgovor na uničujočo bolezen.

Fresnadilljev film se v mnogoterih aspektih ozira na prvi del, a sindrom izrabljenosti in izpetosti ga na srečo niti malo ne prizadene. Z originalom ga druži le okvirna zgodba, medtem ko ima pri podajanju osrednje Fresnadillo povsem proste roke – karakterji so drugi in fabula nima zveze s tisto, ki jo je posredoval Boyle. Kljub temu pri seciranju osebnostnih dilem prihaja do podobnih zaključkov, paleta emocionalnih zvez je ponovno široka in kompleksna, razpad družbe tudi njemu služi kot alegorija socialne odtujenosti, politični kontekst pa je morda še izrazitejši, akoravno dobro zajezen in nevsiljiv. In če je pri kratkih rezih in hitropotezni montaži vendarle malce okornejši od Boyla, tovrstno nespretnost nadomešča z brezkompromisno depikcijo paranoične stvarnosti in brutalnim nasiljem, s čimer dokazuje, da ni ukalupljen v mainstreamovske opresivne norme. Prav to pa ga močno približa duhu nekonvencionalnih srhljivk Georga A. Romera in tako je po Rodriguezovem Planetu terorja, ki je tematiko filmov o zombijih rekonstruiral parodično, pred nami še smrtno resna reciklaža, ki je vidno občutljiva na retardiranost družbe in s svojim tesnobnim tonom prerokuje podobno prihodnost, kot sta jo pred časom Gilliamov shizofrenični eksces Dvanajst opic in Cuarónova mračna satira Otroci človeštva.

7/10

IMDb

28 tednov pozneje

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

8 komentarjev

  1. Gregor pravi:

    Bil pozitivno presenečen.

    28.09.2007 ob 15:25

  2. paucstadt paucstadt pravi:

    Joj, tole moram videti čimprej… Predhodnik mi je bil kar simpatičen, nekateri pa trdijo, da je tale še boljši… Komaj čakam.

    28.09.2007 ob 17:03

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    Kaj pa vem, se mi zdi, da je precej odvisno s kakšnega vidika gledaš nanj. V prvem delu so me fascinirali posnetki praznega Londona, tudi v drugem je moč najti nekaj prav umetelnih.

    Sicer pa kani tale dvojec dopolniti še tretji del, a ta naj se ne bi več dogajal v Londonu.

    28.09.2007 ob 20:35

  4. paucstadt paucstadt pravi:

    ah…

    upam, da ne bodo šli spet predaleč z nadaljevanji…

    28.09.2007 ob 23:14

  5. Jan G. Jan G. pravi:

    Hm, verjetno bo šlo za trilogijo. Recimo, da Boylu zaupam, čeprav je ob tovrstnih nadaljevanjih riziko vedno zelo velik.

    28.09.2007 ob 23:18

  6. mrXfilm » Nevidno zlo 3 pravi:

    [...] slogovno kontrasten, da seje vseplošen preplah in paniko, kar je ob dorečenih žanrskih filmih (28 tednov pozneje, Planet terorja), ki jih v zadnjem času malce nenadejano zanaša na naša platna, vsaj neprijetno, [...]

    2.11.2007 ob 01:32

  7. mrXfilm » Jaz, legenda pravi:

    [...] Yorka, ki močno spominja na panoramo izpraznjenega Londona iz interesantne Fersandillijeve drame 28 tednov pozneje, mu to definitivno uspeva, vešč pa je tudi tragikomične obravnave zadnjega človeka na Zemlji, h [...]

    27.01.2008 ob 21:14

  8. mrXfilm » Sodni dan pravi:

    [...] armagedona, kakršno smo v zadnjem času zapazili v filmih Otroci človeštva, 28 dni pozneje in 28 tednov pozneje, toda nadaljnje žanrsko postopanje, ki v prvi plan postavlja drzno in brhko vojaško poveljnico [...]

    1.10.2008 ob 16:50

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !